Jedro

Dana izjava kot taka bi utegnila okrniti ugled in dobro ime tožeče stranke, saj stečaj nad družbo pomeni njeno slabo poslovanje oziroma začetek postopka njenega prenehanja, vendar je treba izjavo nujno umestiti v kontekst, v katerem je bila podana. Ker jo je toženec podal kot član agrarne skupnosti v okviru govora o prodaji lesa tožeči stranki z namenom, ker je hotel preprečiti, da bi obveznost plačila lesa tožeče stranke do agrarne skupnosti ostala neizpolnjena, s tem pa obenem varoval lastni interes in interes agrarne skupnosti, njegovo ravnanje ni protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je toženec dolžan tožeči stranki zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena in zaradi širjenja neresničnih trditev povrniti premoženjsko škodo, katero bo tožeča stranka pretrpela zaradi protipravnega ravnanja toženca in ugotovitev, da je toženec okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke in širil neresnične trditve o tožeči stranki, da je propadla in da je tik pred stečajem, torej bankrotirala. Poleg tega je zavrnilo naslednje zahtevke: da je toženec dolžan proti tožeči stranki takoj, brez izvršbe opustiti navajanje o neresničnem dejstvu, da je tožeča stranka propadla in da je tik pred stečajem, torej bankrotirala; da je toženec dolžan plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino v zvezi z nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 naprej do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo; da je toženec dolžan na svoje stroške izdati tako tožeči stranki, kot tudi na naslednjem občnem zboru Agrarne skupnosti ..., izjavo, da so predmetne izjave toženca bile neresnične in da jih preklicuje in da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15 dneh, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 883,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, upoštevajoč stroške pritožbenega postopka. Kolikor je mogoče razumeti pritožbo, tožeča stranka v njej povzame ugotovitve sodišča oziroma vsebino izpovedb nekaterih prič in izpostavi zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec skliceval na to, kar je slišal, in sicer da je ostal voznik A. brez službe, pri čemer je izpustilo svoje ugotovitve, da ni šlo samo za to, da je voznik A. brez službe, temveč da je tudi slišal, da je tožeča stranka šla oziroma bo šla v stečaj. Kot bistvo dokaznega postopka izpostavlja, da je toženec morda res najprej postavil vprašanje, kaj se dogaja z lesom in da je slišal, da je šla tožeča stranka v stečaj, ampak potem, ko je bil opozorjen, da gre verjetno za pomoto, je še vedno trdil, da je slišal, da je to podjetje g. ..., da je bil obveščen s strani A., da je prodal kamione in nehal poslovati. Tožeča stranka poudarja, da iz izpovedbe A. izhaja, da ta ni poznal toženca in da nista nikoli komunicirala. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je toženec ne samo vprašal, temveč tudi zatrdil, tudi ko je bil opozorjen, da gre za pomoto, da je šla tožeča stranka v stečaj in da je bil zaradi tega voznik A. odpuščen. Dodatno bi moralo ugotoviti, da priča A. ni nikoli rekel, da je šla tožeča stranka v stečaj, temveč je celo izpostavil, da kako naj bi bankrotirala, če pa ima dovolj denarja. Toženec, zaslišan na naroku 4. 11. 2015, si je izmislil, da naj bi šel s sodelavci smučat na V. in da je eden izmed sodelavcev, ki je poznal A., rekel, da naj bi šla firma mogoče v stečaj. Če bi bilo temu res tako, potem bi moral toženec za to ponuditi ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaz z zaslišanjem tega sodelavca, da bi sodišče preverilo resničnost toženčeve izpovedbe. Pri tem tožeča stranka poudarja, da izpovedba ne more nadomestiti trditev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kajti sodišče bi moralo ugotoviti samo, da je toženec tako vprašal kakor tudi zatrjeval, da je šla/bo šla tožeča stranka v stečaj, da je bankrotirala in da je to slišal od šoferja A., ki je bil zaradi tega odpuščen. Ugotovitve sodnice glede smučanja s sodelavci na V. in da je menda to rekel eden od sodelavcev, predstavljajo kršitev 7. člena ZPP. Če bi sodnica na naroku strankam dala vedeti, da to izjavo šteje kot trditveno podlago za to, da je toženec imel utemeljen razlog, da je podal to izjavo, potem bi tožeča stranka zahtevala, da toženec poimenuje tega sodelavca in da se ga zasliši. Če do navedene kršitve in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne bi prišlo, bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku glede na to, da bi bila podana protipravnost toženčevega ravnanja. V okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da ni bistveno, ali nekdo oblikuje izjavo kot vprašanje ali kot kategorično zatrjevanje. Opozarja, da je treba pri razlagi tega, kakšna je vsebina izrečenega, iskati pravi pomen. Navaja, da toženec izrečeno v odgovoru na tožbo prizna za objektivno žalitev, kar pomeni, da bi moral on dokazati, da je imel opravičljive razloge, da je verjel v resničnost svoje trditve, toda tega ni uspel dokazati. Prav tako ni povprašal pri šoferju A., ali je to, kar je menda slišal, sploh pravilno, temveč si je očitno to „vprašanje“ izmislil. Če se izhaja iz tega, da bi bilo dopustno nadomeščanje trditev z izpovedbo, pa se toženec ne more sklicevati na utemeljenost razloga verjeti v resničnost menda podane izjave nekega sodelavca, kar pomeni, da je podana protipravnost toženčevega ravnanja.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi zoper toženca poleg ugotovitvenih zahtevkov uveljavljala zahtevek, da je toženec dolžan opustiti navajanje neresničnega dejstva, da je tožeča stranka propadla in da je tik pred stečajem (134. člen OZ), zahtevek, da je toženec dolžan na naslednjem občnem zboru Agrarne skupnosti ... (v nadaljevanju AS) podati izjavo, da so bile izjave toženca neresnične in da jih preklicuje (178. člen OZ) in zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožeče stranke, ki je pravna oseba (183. člen OZ).

