Jedro

Sporni pravni posel je ničen, ker je bil sklenjen v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s premoženjem, za katerega obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ki je sedaj prekinjen. Revizijske trditve, da je sporna parcela dejansko in v celoti funkcionalno zemljišče, ni mogoče upoštevati, ker jo je toženka prvič opredeljeno uveljavljala šele v pritožbi, ne da bi hkrati zatrjevala, da in zakaj tega ni mogla prej in pravočasno storiti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost prodajne pogodbe s 3. 2. 1997 in aneksa I s 14. 11. 1997 v delu, s katerim se odsvojijo parc. št. 2504/2, vl. št. ..., k.o. ..., v naravi dvorišče v izmeri 23.165 m² in funkcionalni objekt v izmeri 10 m². Presodilo je, da je sporni pravni posel sklenjen v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in ugotovilo, da je takrat tekel upravni postopek za denacionalizacijo sporne nepremičnine, ki še ni končan. Z vprašanjem ovire iz 32. člena ZDen za vrnitev v naravi se ni ukvarjalo, ker je po stališču novejše sodne prakse o možnosti vrnitve v naravi in s tem o obliki denacionalizacije pristojen odločiti upravni organ.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališčem prvostopenjskega sodišča in na pritožbene trditve odgovorilo, da v odločbi Up-125/00 Ustavno sodišče Republike Slovenije do spornega vprašanja ni zavzelo tako jasnega stališča kot revizijsko sodišče v odločbi II Ips 331/2006, na katero se pravilno sklicuje prvostopenjsko sodišče. 3. Prva toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Naprej zatrjuje, da je dejansko stanje o sporni parceli popolnoma in jasno raziskano, ker celotna parcela v izmeri 23.297 m² po pravnomočni in dokončni upravni odločbi s 15. 4. 1997 predstavlja funkcionalno zemljišče k vsem ostalim objektom, ki stojijo na njem in ki imajo vsak svojo parcelno številko. Ker so bili vsi pozidani po razlastitvi od leta 1962 dalje, ne gre za podržavljene objekte. Temu niti tožeča stranka ne ugovarja. Zato funkcionalno zemljišče deli usodo pozidanih objektov. Za vrnitev sporne parcele torej obstaja ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen, zato ne obstaja dolžnost vrnitve in ne gre za pravni posel, ki bi bil sklenjen v nasprotju z 88. členom ZDen. V podkrepitev svojega stališča revidentka povzema nekatere razloge iz odločbe Up-195/00 Ustavnega sodišča RS in prikazuje svoje razumevanje teh razlogov. Poudarja skupno usodo funkcionalnega zemljišča in stavbe na njem, zaradi česar ni mogoče vračati samo zemljišča, na njem stoječe stavbe, zgrajene po podržavljenju, pa niso predmet denacionalizacije. Glede na popolno ugotovljeno dejansko stanje o statusu sporne parcele revizija pogreša odgovor, za kakšne stavbe gre oziroma ali je bilo zemljišče pozidano že v času podržavljenja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je prva toženka prodala drugemu tožencu nepremičnino s pravnim poslom v letu 1997 v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek za njeno vrnitev. Predmet pogodbe je opredeljen v sami pogodbi, vendar tožniki ne zahtevajo ničnosti celotnega posla, ampak le glede parc. št. 2504/2 k.o. ..., ki je v naravi dvorišče v izmeri 23.165 m² in funkcionalni objekt v izmeri 10 m². Taka opredelitev spornega zemljišča je podana v sami pogodbi in tudi v izreku prvostopenjske sodbe. Drugačne opredelitve ni v razlogih nobene od sodb nižjih sodišč. Zato so napačne in zavajajoče revizijske trditve o jasno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede dejanskega statusa sporne parcele kot funkcionalnega zemljišča k številnim poslovnim objektom, ki imajo sicer vsak svojo parcelno številko. So tudi v nasprotju z izrecno prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako je zavajajoča trditev, da tožniki okoliščinam o dejanskem statusu zemljišča niso ugovarjali. Prva toženka se je v odgovoru na tožbo pri ugovoru iz 32. člena ZDen na kratko sklicevala na upravno odločbo s 15. 4. 1997, tožniki pa so pravočasno že na prvem naroku ugovarjali, da je bilo na spornem zemljišču le nekaj vojaških barak, ki so se uporabljale kot začasno skladišče, vendar so že vse porušene in odstranjene. Prva toženka na te trditve ni odgovorila kljub predloženim fotografijam in dejstvu, da je v odločbi, na katero se sama sklicuje, potrjena namembnost objektov za skladiščenje nevnetljivih in neeksplozivnih snovi. Svoje trditve o dejanskem statusu sporne parcele je začela razširjati in dopolnjevati šele v pritožbi proti prvostopenjski sodbi iz prvega sojenja, ne da bi pri tem zatrjevala in dokazala, da tega ni mogla pravočasno storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP), enako pa je ravnala v drugem sojenju in v drugi pritožbi. Sodišči se zato do teh trditev nista opredelili, pri tem pa sta pojasnili, da je ugotavljanje obstoja ovir iz 32. člena ZDen stvar denacionalizacijskega postopka pri upravnem organu. Tako je dejanski status obravnavane parcele med pravdnima strankama ostal sporen in je drugačno revizijsko zatrjevanje napačno.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je bil odgovor revizijskega sodišča v citirani zadevi na vprašanje o ničnosti pravnih poslov iz 88. člena ZDen v povezavi z obliko vračanja podržavljenega premoženja bolj jasen kot ustavnega sodišča v zadevi Up-195/00. Res je stališče sodne prakse, da za ugotavljanje ničnosti pravnega posla po navedeni zakonski določbi zadostuje le možnost obstoja dolžnosti za vrnitev premoženja, ker se o oblikah vrnitve (vsaj praviloma – primerjaj razloge sodbe II Ips 388/2003) odloča v samem denacionalizacijskem postopku. Razloge iz navedene odločbe ustavnega sodišča revizija povzema netočno in pri tem prezre, da je šlo tam za drugačno situacijo. Razlogi, da ni mogoče govoriti o možnosti vračila, kadar je jasno, da dolžnosti vračila sploh ni, se nanašajo na primere iz 25. člena ZDen in v njem izrecno opredeljeno pravico denacionalizacijskega upravičenca do izbire, kadar je bila ta pravica že izbrana. Drugi razlogi o premoženju, ki sploh ni bilo podržavljeno, se omenjajo v zvezi s prepovedjo iz 88. člena ZDen in privatizacijo stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ). V navedeni zadevi je šlo za drugačno situacijo zato, ker je bil denacionalizacijski postopek že končan s sklenitvijo poravnave med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem, zato ni šlo za ugotovitev, da je obstojala dolžnost vrnitve. V zvezi z 32. členom ZDen, po katerem se zazidano stavbno zemljišče vrača le, če na njem stoji stavba v lasti upravičenca, pa je ustavno sodišče res opozorilo na enotno usodo zemljišča in stavbe na njem, kar je tudi razlog take ureditve v navedeni zakonski določbi.

