Jedro

Četudi bi v obravnavani zadevi pritožnica dejansko izkazala, da ne bo mogla opravljati svojih registriranih dejavnosti oziroma s svojim (cenilskim) delom ne bi mogla pridobiti zadostnih sredstev za preživljanje za čas do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, bi morala še dodatno izkazati, da tudi sicer ne bi mogla nastanek težko popravljive škode oziroma izpada sredstev za preživljanje za čas do pravnomočne odločitve v upravnem sporu nadomestiti npr. iz svojega siceršnjega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo skupaj s tožbo, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev 1., 2. in 3. točke izreka s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke št. 705-3271/2012/40 z dne 1. 7. 2016. Z navedeno odločbo je tožena stranka z dnem dokončnosti te odločbe razrešila tožnico kot sodno cenilko za področje gradbeništva, podpodročje gradbeništvo splošno (1. točka izreka), odločila, da mora tožnica v treh dneh od prejema odločbe toženi stranki oddati štampiljko in izkaznico (2. točka izreka), da se njena razrešitev vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh tožene stranke (3. točka izreka) in da posebni stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep, ki ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sklicuje se na sklepe sodišča prve stopnje I U 1425/2014, I U 1097/2015 ter na sklepe Vrhovnega sodišča I G 1/2010 in G 30/2011. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo uveljavljeni sodni praksi, zato je poseglo v pritožničine ustavne pravice iz 14. in 23. člena Ustave RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ponovno odloči o predlogu. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se z zadnjo novelo Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodni cenilci pri izdelavi cenilnih poročil za trg ne smejo več sklicevati na status sodnega cenilca, kar pomeni, da oseba, ki nima tega statusa, lahko še vedno izdeluje cenilna poročila na podlagi zahtev strank, ne sme pa več teh cenilnih poročil podpisati ter žigosati kot sodni cenilec, zato meni, da pritožnici ne grozi nobena škoda.

5. Tožnica v odgovoru na odgovor na pritožbo opozarja na Pravilnik o izdajanju dovoljenj za izvajanje nalog in opravil izvedeništva in ocenjevanja s področja gradbeništva, kmetijstva in gozdarstva (v nadaljevanju Pravilnik).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, verjetno izkazati, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

9. Pritožbeni očitek, da ker je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi ocene, da tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode (glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri je pogoj za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode), zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo in da je zato hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zaradi tega izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je prekršilo tožničine ustavne pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS, ni utemeljen.

10. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijanega sklepa opira svojo presojo na oceni, da „tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode“, vendar Vrhovno sodišče meni, da glede na to, da je odločanje o začasnih odredbah ustaljen postopek, gre v obravnavani zadevi zgolj za očitno napako (lapsus), saj se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 32. člena ZUS-1, ki ga v 7. točki obrazložitve tudi pravilno povzema, prav tako pa v prvem odstavku 8. točke navaja, „da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda“ ter v nadaljevanju, da „Tožnica težko popravljivo škodo izkazuje...“.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi niso utemeljene ostale pritožbene navedbe in se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazala.

12. Pritožnica je svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe med drugim utemeljevala z navedbami, da je samostojna podjetnica in ima položaj samozaposlene osebe, v okviru svojega podjetja pa opravlja zgolj dejavnost oziroma pridobiva prihodke le iz dejavnosti izdelave cenitev, njeno podjetniško premoženje pa nima velike vrednosti. Če bi bila kot sodna cenilka razrešena, bi tako ostala brez vseh prihodkov iz svojih dejavnosti, kar bi ogrozilo njeno preživljanje, saj bi izgubila edini vir prihodka iz poslovanja in bi posledično izgubila tudi status samostojne podjetnice ter bi se morala izbrisati iz registra podjetnikov.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje navedene pritožničine navedbe glede na podatke, s katerimi je razpolagalo v času odločanja, utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ima pritožnica registriranih več dejavnosti, zato je upravičeno menilo, da ne bo ostala brez navedenih sredstev, ker se bo lahko začela ukvarjati s katero izmed drugih registriranih dejavnosti oziroma z opravljanjem poslov, ki se nanašajo na posredovanje v prometu z nepremičninami.

