Jedro

Zgolj zato ker tožena stranka pred podajo odpovedi ni počakala na iztek osemdnevnega roka, v katerem lahko sindikat poda svoje mnenje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 16. 5. 2007 in št. ... z dne 29. 8. 2007 ter ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo tudi po 11. 9. 2007, mu izplačati zadržani del plače za čas od 16. 5. 2007 do 11. 9. 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ter plače za čas od 11. 9. 2007 dalje, kot da do prenehanja delovnega razmerja sploh ne bi prišlo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. dne v mesecu za pretekli mesec.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala zaradi tega, ker je štela, da je tožnik storil dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje, ker tožnik ni imel dovoljenja za uporabo službenega vozila, kot je to določeno s Pravilnikom o uporabi in vzdrževanju službenih vozil Ministrstva za .... Ta pravilnik tako kot kodeks policijske etike, ni bil objavljen v Uradnem listu RS in sodišče z njim ni razpolagalo, saj se tožena stranka v postopku pred sodiščem nanj niti ni sklicevala. Sodišče tako ni moglo preveriti ali dejansko držijo navedbe tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik vozilo uporabljal brez dovoljenja, kot je to določeno z navedenim pravilnikom. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je tožnik po 4.00 uri službeno vozilo uporabljal brez vednosti tedaj nadrejenega delavca, kar predstavlja kaznivo dejanje. Tožena stranka je tožniku očitala dejanje, ki pomeni znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe v službi, to kaznivo dejanje pa se lahko izvrši le z direktnim naklepom, kar pomeni, da je to objektivni element kaznivega dejanja, ki ga mora ugotavljati sodišče. Sodišče elementov kaznivega dejanja, ki naj bi jih s svojim ravnanjem storil tožnik, niti ni ugotavljalo, niti ni obrazložilo, torej zakaj šteje, da je tožnik izvršil očitano ji dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje. Iz ravnanja tožnika, kot tudi iz izvedenih dokazov, izhaja, da tožnik očitanega dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, ni storil z direktnim naklepom. Tožnik se je dogovoril z „virom“, ki je organiziral sestanek z osebo, ki jo je tožena stranka že dalj časa iskala zaradi kaznivih dejanj. Tožnik je vozilo v spornem času uporabljal za službene namene, sam je bil prepričan, da vozilo uporablja zakonito, saj ga je uporabljal na sicer običajen način. Tožnik je vozilo potreboval za prevoz do mesta sestanka z G.G. in osebo, ki jo je že dalj časa iskal. Za to osebo je tožena stranka celo razpisala iskanje, kar pomeni, da te osebe očitno ni bilo enostavno izslediti in jo prijeti. Tožnik je prepričan, da je torej vozilo tudi po 4.00 uri uporabljal zakonito, saj ga je potreboval zaradi opravljanja nalog, za katere je sklenil delovno razmerje, uporabljal ga je na način, ki je pri toženi stranki povsem običajen, kar izhaja tudi iz izpovedbe dežurnega policista M.P., komandirja B.R., njegovega pomočnika V.D., kot tudi iz izpovedbe sodelavcev, ki so bili zaslišani. Tožnik je o nalogah, ki jih je opravljal po zaključku z razporedom določenega delovnega časa obvestil dežurnega, ta pa si očitno tega ni zapomnil, kot si tudi ni zapomnil katero vozilo je uporabljal tožnik v času službe. Tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala. Tožena stranka pa v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni omogočila tožniku ter sindikatu, katerega član je, učinkovite udeležbe v postopku, saj tožena stranka ni počakala, da bi dobila odgovor od sindikata in je že pred prejemom odgovora dne 16. 5. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbena navajanja in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku zaradi dveh kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer: na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je dne 5. 5. 2007 okoli 5.15 ure kot uradna oseba storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe v službi po 264. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 95/2004) in ker je istega dne ob 2.30 uri brez utemeljenega razloga odklonil delo, ki mu ga je odredil dežurni policist (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Glede druge kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik dne 5. 5. 2007 ob 2.30 uri ni brez utemeljenega razloga odklonil delo in da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi samo zaradi tega razloga neutemeljena.

