Jedro

Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora škodo, ki ji grozi, konkretno opredeliti, navesti vse okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost nastanka škode in obrazložiti, zakaj bi bila ta škoda zanjo težko popravljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je dne 10.8.2007 skupaj s tožbo vložil tožnik. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je odložitev izvršitve odločbe davčnega organa na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 mogoča le ob kumulativno izpolnjenih pogojih, ki izhajajo iz navedene določbe. Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora škodo, ki ji grozi, konkretno opredeliti, navesti okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost nastanka take škode, in tudi obrazložiti, zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. V obravnavanem primeru pa so navedbe tožnika zgolj pavšalne in z ničemer izkazane, zaradi česar se do njih ni mogoče opredeliti.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v podkrepitev svojih navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal dokaz z vpogledom v dva spisa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče tako ni moglo ugotoviti vseh škodljivih posledic oziroma vse škode, ki bi mu nastala, če do izdaje začasne odredbe ne bi prišlo. Sodišče naj bi le pavšalno zaključilo, da ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tak zaključek je v njegovo škodo brez navedbe jasnih razlogov, od kod izhaja sprejeti zaključek. Sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Izterjava zneska 35.692,51 EUR predstavlja zanj obremenitev, ki je ne zmore rešiti na noben ekonomsko sprejemljiv način. Tolikšen znesek predstavlja njegov prihodek v dveh poslovnih letih. Edina možna posledica je prenehanje gospodarske družbe, kar pa zagotovo predstavlja težko popravljivo škodo. Zaposleni delavci bodo ostali brez zaposlitve, kar dodatno kaže na nastanek nepopravljive škode. Če se bo izkazalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, njegove gospodarske družbe ne bo mogoče več "oživiti". Na Okrožnem sodišču v Kopru je že tudi vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, kar vse še potrjuje njegove navedbe. V izpodbijanem sklepu je ostalo neobrazloženo tudi vprašanje, ali bi izdaja začasne odredbe posegla v javno korist. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati tudi, da je davčni organ že odločil, da zaradi odloga izvršbe javna korist v tem primeru ne bo prizadeta. Predlogu za odlog je bilo z odločbo davčnega organa že ugodeno, in sicer do dokončne odločitve organa druge stopnje tako, da je s tem izkazano, da je tudi toženka ocenila, da javna korist zaradi odloga izvršitve ne bi bila prizadeta. Kolikor bi se vendarle izkazalo, da je dolžan plačati dodaten DDV, bi le tega plačal z zamudnimi obrestmi od dneva izvršljivosti odločbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba upoštevati tudi, da bo javna korist, kolikor ne bo prišlo do odloga izvršitve, bistveno bolj prizadeta, kot če bo do odloga prišlo. Namreč, prenehal bo poslovati in ne bo ustvaril dobička, od katerega bi plačal davek, poleg tega pa bo prenehal opravljati tudi ... dejavnost, ki je za razvoj turizma v Sloveniji bistvenega pomena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži prisilno izterjavo po izpodbijanih odločbah do pravnomočne odločitve v tej zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti na že večkrat sprejeto stališče (tudi Ustavnega sodišča RS), da je materialna škoda praviloma popravljiva.

Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal samo to, da bi zaradi plačila spornega zneska prišlo do takojšnjih in praktično nepremostljivih motenj v poslovanju družbe, ki zaposluje več delavcev, ter da dodatne davčne obremenitve ne more rešiti na noben ekonomsko sprejemljiv način. Zgolj take navedbe zagotovo ne zadostujejo za izdajo zahtevane začasne odredbe, ne glede na to, da je predlagal kot dokaz vpogled v dva spisa Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper. Pač pa bi namreč moral jasno in določno navesti, katere okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode pri tožniku, bo sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v navedena dva spisa davčnega organa. Moral bi izkazati, kaj sporni znesek predstavlja v njegovem poslovanju, ter tudi, da bi morebitna izterjava predstavljala zanj težko popravljivo škodo. Izrecno bi iz njegovih navedb moralo biti jasno, da je njegovo poslovanje ogroženo izključno zaradi izterjave zneska iz odločbe, ki je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, ne pa morebiti zaradi drugi izterjav ali zaradi slabih poslovnih rezultatov družbe. V postopku izdaje začasne odredbe, ki ga omejujejo kratki roki, sodišče ni dolžno samo ugotavljati in preverjati možnosti nastanka težko popravljive škode, temveč samo preveri vsa konkretna dejstva in konkretne okoliščine, ki jih tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja. Kot rečeno, pa tožnik tega v obravnavanem primeru ni storil. Pri odločanju o zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti res upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Vendar pa morajo biti vsi pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 podani kumulativno. Če ni izkazana "težko popravljiva škoda", ni potrebno ugotavljati "prizadetost javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank".

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).