8. S pravkar navedenimi razlogi se strinja tudi revizijsko sodišče. Tako je npr. v že omenjeni zadevi II Ips 388/2003 v zvezi z 32. členom ZDen tudi samo zavzelo stališče, da se 88. člen ZDen ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi, saj prepoved razpolaganja zajema le prvo obliko denacionalizacije – vrnitev premoženja (prvi oddelek III. poglavja ZDen), ne pa tudi druge oblike – plačilo odškodnine (drugi oddelek tega poglavja). Hkrati je poudarilo, da možnost vrnitve obstaja vse do takrat, dokler brezuspešno ne poteče 30-dnevni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine ali do pravnomočne odločitve, da se premoženje ne vrne. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi: tožniki zahtevajo vračilo v naravi, zato so po prejemu dopisa upravnega organa vložili tožbo za ugotovitev ničnosti spornega pravnega posla, denacionalizacijski postopek pa je prekinjen. Revizijske trditve, da je sporna parcela, ki je v naravi dvorišče v izmeri 23.165 m² in funkcionalni objekt v izmeri 10 m², dejansko v celoti funkcionalno zemljišče k drugim objektom, ni mogoče upoštevati iz razlogov, ki so pojasnjeni v 6. točki te sodbe. In še: glede na drugi odstavek 32. člena ZDen (trajnost objekta) trditve tožnikov o vojaških barakah kot začasnih skladiščih, ki so že porušene, prva toženka ni niti prerekala.

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo prve toženke skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.