Glede prve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) je sodišče prve stopnje po dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zaključilo, da je tožnik dne 5. 5. 2007 okoli 5.15 ure kot uradna oseba storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe v službi po 264. členu KZ, ker je neupravičeno uporabil službeni avtomobil, ki mu je bil pred tem zaupan v uporabo. Vozilo je uporabil ne da bi za njegovo uporabo izven delovnega časa dobil dovoljenje nadrejenega delavca. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova izpovedba ne dokazuje, da je tožnik sporno noč komurkoli sporočil, da potrebuje vozilo tudi po izteku delovnega časa, to je po 4.00 uri zjutraj in za kakšno nalogo bi vozilo še potreboval. Tožnik se je vrnil na policijsko postajo okoli 5.00 ure zjutraj po solzivec, ga vzel in takoj odšel, brez da bi dežurnemu policistu M.P. kaj rekel oziroma pojasnil, kakšno nalogo bo še opravljal po izteku delovnega časa oziroma koga čaka. Dežurni policist M.P. je tako približno ob 5.15 uri ob pregledu stanja službenih vozil na policijski postaji in prevoženih kilometrov ugotovil, da tega podatka za vozilo, ki ga je takrat vozil tožnik, v dokumentaciji ni, prav tako pa ni knjižice od vozila in avtomobilskih ključev. Po mobilnem telefonu je poklical tožnika, vendar se mu ta ni javil, zato je policistoma J.K. in J.Ž. odredil, da vozilo poiščeta in se mu javita. Navedena sta mu sporočila, da sta vozilo našla in sta ga odpeljala z rezervnimi ključi, prav tako pa sta mu sporočila, da je na vozilu odbito stransko ogledalo. Kasneje se je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo ob 5.00 uri zjutraj, da je vozilo upravljal tožnik, udeleženo pa je bilo v prometni nesreči z avtobusom mestnega prometa, voznik službenega vozila (tožnik) pa ni ustavil. Po izpovedbi tožnika je bil dogovorjen z „virom“ G.G., da se sestaneta glede stika z osebo, ki jo je tožena stranka že dalj časa iskala. Tako se mu je ponudila priložnost, da prime iskano osebo in izvede ustrezen postopek. Tožnikov „vir“ naj bi v jutranjih urah prišel v lokal, zato je tožnik po izteku delovnega časa odšel na policijsko postajo, kjer je vzel solzivec, da ga bi uporabil v primeru upiranja iskane osebe. Tožniku se je pri tem mudilo, ker ni želel, da bi iskana oseba med tem v lokal že prišla in tudi odšla, še preden bi se on v lokal vrnil. Ko je na policijski postaji dobil solzivec, je odšel k „viru“, ki ga je čakal. Ker iskana oseba ni prišla, se je okoli 7.00 ure odločil, da bo s službo zaključil in vozilo vrnil na policijsko postajo. Ko pa je prišel do mesta, kjer je parkiral vozilo, je ugotovil, da vozila ni, zato je poklical policijsko postajo. Pri tem je pojasnil, da je okoli 5.00 ure odšel na policijsko postajo po solzivec, vozil zelo hitro, ker se mu je mudilo ter da ni zaznal trka z mestnim avtobusom.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pomembno dejstvo, da je tožnik ob čakanju na iskano osebo skupaj s svojim „virom“, v lokalu popil nekaj pijače (izpovedba priče G.G.), pa tudi sicer alkoholiziranost tožnika tisto jutro, dokazuje zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (B5) in da je zelo nenavadno, da tožnik kot voznik službenega vozila trčenja z drugim vozilom (avtobusom) okoli 5.00 zjutraj ne bi zaznal. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na kodeks policijske etike, ki ga je tožnik s svojim ravnanjem kršil. Kodeks pa zavezuje vse policiste, torej tudi tožnika, pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da so vsi podzakonski akti tožene stranke kot državnega organa objavljeni na internetnih straneh, zato je neutemeljena pritožba, da sodišču niso mogli biti poznani, ker niso bili predloženi v dokaznem postopku. Sodišče je namreč po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava (zakonskih, podzakonskih aktov, kakor tudi konvencij mednarodnega prava) ne glede na to, ali so bili sodišču v dokaznem postopku predloženi ali ne.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku je bila očitana neupravičena uporaba službenega vozila, ker je službeno vozilo uporabljal izven delovnega časa brez vedenja njemu takrat nadrejenega delavca. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so v ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe iz 246. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 95/2004 – uradno prečiščeno besedilo), ki ga stori, kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v službi – z neupravičeno uporabo službenega vozila izven delovnega časa, je tožnik neupravičeno uporabil službeno vozilo, ki mu je bilo zaupano v zvezi z njegovim delom pri opravljanju dejavnosti tožene stranke.

Pritožba zmotno uveljavlja, da tožniku očitano ravnanje ne predstavlja huje kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker se kaznivo dejanje, ki se mu očita, lahko izvrši le z direktnim naklepom. Ob izredni odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zato je tožena stranka upoštevaje vsebino navedenega zakonskega določila pravilno dokazala le obstoj očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in da ta vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi takšne kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Gre za presojo v pogodbenem odnosu dveh strank, ki ga med drugim karakterizira osebno in neprekinjeno opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v katerem velja načelo prepovedi škodljivega ravnanja (4. in 35. člen ZDR). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Med strankama je bilo porušeno zaupanje, pri čemer ni bilo nepomembno, da je tožnik z „virom“ v nočnem lokalu pil alkoholne pijače (in kot je sam zatrjeval) v službenem času, ko je čakal na osebo, za katero je bila razpisana tiralica. Odgovornost oseb, ki jim je zaupano opravljanje nalog policije, se namreč mora presojati strožje. Glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni organ, je bilo tožnikovo ravnanje neprimerno in s tem porušeno zaupanje med strankama.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila sindikatu, katerega član je tožnik, učinkovite udeležbe v postopku. Tožena stranka sicer res ni počakala na iztek osemdnevnega roka, v katerem lahko sindikat poda svoje mnenje (84. člen ZDR), vendar pa že zaradi tega izredna odpoved ne more biti nezakonita. Tožena stranka je izpolnila svojo zakonsko obveznost in obvestila sindikat o uvedbi postopka izredne odpovedi, vendar z odločitvijo, da sindikat poda svoje mnenje, ni počakala, saj bi tako zamudila rok za podajo izredne odpovedi. Določba 2. odstavka 84. člena ZDR določa sindikatu rok, v katerem ta lahko poda svoje mnenje, ne veže pa niti delavca niti delodajalca. Sindikat lahko v osmih dneh (od seznanitve z nameravano odpovedjo) poda mnenje, pri čemer ni določeno, ali je to lahko podano še v fazi nameravanja odpovedi ali po dejansko izvršeni odpovedi, kar bi bilo ob upoštevanju zakonskih določil bolj logično. Zato ta določba delodajalcu ne preprečuje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi podal prej kot v osmih dneh, kolikor ima na voljo sindikat za svoje mnenje in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti preuranjena, če je dana pred potekom tega roka. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v sodbi opr. št. VIII Ips 250/2003 z dne 13. 1. 2004. Ker ostale pritožbeno navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi ni pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).