Jedro

Pri presoji materialnopravne utemeljenosti vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL je potrebno preveriti, kdo je v času lastninjenja imel dejansko pravico uporabe na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja, in ali morebiti lastninjenje ni bilo izvedeno že po drugih predpisih. ZLNDL se je namreč uporabljal le subsidiarno. V primeru, ko je bila dejanska imetnica pravice uporabe Republika Slovenija in so bila na parceli družbena stanovanja in stanovanjske hiše, je bilo lastninjenje za zgradbo izvedeno že po 111. členu SZ. Če je imetnik stanovanjske pravice po določilih SZ/91 kupil stanovanjsko hišo, je na stanovanju pridobil lastninsko pravico, na funkcionalnem zemljišču pa zgolj pravico uporabe.

Prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča, ki je uveljavljal prednostno pravico uporabe za gradnjo, je to pravico izgubil, če v treh letih od dneva vročitve odločbe Občinskega ljudskega odbora, da mu je bilo zemljišče dano v uporabo, ni zgradil hiše, ki izpolnjuje pogoje, določene z gradbenimi predpisi in urbanističnim načrtom ali odlokom ljudskega odbora.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: " 1. Ugotovi se, da je tožeča stranka J. P., rojena ..., stanujoča ..., lastnica dela nepremičnine parc. št. 73/2 k.o. G II v obsegu stavbišča in funkcionalnega zemljišča k stavbišču v izmeri 178 m2. 2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za kaznovanje tožnice se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je le-ta lastnica nepremičnine parc. št. 73/2 k.o. G II in da so tožene stranke to dolžne priznati in izstaviti tožnici za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, ker bo sicer to nadomestila sodba. Posledično je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 3.747,98 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica v osebni pritožbi in v pritožbi, sestavljeni po pooblaščencu. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju obe pritožbi enotno obravnavalo in v bistvenem povzelo posamezne pritožbene razloge.

V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnica opozarja, da niso bili izpolnjeni pogoji za vknjižbo toženih strank v zemljiški knjigi. Te namreč niso bile imetnice pravice uporabe. Res je sicer, da je bilo pravnima prednikoma tožencev kot bivšima solastnikoma dodeljeno v uporabo za gradnjo stanovanjskega dvojčka nacionalizirano gradbeno zemljišče na parc. št. 73/2 in delu 73/14 k.o. G predmestje z dovoljenjem, da se po izvršeni geometrski delitvi vknjiži v zemljiški knjigi pravica uporabe za gradnjo v korist obeh upravičencev. Dana jima je bila torej prednostna pravica uporabe za gradnjo po 40. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ, Ur. l. FLRJ, št. 52/58), vendar pa sta to pravico pravna prednika tožencev izgubila po 5. odstavku citiranega člena, ker z gradnjo nista začela v treh letih od dneva vročitve odločbe Občinskega ljudskega odbora. Na tem zemljišču tudi nista izvrševala posesti. Pritožnica opozarja, da je Republika Slovenija originarno pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v letu 1991 po 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 - I), nato pa nepremičnino s prodajno pogodbo z dne 16.12.1991 prodala tožnici.

V okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica opozarja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede veljavnosti Sporazuma o odpovedi pravicam, ki sta ga pravna prednika tožencev sklenila z upravo zgradb Republike Slovenije dne 10.5.1967. Sodišče je sledilo pavšalnim trditvam zaslišanih tožencev, ni pa dovolj upoštevalo predloženih listin v spisu, ki tak dogovor izkazujejo. Iz listin v spisu je razvidno, da je J.L. ves čas aktivno sodeloval kot pooblaščenec v postopkih v zvezi z nacionalizacijo nepremičnin zakoncev O. in tega medla izpovedba toženih strank, češ da se je njun oče res morda nekaj posvetoval z J. L., ne more ovreči. Sodišče ni pojasnilo, zakaj poklanja večjo vero izpovedbama toženk, ki sta za izid tega spora nedvomno zainteresirani, kot pa listinam v spisu. Čeprav je oče toženk umrl že leta 1962, so se vse odločbe upravnih organov, izdane po datumu njegove smrti, glasile na njegovo ime, kar velja tudi za sporazum z dne 10.5.1967. V sodbi tudi ni ugotovitve, da je bila stavba, zgrajena na parceli 73/2, ob izdaji odločbe v letu 1966 že tri leta vseljena, tožničin oče pa je imel zgradbo v najemu od leta 1961. V sodbi ni ugotovitve o pravni naravi pravice uporabe za gradnjo, prav tako tudi ni ugotovitve, da so se toženci vknjižili šele v letu 1989 z odločbo iz leta 1966, pri čemer je do vknjižbe prišlo zaradi napake v zapuščinskem postopku, napačna pa je bila tudi zemljiškoknjižna izvedba. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi zato, ker sta bila sporazuma iz leta 1966 realizirana, saj je A. O. L. legalizirala gradnjo, toženci pa so odstopili od uveljavitve pravice uporabe za gradnjo ter niso zahtevali ne geometrske odmere parcele 73/2, niti s samo gradnjo niso pričeli. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede prehoda nepremičnine na tožnico. Uprava zgradb Republike Slovenije je vstopila kot članica S. z. P., kar je tožnica izkazovala s pogodbo med Upravo zgradb, uradov in zavodov LRS in Stanovanjsko zadrugo P. z dne 13.6.1962. Ker je Republika Slovenija na podlagi 111. člena SZ originarno postala lastnica hiše in zemljišča na parceli 73/2 k.o. G II, je to lahko s prodajno pogodbo tudi prodala tožnici. Prvi člen kupoprodajne pogodbe sicer res govori o prodaji dela parcele 73/2, vendar pa le zato, ker je parcela v letu 1991 obsegala še parcelo 73/105, kar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo z vpogledom v načrte parcelacije. Pravno podlago za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pa bi lahko predstavljal le 3. člen, ki določa, da nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, postanejo lastnina RS.