6. Za utemeljenost (neugotovitvenih) zahtevkov se predpostavlja nedopustnost oziroma protipravnost toženčevega ravnanja, ki naj bi bilo glede na trditve tožeče stranke v tem, da je toženec kot član AS na izrednem občnem zboru članov dne 14. 3. 2014 v ..., ko je šlo za vprašanje, ali bo AS tudi letos prodala les, ki je bil poškodovan zaradi žleda, tožeči stranki, izjavil, da je tožeča stranka propadla in da je tik pred stečajem, torej bankrotirala. Kljub temu, da naj bi drugi člani AS toženca opozorili na to, da tožeča stranka posluje uspešno, naj bi toženec vztrajal pri okrnitvi ugleda in dobrega imena tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec na zboru AS dne 18. 3. 2014, ko je bilo govora o prodaji lesa tožeči stranki, rekel, da je slišal, da je voznik A. ostal brez službe in vprašal, ali je šla morebiti tožeča stranka v stečaj.

8. Brez pomena je, ali je toženec poleg tega, da je voznik A. ostal brez službe, slišal tudi to, da je šla tožeča stranka v stečaj ali samo prvo dejstvo. Iz izpovedbe toženca, ki jo je sodišče povzelo v obrazložitvi, izhaja, da mu je sodelavec povedal, da je A. ostal brez službe in da je šla mogoče firma v stečaj. Ključno je to, da je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno in prepričljivo, toženec na občnem zboru vprašal, ali je šla tožeča stranka morebiti v stečaj. To vprašanje je utemeljeno črpal iz dejstva, ki se je v dokaznem postopku izkazalo za resnično, in sicer da je priča A. ostal brez zaposlitve pri tožeči stranki kot posledica zmanjšanja obsega poslovanja. Opirajoč se na navedeno dejstvo, na drugačno odločitev ne bi vplivalo niti, če bi toženec na podlagi teh informacij trdil (in ne le vprašal), da je šla tožeča stranka v stečaj. Da bi potem, ko bi mu ostali člani AS pojasnili, da temu ni tako, trditev o stečaju tožeče stranke še enkrat ponovil, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

