Jedro

Na podlagi dejstev, ob uporabi določila 88. člena ZDen je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta prodajna pogodba in aneks nična.

O načinu vrnitve nacionalizirane nepremičnine bo odločil upravni organ v postopku denacionalizacije in zato toženi stranki v tem postopku ne moreta ugovarjati, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitvi ničnosti pravnega posla, ker ne obstaja dolžnost vrnitve spornega zemljišča v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta prodajna pogodba št. 430-00-76/97 z dne 3.2.1997 in aneks I k prodajni pogodbi št. 430-00-76/97 z dne 14.11.1997 nična v obsegu kot se to nanaša na odsvojitev zemljišča parc. št. 2504/2 vl. št. 2039 k.o. ... in toženima strankama naložilo, da sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti 5.046,07 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo prvotožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je, da po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji ne obstaja dolžnost vrnitve zemljišča parc. št. 2504/2 k.o. ... (v nadaljevanju sporno zemljišče) v naravi, ker to zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom, ki so bili pozidani po razlastitvi od leta 1962 dalje. Ob sklenitvi pogodbe in aneksa k pogodbi sta pogodbeni stranki vedeli, da obstaja zakonita prepoved vrnitve v naravi, zato odsvojitev ni v nasprotju z določilom 1. odstavka 88. člena ZDen. Pritožba se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 360/2007, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 1118/2005 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up 125/2000. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče razlaščeno z odločbo Okrajnega ljudskega odbora št. 05/8. V 00-2/1-1961 z dne 30.3.1962; da je prvotožnik 5.2.1993 vložil v svojem imenu in v imenu drugih upravičencev zahtevek za denacionalizacijo spornega zemljišča; da denacionalizacijski postopek še ni končan; in da je prvotožena stranka z drugotoženo stranko s prodajno pogodbo in aneksom k tej prodajni pogodbi v letu 1977 prodala sporno zemljišče. Na podlagi teh dejstev, ob uporabi določila 88. člena Zakona o denacionalizaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta prodajna pogodba in aneks nična. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti je zato utemeljeno ugodilo. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Na pritožbene navedbe pa je odgovoriti: V 88. členu ZDen je določeno, da z dnem uveljavitve ZDen (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s 1. odstavkom 88. člena Zden, so nični.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno pravno stališče, da so nični vsi pravni posli, ki so bili sklenjeni po 7.12.1991, s katerim se je razpolagalo s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po ZDen. Ob pravilni ugotovitvi, da obstaja dolžnost vrnitve spornega zemljišča tožečim strankam in da sta toženi stranki sklenili pravni posel v letu 1997, kar jima je bilo prepovedano na podlagi določila 88. člena ZDen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta prodajna pogodba in aneks k tej prodajni pogodbi nična.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bo o načinu vrnitve nacionalizirane nepremičnine odločil upravni organ v postopku denacionalizacije in da zato toženi stranki v tem postopku ne moreta ugovarjati, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitvi ničnosti pravnega posla, ker po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ne obstaja dolžnost vrnitve spornega zemljišča v naravi. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2006 z dne 15.10.2008, v kateri je jasno povedano, da vprašanje ovir za vračilo premoženja v naravi ni stvar pravdnega postopka, ampak da o tem odloča upravni organ v postopku denacionalizacije. Pritožba se zato neuspešno sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča Nova Gorica, sklep Višjega sodišča v Kopru in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 125/2000, v kateri ni zavzetega pravnega stališča do spornega vprašanja na tako jasen način, kot to izhaja iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Ker pravnega interesa tožeče stranke na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in aneksa k prodajni pogodbi ni možno izpodbijati z argumentom, da vrnitev nepremičnine v naravi ni možna, je odpadla potreba po ugotavljanju, ali obstaja kakšna ovira iz 2. odstavka 32. člena ZDen. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da dejansko stanje v tem delu ni popolno ugotovljeno.

V pritožbi uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Pritožbo je bilo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).