V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica zatrjuje, da je sodišče napačno zavrnilo dokaz s predložitvijo pogodbe z dne 13.6.1962 (list. št. A30 spisa), saj je tožnica dokaz predložila takrat, ko je z njim lahko razpolagala. Po prvem naroku za glavno obravnavo ga je pridobila brez svoje krivde, saj ga ni našla v Arhivu RS, temveč v Arhivu O. L. V.-R. Poleg tega je šele sodišče druge stopnje ta dokaz izpostavilo kot relevanten. Tožnica v spis vlaga še nove dokaze glede zapuščinskega postopka po pokojnih pravnih prednikih tožencev, pri čemer navaja, da je pričakovala, da bo te dokaze predložila tožena stranka in je bila s tem zavedena ter jih ni uspela predložiti pravočasno. Iz omenjenih dokazov je razvidno, da je bilo zapuščinskemu sodišču jasno, da pravica uživanja na pravne prednike tožencev ni bila vknjižena, tako da so toženci dedovali več, kot so imeli pravic. Tožnica v spis vlaga tudi s strani obeh pogodbenih strank, to je J.L. in direktorja Uprave zgradb RS podpisana sporazuma z dne 10.5.1967, podredno pa navaja še štiri nove dokaze in sicer pritožbo dr. I. in S.O. z dne 12.4.1960, vloženo na Okrajni ljudski odbor Ljubljana po pooblaščencu J. L. proti odločbi Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Vič 05/3-PO/22, pri čemer naj bi ta pritožba izkazovala pristnost podpisa J. L., predlog za izdajo odločbe o izvršitvi sodbe Vrhovnega sodišča, ki naj bi izkazoval, da je J. L. še po letu 1962 imel pooblastilo prejšnjih lastnikov nacionaliziranega premoženja oziroma njihovih zakonitih dedičev pri uveljavljanju prednostne pravice uporabe nacionaliziranega zemljišča za gradnjo, odločbo Skupščine Občine Šiška, Oddelek za družbene službe in splošne zadeve o dodelitvi pravice uporabe za parcelo 187/7 A. O. L., pri čemer se je parcela izločila iz parcele 187/2 k.o. D., kar dokazuje realizacijo sporazuma z dne 10.5.1967 in historični izpisek za parcelo 187/7 k.o. D. Tožnica opozarja še, da bo v primeru zavrnilne sodbe prisiljena vložiti ustavni spor zaradi kršenja pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine po 14. členu Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka podane pritožbene navedbe, opozarja, da je tožnica glede novo predloženih dokazov prekludirana, prav tako glede novo postavljenih trditev, hkrati pa predlaga kaznovanje tožnice po 11. členu ZPP. Pojasnjuje, da tožnica pooblaščenki toženke žaljivo očita zavajanje, kar se nanaša na tekst pritožbe na str. 10. Nezadovoljstvo bi lahko tožnica izrazila na nežaljiv način, kar bi kot doktor znanosti in visoki uradnik nujno morala vedeti. Pooblaščenka tožene stranke je izredno užaljena, da ji tožnica očita, da jo je zavedla in zahteva, naj ji sodišče izreče na podlagi 11. člena ZPP procesno kazen v znesku najmanj 300,00 EUR in največ 600,00 EUR. Gre za žaljive vrednostne ocene dela pooblaščenke, ki je odvetnica od leta 1964 dalje, in gre za negativno vrednostno sodbo o njeni strokovnosti za opravljanje odgovorne odvetniške vloge. Svojo strokovnost je pooblaščenka izkazala z diplomo, magisterijem znanosti v Avstriji in tudi s pravosodnim izpitom. Ker je odvetništvo del pravosodja, sodišče kot del pravosodja ne sme dopustiti takega žaljenja, saj gre za žaljivo obdolžitev institucij Republike Slovenije.