14. Četudi bi se bilo mogoče lahko deloma strinjati s pritožbenimi navedbami, da je treba v takih primerih pri odločanju o tem, kolikšno škodo bi povzročila izguba dejavnosti, primarno upoštevati dejavnosti, ki jih oseba opravlja v času odločanja (ker bi sicer takšno splošno predvidevanje lahko pripeljalo tako daleč, da bi za vsako osebo lahko trdili, da se bo lahko prekvalificirala, registrirala za nove dejavnosti itd. in da posledično v nobenem primeru ne bi bili podani pogoji za izdajo začasne odredbe), pa je ob upoštevanju spremembe ZS, na katerega je opozorila v odgovoru na pritožbo tožena stranka, treba ugotoviti, da pa pritožnica še zmeraj lahko opravlja svojo temeljno dejavnost, to je cenitve nepremičnin za trg, ki jo je (na podlagi njenih lastnih podatkov, priloženih zahtevi za izdajo začasne odredbe) izključno opravljala v letu 2015. Z novelo ZS (Ur. l. RS, št 17/2015) je bila namreč črtana druga alineja takrat veljavnega ZS, po kateri so se osebe, imenovane za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača, smele sklicevati na ta status, kadar so dajale izvide in mnenja, cenitve, tolmačenja in prevode na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic. To pa pomeni, da se sodni cenilec na ta svoj status od uveljavitve novele ZS, to je od 28. 3. 2015, niti ne sme več sklicevati, kadar opravlja cenitve na zahtevo stranke.

15. Pravilnik, na katerega se sklicuje pritožnica v odgovoru na navedbe tožene stranke, podane v odgovoru na pritožbo, pa so izdala na podlagi njihovih statutov in pravil strokovna združenja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev s področja gradbeništva, kmetijstva in gozdarstva in se določbe, na katere se pritožnica sklicuje (konkretno na določbo prve alineje drugega odstavka 7. člena in na določbo druge alineje prvega odstavka 13. člena Pravilnika) nanašajo na pridobitev (in prenehanje) dovoljenja za delovanje tam navedenim osebam, kadar dajejo izvide, mnenja in cenitve na zahtevo stranke oziroma ne delujejo v postopkih za namene pravosodnih in upravnih organov ali za druge namene, določene z ZS. Ureditev po tem Pravilniku, da je za pridobitev tega dovoljenja treba med drugim priložiti potrdilo o vpisu v seznam sodnih cenilcev (izguba tega statusa pa pomeni prenehanje dovoljenja), pa je avtonomna ureditev navedenih združenj in ni v vzročni zvezi z izpodbijano odločbo tožene stranke v tem upravnem sporu.

16. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo tudi na ugotovitev, da pritožnica ni izkazala svojega celotnega premoženjskega stanja, niti ni predložila dokazil o tem, da živi sama oziroma da nima nikogar, ki bi jo bil dolžan preživljati.

17. To pomeni, da četudi bi v obravnavani zadevi pritožnica dejansko izkazala, da ne bo mogla opravljati svojih registriranih dejavnosti oziroma s svojim (cenilskim) delom ne bi mogla pridobiti zadostnih sredstev za preživljanje za čas do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, bi morala še dodatno izkazati, da tudi sicer ne bi mogla nastanek težko popravljive škode oziroma izpada sredstev za preživljanje za čas do pravnomočne odločitve v upravnem sporu nadomestiti npr. iz svojega siceršnjega premoženja.

18. Pritožnica pa za svoje trditve v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da živi sama oziroma da nima nikogar, ki bi jo bil dolžan preživljati, tako kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni predložila nobenih potrdil oziroma dokazil, temveč v pritožbi v zvezi z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje izrecno navaja, da ta dejstva niso zakonski pogoj za presojo položaja težko popravljive škode in da se je vsaka polnoletna in poslovno sposobna oseba dolžna preživljati sama ter da če tega ni sposobna sama, že to zadošča za ugotovitev grozeče težko popravljive škode, zato tudi ni treba navajati in dokazati, ali bi ji kdo lahko pomagal ali ne.

19. Vrhovno sodišče teh pritožničinih navedb ne sprejema. Težko popravljiva škoda je namreč pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. To pomeni, da če obstajajo druge možnosti, s katerimi je mogoče za čas odločanja sodišča prve stopnje oziroma do pravnomočne odločitve v tožbi preprečiti nastanek težko popravljive škode, ki mora biti predhodno vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana in mora biti neposredno posledica izpodbijanega upravnega akta, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pritožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo tudi na tej podlagi.

20. Niso pa utemeljene tudi očitane kršitve ustavnih pravic, saj se primeri, ki jih pritožnica navaja v pritožbi, nanašajo na drugačne pravne subjekte in na opravljanje drugačnih dejavnosti ter na drugačno dejansko stanje, poleg tega pa se ne nanašajo na odločanje o začasnih odredbah. Na pritožbene navedbe v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodno prakso Vrhovnega sodišča, podane v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa Vrhovno sodišče ne odgovarja, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na njih ni sklicevalo, niti jih ni povzelo.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

22. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.