Jedro

Sodišče meni, da tožnica ne bo ostala brez sredstev za preživljanje, ker se bo lahko začela ukvarjati s katero izmed drugih registriranih dejavnosti. Kot glavno dejavnost ima registrirano posredništvo v prometu z nepremičninami, v okviru katerega je sicer doslej opravljala le cenitve, to, da pa cenitev zaradi izpodbijane odločbe ne more opravljati, pa še ne pomeni, da ne bi mogla opravljati ostalih poslov, ki se nanašajo na posredovanje v prometu z nepremičninami, razen tega pa ima registrirane še nekatere druge dejavnosti. Ker je torej sodišče ocenilo, da tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je bila z dnem dokončnosti odločbe razrešena kot sodna cenilka za področje gradbeništva, podpodročje gradbeništvo splošno (tč. 1 izreka). Določeno je bilo, da mora v treh dneh od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati štampiljko in izkaznico sodne cenilke (tč. 2 izreka), da se njena razrešitev vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (tč. 3 izreka) ter da posebni stroški tega postopka niso nastali (tč. 4 izreka).

2. Tožnica hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev 1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

3. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica navaja, da je samostojna podjetnica in ima položaj samozaposlene osebe. Vse to je razvidno iz izpiska iz AJPES-a. Iz tega izpiska je razvidno, da ima tožnica kot glavno dejavnost registrirano dejavnost posredništvo v prometu z nepremičninami. Iz priloge II k Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti je razvidno, da v dejavnost z nazivom posredništvo v prometu z nepremičninami spada tudi dejavnost izdelave cenitev nepremičnin pri prodaji, nakupu ali najemu nepremičnin. Tožnica v okviru svojega podjetja opravlja zgolj dejavnost izdelovanja cenitev, s posredovanjem v prometu nepremičnin pa se ne ukvarja. Glavno dejavnost s takim nazivom je morala registrirati zgolj zato, ker dejavnost cenitev ne obstaja kot samostojna šifra dejavnosti. Ostalih registriranih dejavnosti (snemanje in izdajanje zvočnih zapisov in muzikalij ipd.) tožnica ne opravlja in od njih ne pridobiva nobenega prihodka. Tožnica pridobiva prihodke le iz dejavnosti izdelave cenitev. Vse fakture, ki jih je tožnica izdala v okviru svojega poslovanja, so izdane za izdelavo cenitev in kot dokaz prilaga fotokopijo računov, ki jih je izdala v letu 2015. Na vseh računih je navedeno, da tožnica zaračunava izdelavo cenilnega poročila. Enako stanje izdanih računov je razvidno tudi iz listine z naslovom „Pregled knjižb po šifrah: 9-00 prihodki od prodaje“ z dne 17. 8. 2016. Zaradi ekonomičnosti tožnica prilaga le račune za leto 2015, za prejšnja leta pa ne, čeprav je situacija popolnoma enaka. Prilaga tudi listino z naslovom „Pregled knjižb po šifrah: 9-00 prihodki od prodaje“ z dne 17. 8. 2016, kjer so upoštevani računi, ki jih je tožnica izdala v obdobju od 4. 1. 2016 do 21. 7. 2016. Iz podatkov iz izkaza poslovnega izida za leto 2015 je razvidno, da je v tem letu tožnica ustvarila prihodek od prodaje, ki je enak vsoti zneskov po njenih izdanih računih. Podjetniško premoženje tožnice nima velike vrednosti. Če bi bila tožnica kot sodna cenilka razrešena, bi ostala brez vseh prihodkov iz svojih dejavnosti, kar bi ogrozilo njeno preživljanje. Izgubila bi edini vir prihodka iz poslovanja in posledično bi izgubila tudi status samostojne podjetnice. Ker je to edini vir njenih prihodkov, ostalih registriranih dejavnosti pa ne opravlja, bi se morala izbrisati iz registra podjetnikov. Tudi pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne bi imela, ker bi se štelo, da je brezposelna postala po svoji krivdi. Ker je stara 56 let, spada v kategorijo starejših delavcev in je kot taka težko zaposljiva oseba. V primeru razrešitve bi tožnica ostala brez prihodkov in posledično brez socialne varnosti, pogojev za upokojitev pa še ne izpolnjuje. Tožnica je samska oseba in v tem primeru ne bi imela nikogar, ki bi ji lahko pomagal oziroma dal sredstva za preživljanje. Njen obstoj bi bil ogrožen, škoda, ki bi jo utrpela, predstavlja nepopravljivo škodo. Izgubila bi tudi status zavarovane osebe po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tožnica pa se zdravi zaradi astme, psoriaze in sive mrene. Če bi bila razrešena, bi morala operacijo sive mrene plačati sama. Takega stroška pa glede na to, da ima že sedaj nizke prihodke, ni sposobna plačati. Enako velja tudi za vse ostale zdravstvene posege. Operacije ne bi bilo mogoče izvesti, zato bi se tožnici vid poslabšal in bi bila zato škoda nepopravljiva. V primeru izdaje začasne odredbe javna korist ne bi bila z ničemer prizadeta. Tožničino opravljanje dejavnosti ne predstavlja nobene grožnje za javno korist. Čeprav je davčni organ dal pritožbo nad delom tožnice, pa je v vseh postopkih pri odmeri davka upošteval vrednosti iz njenih cenitev. Tožničino delo do sedaj ni povzročilo še nobene škode.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da je tožnica sicer izkazala, da cenilsko delo opravlja kot samostojna podjetnica ter da je dokazala tudi višino dohodkov iz tega naslova, ni pa izkazala ostalih okoliščin, ki bi dokazovale težko popravljivo škodo. Ni izkazala svojega celotnega premoženjskega stanja (na primer lastništva nepremičnin in premičnin), niti ni predložila dokazila o tem, da živi sama oziroma nima nikogar, ki bi jo bil dolžan preživljati. Sicer pa tožnica zahteva izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče omogočilo osebi, za katero je z dokončno odločbo tožene stranke ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje cenilskega dela, zaradi česar jo je morala razrešiti, da kljub temu cenilsko delo začasno opravlja do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Za osebo, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje cenilskega dela, z začasno odredbo ni mogoče za določen čas, do pravnomočne odločitve sodišča, ugotoviti, da začasno še izpolnjuje pogoje ter ji na tak način dovoliti opravljanje dela sodnega cenilca. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališča iz več sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS. V postopkih razrešitve sodnih cenilcev je tehtanje javnega interesa in interesa sodnega cenilca na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ker gre pri opravljanju dela sodnega cenilca za odgovorno in pomembno delo, dano na podlagi zaupanja, je zakonodajalec določil, da je odločba o razrešitvi dokončna, da zoper njo ni pritožbe in jo izda minister po uradni dolžnosti ali na predlog. Izdaja predlagane začasne odredbe bi pomenila tak poseg v javni interes, da bi morala tožeča stranka izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi izdaja začasne odredbe opravičevala poseg v javni interes, česar pa tožnica v ničemer ni izkazala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

7. Podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je določilo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Iz navedenega izhaja, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Tožnica težko popravljivo škodo izkazuje s tem, ko zatrjuje, da so cenitve njen edini vir dohodkov in če cenitev ne bo mogla več opravljati, bo ostala brez sredstev za preživljanje. Sodišče sicer šteje, da je tožnica predložila dokaze za svojo trditev, da se preživlja izključno s cenitvami, vendar pa se ne strinja z njeno trditvijo, da če cenitev zaradi izpodbijane odločbe ne bo mogla več opravljati, da bi zaradi tega ostala brez sredstev za preživljanje. Sodišče namreč izhaja iz dejstva, da ima tožnica registriranih več dejavnosti, kar tudi sama navaja, ki pa jih doslej ni opravljala. Priložila je tudi izpisek iz poslovnega registra, iz katerega je razvidno, za katere dejavnosti je registrirana. Sodišče meni, da tožnica ne bo ostala brez sredstev za preživljanje, ker se bo lahko začela ukvarjati s katero izmed drugih registriranih dejavnosti. Kot glavno dejavnost ima registrirano posredništvo v prometu z nepremičninami, v okviru katerega je sicer doslej opravljala le cenitve, to, da pa cenitev zaradi izpodbijane odločbe ne more opravljati, pa še ne pomeni, da ne bi mogla opravljati ostalih poslov, ki se nanašajo na posredovanje v prometu z nepremičninami, razen tega pa ima registrirane še nekatere druge dejavnosti. Ker sodišče torej ne more slediti navedbam tožnice, da bo ostala brez sredstev za preživljanje, saj izhaja iz stališča, da ima registrirane še druge dejavnosti, s katerimi se lahko ukvarja, tudi ni moglo slediti trditvam, da si ne bi mogla plačati navedenih zdravstvenih storitev. Razen navedenega pa se sodišče tudi strinja s trditvami tožene stranke, da tožnica ni izkazala svojega celotnega premoženjskega stanja niti ni predložila dokazil o tem, da živi sama oziroma da nima nikogar, ki bi jo bil dolžan preživljati.

9. Ker je torej sodišče ocenilo, da tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da pogoj nepopravljive škode ni izpolnjen, se ni posebej opredeljevalo do tega, ali bi bila z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist, kar tožnica pojasnjuje s tem, da tožničino delo do sedaj ni povzročilo še nobene škode in da je davčni organ v vseh postopkih pri odmeri davka upošteval vrednosti iz njenih cenitev.

10. K točki II izreka:

11. O vseh stroških postopka bo sodišče odločalo ob izdaji končne odločbe.