Pritožbi tožnice sta delno utemeljeni.

Predlog tožene stranke za kaznovanje tožnice ni utemeljen.

Toženci so svojo lastninsko pravico na parceli 73/2 k.o. G II vknjižili na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Ur. l. RS, št. 44/1997), ki je urejal lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen ZLNDL). Nepremičnine so po tem zakonu postale lastnina tistih fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe, pri čemer se je v primeru vpisane pravice uporabe na nepremičnini v korist fizične osebe vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravil po uradni dolžnosti (2. člen ZLNDL). Za presojo materialnopravne pravilnosti vknjižbe tožencev na parceli 73/2 k.o. G II je torej odločilno, ali se ta nepremičnina ni olastninila že po kakšnem drugem specialnem zakonu, saj je bil ZLNDL zgolj subsidiarne narave, in ali so toženci bili dejanski imetniki pravice uporabe na tej nepremičnini kot absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Takšni absolutni upravičenji sta bili pravica uporabe (1. odstavek 12. člena ZTLR), ki se je nanašala na zemljišča v družbeni lastnini, na katerih je zgrajena lastniška stavba, ter pravica razpolaganja na družbenem sredstvu (200. in 201. člen ZZZD). Za pravico uporabe je bilo značilno, da je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija in zato vezana na njeno ekonomsko bistvo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 559/2005), kar pa je pomenilo, da subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lastnini dejansko ni imel v posesti, na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi. Prenosi te pravice so se namreč lahko odvijali izvenknjižno in vpis te pravice na nepremičninah v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč le dekleratornega značaja. Tožnica utemeljeno opozarja, da je bilo pravnima prednikoma tožencev z odločbo z dne 21.7.1966 kot bivšima solastnikoma dodeljeno v uporabo za gradnjo stanovanjskega dvojčka nacionalizirano gradbeno zemljišče na parceli 73/2 po določilu 40. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58). Ta člen je urejal prednostno pravico uporabe nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča za gradnjo, pri čemer je v 4. odstavku določal obveznosti prejšnjega lastnika, da mora v treh letih od dneva izročitve odločbe Občinskega ljudskega odbora, da mu je zemljišče dano v uporabo, zgraditi na njem hišo, ki izpolnjuje pogoje, določene z gradbenimi predpisi in urbanističnim načrtom ali z Odlokom Ljudskega odbora, ki ga nadomešča. Sankcija za kršitev določila 4. odstavka 40. člena ZNNZGZ pa je bila izguba pravice uporabe gradbenega zemljišča, na katerem bi moral sezidati hišo (5. odstavek 40. člena ZNNZGZ). V obravnavanem primeru je odločba SO Ljubljana Vič-Rudnik z dne 21.7.1966 predvidevala pred vknjižbo pravice uporabe za gradnjo v korist obeh upravičencev še geometrsko delitev parcele, saj je stanovanjska zadruga po nacionalizaciji zemljišča in pridobitvi pravice uporabe za gradnjo z odločbo z dne 6.4.1960 ter po pridobitvi gradbenega dovoljenja že sezidala stanovanjski dvojček tudi na parceli 73/2 k.o. G (sedaj G II), stanovanjska enota pa je bila že tri leta vseljena (2. odstavek na 2. strani odločbe z dne 21.7.1966, priloga A16). Ker pravni predniki tožencev (niti kasneje toženci) parcelacije niso zahtevali, niti niso pričeli z gradnjo, so prednostno pravico uporabe za gradnjo izgubili na podlagi 5. odstavka 40. člena ZNNZGZ. Njihova kasneje vknjižena pravice uporabe je bila zato materialnopravno napačna, posledično pa je bila napačna tudi vknjižba lastninske pravice po določilu 2. člena ZLNDL. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s sporazumom med pravnima prednikoma tožencev in upravo zgradb RS z dne 10.5.1967, saj sta prvotna lastnika nepremične št. 73/2 k.o. G pravico uporabe za gradnjo izgubila že po samem zakonu. Kljub temu sodišče druge stopnje glede dokazne ocene pritrjuje pritožnici, da vsi izvedeni dokazi prepričljivejše kažejo na to, da je bil sporazum veljavno sklenjen. Zgolj razlog, da je bil eden od pooblastiteljev v času podpisa sporazuma že mrtev, namreč ne more pomeniti nujno tudi, da pravni posel ni nastal, saj je bila že v času sklenitve sporazuma po paragrafu 1022 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) dolžnost pooblaščenca, da posle nadaljuje v primeru, če se začeti posli ne morejo prekiniti brez očitne škode za dediče ali če je dano pooblastilo tudi za primer smrti. Poleg tega je pooblastiteljica S.O. v času sklenitve sporazuma v letu 1967 še živela, njeno pooblastilo pa je bilo, kot izhaja iz pripisa na sporazumu, ob sklenitvi pravnega posla preverjeno. Pomemben je tudi paragraf 1026 ODZ, ki je določal, da ostanejo obvezne pogodbe, sklenjene z drugim, ki mu je bilo razveljavljanje pooblastila neznano brez njegove krivde ter lahko pooblastitelj škodo uveljavlja le pri pooblaščencu, ki je zamolčal razveljavljanje. Da bi Upravi zgradb SR Slovenije bilo znano, da J.L. nima več pooblastila za zastopanje pravnih prednikov toženih strank, pa toženci niso nikoli zatrjevali. Glede na njihovo nadaljnjo neaktivnost pri realizaciji prednostne pravice za gradnjo je torej verjetnejša verzija tožnice, da so se svoji pravici s sporazumom z dne 10.5.1967 odpovedali.

Za nadaljnjo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev lastninske pravice na parceli 73/2 k.o. G II in izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa je pomembno, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini v času lastninjenja. Sodišče druge stopnje na podlagi izvedenih listinskih dokazov ocenjuje, da je bila to Uprava zgradb SR Slovenije oziroma kasneje Izvršni svet SRS. To je razvidno iz pravočasno predloženega dopisa S. z. P. z dne 20.7.1970 (list. št. A27 spisa), v katerem stanovanjska zadruga sama priznava, da je kot članica zadruge, ki je tudi financirala gradnjo stanovanj, nastopala Uprava zgradb SRS ter da so parcele 73/1, 73/2 in 73/14 k.o. G izključna last Uprave SRS oziroma njenega pravnega naslednika Izvršnega sveta Skupščine SRS, saj so bile odkupljene od pravnih prednikov tožencev. Dejanski graditelj stanovanjskega dvojčka na parceli 73/2 k.o. G II je bila torej Uprava zgradb SRS, ki je nepremičnine ves čas imela v posesti kot službena stanovanja za svoje zaposlene. To izhaja tudi iz ugotovitve sodišča, da se je tožnica s starši vselila v hišo v letu 1961, pri čemer so njeni starši pridobili pravico do bivanja od Izvršnega sveta RS.

Lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš v lasti RS je urejal 111. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91), ki je določal, da RS z dnem uveljavitve tega zakona postane lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih ima republika pravico uporabe. Nedvomno je v last Republike Slovenije torej v letu 1991 že prešla stanovanjska zgradba na parceli 73/2 k.o. G II, kar je bila država po določilu 117. člena SZ dolžna tudi ponuditi v odkup imetnikom stanovanjske pravice in sicer skupaj s funkcionalnim zemljiščem, saj stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče ne moreta imeti ločene usode. Pri tem je država ob sklenitvi prodajne pogodbe s tožnico dne 16.12.1991 nanjo lahko prenesla lastninsko pravico zgolj na stavbi, na funkcionalnem zemljišču pa pravico uporabe (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 397/97). Tožničin tožbeni zahtevek je torej lahko utemeljen le glede dela parcele 73/2 v obsegu kupljenega zemljišča, kot to izhaja iz prodajne pogodbe z dne 16.12.1991 in še to zgolj v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja njene lastninske pravice na tem delu zemljišča. Iz navedene pogodbe izhaja, da je tožnica od države odkupila del parcele 73/2, ki predstavlja stanovanjsko hišo s 141,12 m2 celotne stanovanjske površine in funkcionalnim zemljiščem v izmeri 178 m2. Glede funkcionalnega zemljišča je tožnica s prodajno pogodbo pridobila pravico uporabe (primerjaj 5. člen prodajne pogodbe), ki se je po določilu 2. člena ZLNDL transformirala v zasebno lastnino, na sami stavbi pa je pridobila lastninsko pravico originarno s priposestvovanjem. Ker je bil na stanovanjski stavbi že v letu 1991 vzpostavljen režim zasebne lastnine, tožnica pa je bila tudi zakonita in dobroverna posestnica, je pred vložitvijo tožbe že potekel desetletni rok iz 2. odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri tem pa ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke, da je bila tožnica kot zemljiškoknjižna posestnica nepremičnine v slabi veri, saj so toženci ob sklenitvi prodajne pogodbe v zemljiški knjigi bili vpisani zgolj kot imeniki pravice uporabe, ta pravica pa se je lahko prenašala tudi izvenknjižno, medtem ko je tožnica imela pravni naslov za vknjižbo s sklenjeno prodajno pogodbo, v uživanju sporne nepremičnine pa ni bila nikoli ovirana.

Ker je tožnica lastninsko pravico na delu parcele 73/2 pridobila originarno na podlagi samega zakona, pa ni utemeljen njen dajatveni zahtevek, da so ji toženci dolžni njeno lastninsko pravico priznati in izstaviti za zemljiškoknjižni vpis primerno listino. Po določilu 3. točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je vknjižba pravice namreč mogoča že na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da sedanja sodna odločitev do neposredne vknjižbe tožnice ne bo privedla, saj zahtevek ni oblikovan tako, da bi to omogočal. Nepremičnina namreč ni označena z ustreznim identifikacijskim znakom, saj je tožeča stranka uspela le z delom parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke, za kar bi bilo potrebno izvesti katastrski elaborat (1. odstavek 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin - ZEN). Ker pa tožnica v postopku ni predlagala odmere dela parcele, ki bi zajemala stavbišče s funkcionalnim zemljiščem, temveč je ves čas vztrajala na ugotovitvi, da je lastnica celotne parcele 73/2 k.o. G II, je sodišče ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje in ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena lahko odločilo zgolj v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Zato je glede na vse navedeno izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnica lastnica dela nepremičnine parc. št. 73/2 k.o. G II v obsegu stavbišča glede na dejansko izmero in funkcionalnega zemljišča v izmeri 178 m2, kot to izhaja iz prodajne pogodbe z dne 16.12.1991 (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP). V preostalem delu je lastnica parcele 73/2 Republika Slovenija po 3. členu ZLNDL, saj tožnica za prehod tega premoženja nanjo pravne podlage ni izkazala. Glede na pritožbene navedbe, da je v prodajni pogodbi iz leta 1991 omenjen le del parcele 73/2 k.o. G II zgolj zato, ker ta takrat še ni bila razparcelirana na dve samostojni parceli, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi po opravljeni katastrski odmeri parcele 73/2 iz podatkov zemljiške knjige razvidno, da njena kvadratura (663 m2) več kot enkrat presega kvadraturo s strani tožnice odkupljenega stavbišča s funkcionalnim zemljiščem.

Po določilu 2. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v primeru, kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o stroških uporabilo določilo 2. odstavka 154. člena ZPP ter glede na doseženi uspeh obeh pravdnih strank odločilo, da vsaka krije svoje pravdne stroške. Obe pravdni stranki sta v postopku imeli pooblaščenca in stroški so jima nastajali v enaki meri. Sodišče je nadalje ugotovilo, da držijo tožničine trditve o materialnopravni neveljavnosti vknjižbe tožene stranke na celotni parceli 73/2, vendar pa je tožnica glede na postavljeni zahtevek uspela s sorazmerno manjšim delom. Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z načelom pravičnosti, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, kar velja tako za stroške pred sodiščem prve stopnje, kot tudi za pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala kaznovanje tožnice, ki je na 10. strani pritožbe navedla, da je bila v postopku zavedena s tem, ko je zastopnica tožene stranke na prvem naroku napovedala, da se bo tožena stranka v pripravljalni vlogi podrobneje izjasnila o tem, kako je prišlo do vpisa pravice uporabe v zemljiški knjigi v letu 1989. Glede na te navedbe je tožnica pričakovala predložitev določenih dokazov s strani tožene stranke, zato je tudi sama nekatere dokaze predložila prepozno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjen zapis tožnice v pritožbi (o zavedenosti s strani pooblaščenke tožencev) ne predstavlja izjave, ki bi bila objektivno žaljiva ter bi škodovala ugledu in avtoriteti sodišča in pravosodja v celoti, prav tako pa tudi ne presega meja svobode izražanja v pisnih vlogah, ki bi terjala kaznovanje v smislu 109. v zvezi z 11. členom ZPP. Zato je predlog za denarno kaznovanje tožnice zavrnilo.