9. Stališče sodišča, da je toženec utemeljeno verjel, da je šla tožeča stranka v stečaj, temelji na vsebini tistega, kar je slišal od sodelavca in ne na sami okoliščini, da mu je o tem povedal sodelavec, kot si to, kolikor je mogoče razumeti pritožbo, zmotno razlaga tožeča stranka. Takšno razlago je moč izluščiti iz pritožbenega očitka, da si je toženec v okviru svoje izpovedbe izmislil, da naj bi šel s sodelavci smučat na V., kjer naj bi mu eden od njih navedeno povedal. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da toženec o tem ni ponudil zadostnih trditev, saj je že v odgovoru na tožbo navedel, da je slišal, da je šofer iz ... (priča A.) ostal brez dela in da je tožeča stranka zmanjšala obseg dela. V izpovedbi je toženec svojo trditev, ki je tožeča stranka ni prerekala, konkretiziral s podatkom, od koga je to slišal, in opisal okoliščine v zvezi s tem. Pretirana in nesmotrna bi bila zahteva, da bi morala stranka navesti vse, kar bo kasneje izpovedala. Namen njenega zaslišanja je ravno v tem, da svoje trditve dodatno opiše in pojasni. Glede na navedeno se ni moč strinjati s pritožbenim stališčem, da je sodišče s tem, ko je povzelo del toženčeve izpovedbe, nadomestilo trditve, zato zatrjevana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni podana. Okoliščina, od koga je toženec dobil informacijo, za odločitev niti ni pomembna. Že zato tožeča stranka ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost toženčeve izpovedbe s tem, ko tožencu v pritožbi očita, da ni predlagal zaslišanja sodelavca, ki naj bi potrdil, da je toženec navedeno res slišal od njega. Pritožnica spregleda, da bi morala obstoj dejstva (da je toženec slišal od sodelavca) najprej prerekati, šele nato bi nastopila dolžnost toženca, da to dejstvo dokaže. Navsezadnje pa, če je tožeča stranka menila, da si je toženec vse skupaj izmislil, kot navaja v pritožbi, ni bilo nobene ovire za to, da bi sama predlagala zaslišanje sodelavca, čigar priimek je toženec na naroku na vprašanje sodnice, kdo mu je povedal za A., tudi navedel. To bi tožeča stranka lahko storila, čeprav sodišče prve stopnje strankama ni razkrilo, da bo toženčevo izpovedbo štelo kot podlago za sklep, da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstva o stečaju tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je bilo namreč pri presoji dokazov, do katerih se je tožeča stranka imela možnost izjaviti, povsem prosto (8. člen ZPP). Če stranka s pritožbenimi navedbami meri na to, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva izpostaviti, da je vprašanje utemeljenosti toženca verjeti v resničnost dejstev, odločilno za izključitev protipravnosti dejanja, pa po prepričanju pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka je namreč v tožbi očitala tožencu, da je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so sporne trditve neresnične, kar kaže na to, da se je zavedala, da gre za relevantno okoliščino. Toženec se je nato v drugi pripravljalni vlogi branil, da je zaradi informacije, da je tožeča stranka A. dala odpoved, ker naj bi tožeča stranka ostala brez posla v Italiji, utemeljeno zastavil vprašanje na občnem zboru. V navedenem je implicitno zajeta trditev, da je imel utemeljen razlog podvomiti v to, da tožeča stranka ne posluje dobro.

10. Pritožbeni razlogi si nasprotujejo; pritožba sodišču prve stopnje najprej očita, da ni ugotovilo, da je toženec slišal o stečaju tožeče stranke od priče A., nato pa opozarja na to, da bi moralo ugotoviti, da A. ni nikoli rekel, da je šla tožeča stranka v stečaj. Toženec ni nikoli trdil, da naj bi informacijo dobil neposredno od A., temveč zgolj, da je o tem slišal, zato ugotovitev dokaznega postopka, ki jo izpostavlja pritožba, da priča A. toženca ne pozna, ne preseneča. Iz tega razloga je nedoumljiva pritožbena zahteva, da bi toženec, preden je postavil vprašanje na občnem zboru AS, moral preveriti resničnost dejstev pri priči A. 11. Ne drži pritožbena trditev, da je toženec v odgovoru na tožbo priznal, da je bilo izrečeno objektivno žaljivo, pač pa je to izrecno zanikal. Vprašanje, ali je neka izjava objektivno žaljiva, je materialnopravne narave, zato tovrstno priznanje ne bi v nobenem primeru imelo posledic, ki jih ima sicer priznanje dejstev. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da bi izjava kot taka utegnila okrniti ugled in dobro ime tožeče stranke, saj stečaj nad družbo pomeni njeno slabo poslovanje oziroma začetek postopka njenega prenehanja, vendar je treba izjavo nujno umestiti v kontekst, v katerem je bila podana. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in med strankama niti ni bilo sporno, je toženec kot član AS v okviru govora o prodaji lesa AS tožeči stranki izpostavil to dejstvo z namenom, ker je hotel preprečiti, da bi obveznost plačila lesa tožeče stranke do AS ostala neizpolnjena, s čimer je obenem varoval lastni interes in interes AS.

12. Ker protipravnost oziroma nedopustnost toženčevega ravnanja kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevkov pravilna.

13. Ker niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. V pritožbenem postopku tožeča stranka ni uspela, toženčev odgovor pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).