Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 1166/2000

ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CP.1166.2000 Civilni oddelek

skupno premoženje darilo premoženjska razmerja med zakonci
Višje sodišče v Ljubljani
21. marec 2001

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je trdil, da je izključni lastnik stanovanja, in potrdilo, da sta tožnik in toženka živela v izvenzakonski skupnosti, kar pomeni, da je stanovanje njuna skupna lastnina. Sodišče je ugotovilo, da je bila volja strank, da skupaj kupita stanovanje, in da darilo tožnikove matere ni spremenilo lastništva.
  • Obstoj izvenzakonske skupnostiSodišče obravnava vprašanje, ali sta tožnik in toženka živela v izvenzakonski skupnosti, kar vpliva na lastništvo stanovanja.
  • Značaj darila tožnikove matereSodišče presoja, ali je denar, ki ga je tožnik prejel od matere, darilo ali pa je bil namenjen za nakup stanovanja.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravdni stranki sta v času izvenzakonske skupnosti skupaj kupili stanovanje in na njem pridobili skupno lastnino. Dejstvo, da jima je pri tem z denarnim darilom pomagala tožnikova mati, tega ne spremeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 40.162,50 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik stanovanja št. 8, v 1. nadstropju stanovanjske hiše C. 8 ter na izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine. Sodišče je prav tako zavrnilo podredni zahtevek na plačilo 404.711,50 SIT. Tožeči stranki je sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 158.102,00 SIT. V sodbo pa je povzelo še sklep, da se toženka oprosti plačila sodnih taks. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila poslovna volja strank v času sklepanja pogodbe, da stanovanje postane njuna skupna lastnina. Takšen dejanski zaključek naj bi izrecno nasprotoval izjavi toženke, da se je zavedala, da je kupnina za stanovanje materino darilo tožencu. Navaja, da je bil namen toženke v tistem času tudi pridobiti si davčno olajšavo, katero je za zneske kupnine, ki jih je v njenem imenu vplačal tožnik, uveljavljala toženka. Sodišče naj bi tudi napačno ocenilo izpovedbo M.M., ki je denar podarila tožniku za rojstni dan in bi torej, tudi v kolikor bi izvenzakonska skupnost obstajala, kar pa tožnik izrecno zanika, stanovanje ne bilo predmet skupnega premoženja, saj je bilo kupljeno s sredstvi v izključni lasti tožnika. Pritožnik zanika obstoj izvenzakonske skupnosti, kar skuša ponazoriti s primeri, ko je moral tožnik toženki vračati denar ob različnih priložnostih. Pritožnik napada tudi odločitev o podrednem zahtevku. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo voljo M.M., do zavrnitve podrednega zahtevka ne bi prišlo. Tožnik pa tudi nikoli ni imel namena, da bi denar ali polovico denarja podaril toženki. Ker pa darilni namen tožnika oz. njegove matere ni bil nikoli podan, bi toženka morala tožniku vrniti polovico plačane vrednosti stanovanja. Na pritožbo je odgovorila toženka, sodišču pa predlaga, naj pritožbo zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema njegove razloge. Osrednji vprašanji te pravde sta bili že v postopku pred sodiščem prve stopnje obstoj izvenzakonske skupnosti na eni strani ter značaj darila tožnikove matere na drugi strani. Oboje vnovič izpostavlja tudi pritožba. Glede vprašanja izvenzakonske skupnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe, ki zatrjujejo posamezne, celo obrobne dogodke iz časa skupnega življenja, ne morejo omajati z največjo stopnjo zanesljivosti ugotovljenega in prepričljivo obrazloženega dejanskega stanja. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost je nedoločen pravni pojem (12.člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), ki ga je sodna praksa vsebinsko napolnila. Tako se za izvenzakonsko skupnost šteje predvsem zveza moškega in ženske, ki je po vsebini bolj ali manj enaka zvezi med poročenima partnerjema. Sodišče se torej ob ugotavljanju ali skupnost obstoji ali ne, sprašuje o tem, ali so podane tiste značilnosti, ki so lastne zakonski zvezi. Sodišče je tako ugotovilo, da sta stranki živeli skupaj, imeli skupno gospodinjstvo, skupaj hodili na počitnice in imeli nenazadnje tudi spolne odnose. Ob takšnih dejstvih in ob splošni podobi njune zveze, kot se je odražala pri prijateljih, znancih, sosedih in sorodnikih, pa pritožba niti malo ne omaje odločitve, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti. Tudi glede okoliščin v zvezi z darilom tožnikove matere pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prepričljiva, dejansko stanje pravilno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je skušal dokazati, da mu je mati izročila denar zato, da bo sebi kupil stanovanje. Te trditve je utemeljeval po eni strani z dokaznim predlogom za zaslišanje svoje matere, po drugi strani pa s prikazovanjem njegove zveze s toženko kot nekakšnega nujnega zla, ki je pravzaprav posledica skupnega bivanja v času trajanja zakonske zveze (do leta 1981), in ki bi ga ravno s samostojnim odkupom stanovanja dokončno razrešil. Sodišče takšne, njegove različice dejanskega stanja ni sprejelo, ker so vse ostale okoliščine govorile zoper njo. Ugotovljeno je bilo tako, da stranki nista bivali v istem (sedaj spornem) stanovanju zaradi stanovanjske stiske, marveč zaradi medsebojne navezanosti, katere posledica je bila izvenzakonska skupnost. Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj in na podlagi katerih nespornih dejstev (oba sta v pogodbi navedena kot kupca, živela sta skupaj in sta imela še vnaprej tak namen, toženka je bila bivša imetnica stanovanjske pravice, ki morala dati in je tudi dala soglasje za to, da se kot kupec pojavlja tudi tožnik) šteje, da je bila volja pravdnih strank, da skupaj kupita stanovanje in da ta postane njuna skupna last. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo vse navedeno le krinka za to, da bi toženka znesek kupnine lahko uveljavljala kot davčno olajšavo, pa je nasproti dokazni oceni in razlogom prvega sodišča neprepričljivo. Sodišče je v povezavi z uspehom celotnega dokazovanja upoštevalo tudi izpovedbo M.M., tožnikove matere. Dejstvi, da sta pravdni stranki v tistem času živeli v izvenzakonski skupnosti ter da sta razvezo tožnikovi materi prikrivali, sta pomembni iz več razlogov. Ob takšni predstavi glede družinskih razmer, se dejanje tožnikove matere pokaže kot voljni akt, s katerim naj si družina pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona dokončno reši stanovanjski problem. Denar, ki ga je izročila, je tako povečal finančne možnosti družine, v katero sta sicer z delom prispevali obe stranki, ter sta si ob takšnem stanju stvari lahko omogočili odkup stanovanja. Pomembni pa sta zgoraj navedeni dejstvi tudi zaradi ovrednotenja pričine izpovedbe. Pritožnik v pritožbi namreč sodišču očita, da je ta dokaz ocenilo napačno. Ob tem pa mu je potrebno odgovoriti, da se izjava, češ da je denar dala sinu, ker sta bila z ženo v razveznem postopku, že na prvi pogled pokaže kot tujek med ostalimi, bodisi ugotovljenimi bodisi nespornimi dejstvi. Nesporno je namreč, da sta se stranki razvezali že desetletje prej, nadalje pa je bilo ugotovljeno, da je izvenzakonska zveza prenehala kar nekaj let po odkupu stanovanja. Ob takšnem stanju stvari pa se pritožnikovo prizadevanje za drugačno oceno materinega pričanja izkaže kot neutemeljeno. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Razlogi prvega sodišča so prepričljivi in pravilni, obenem pa odgovarjajo tudi že na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev podrednega zahtevka. Pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako v celoti sprejema in ob tem tudi ugotavlja, da niso podani nobeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odločitev o stroški temelji na določbah 165/1 člena ZPP in 154/1 člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia