Jedro

V spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati tožencu predvsem iz naslednjih razlogov: trhlo drevesno deblo, ki je padlo na cesto, je na njegovem zemljišču ostalo po poseku, izvedenem s strani javnega podjetja pri izvedbi začasne prestavitve električnega daljnovoda; izvajalec poseka med drugimi tudi tega debla ni odpeljal iz gozda, temveč ga je zasul z zemljo; deblo sploh ni bilo vidno, saj je bilo zakrito; od poseka in zasutja debel z zemljo je minilo že 9 let. Upoštevaje navedeno tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Od povprečno skrbnega lastnika gozda ni mogoče pričakovati, da bi predvidel zdrs 9 let v zemljo zakopanega trhlega debla, ki ga sam sploh ni videl, na cesto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati 2.027,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožniku je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 151/2016 z dne 22. 9. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. Ali je v obravnavanem primeru ravnanje toženca oziroma njegova opustitev odstranitve podrtega drevesa protipravno ravnanje?

2. Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da vzročna zveza med dejanjem (opustitvijo) in škodnim dogodkom v obravnavanem primeru ni predvidljiva?

3. Ali je lastnik gozda dolžan preverjati stanje gozda in odstranjevati podrta drevesa ter preprečiti nastanek morebitne škode tretjim?

4. Tožnik je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S toženčevo opustitvijo povezan nastanek škode naj bi bil objektivno predvidljiv. Toženec naj bi se zavedal možnosti padca drevesa na cesto, kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedi. Toženec naj bi za stanje v svojem gozdu nedvomno vedel, saj naj bi v bližini mesta, od koder je drevo padlo, tudi sam izvajal sečnjo in naj bi si po poseku, ki ga je izvedla A., d. o. o., ogledal območje in od izvajalca zahteval, da odstrani še kamenje. Sodna praksa naj bi v primerljivi zadevi že zavzela stališče, da se lastnik drevesa glede na njegovo stanje mora zavedati, da ogroža okolico, in da bi se drevo lahko skotalilo na cesto (II Ips 320/2004). Zato naj bi moral poskrbeti za ustrezne varnostne ukrepe. Iz splošne prepovedi, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, naj bi sledilo, da za odškodninsko odgovornost načeloma zadošča že ravnanje, ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (II Ips 224/2013). Toženec naj bi se moral in mogel zavedati, da njegov gozd leži nad regionalno cesto, po kateri vsakodnevno vozi veliko vozil, in da opustitev dolžnega ravnanja lahko pripelje do nastanka škode tretjim. Tožencu naj bi bile znane težave s padanjem dreves iz njegovega gozda na sporno območje že pred škodnim dogodkom, pa kljub temu ni ukrepal. Toženec se naj ne bi mogel razbremeniti svoje odgovornosti s tem, da zaradi bližine ceste drevesa ni mogel odpeljati. Toženec naj bi opustil dolžnost pregledovati in nadzorovati gozd ter odstraniti podrta drevesa, kar naj bi bilo v dejanski in pravni povezavi s škodno posledico (II Ips 109/1998). Odločitev v izpodbijani sodbi naj bi bila v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča II Ips 224/2013, II Ips 526/2005, II Ips 246/2009 in II Ips 320/2004 ter z več odločbami višjih sodišč, pomenila pa naj bi tudi neutemeljen in neobrazložen odmik od sodne prakse. Glede vzročne zveze naj bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, kar naj bi bilo tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetim v III Ips 69/2014. V skladu s pravno teorijo naj bi bilo za opredelitev določenega ravnanja kot protipravnega pomembno le, da je negativna posledica objektivno predvidljiva, in ne, ali jo je storilec predvideval. V konkretnem primeru naj bi toženec opustil dolžnost pregledovati in nadzorovati gozd ter odstraniti podrta drevesa. Omenjeni vzrok naj bi bil v dejanski in pravni povezavi s posledico. Dolžnost preverjanja in odstranjevanja podrtih dreves naj bi lastniku gozda nalagal Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG), škoda pa naj bi bila z opustitvijo navedene skrbnosti v vzročni zvezi. Iz načela neminem laedere naj bi izhajal ključni namen neposlovne odškodninske odgovornosti, ki naj bi bil v njeni preventivni funkciji - ustrezni spodbudi udeležencem razmerij, da ravnajo tako, da s tem zmanjšajo verjetnost nastanka škodnega dogodka. Odgovornost za nastalo škodo naj bi zato nosil tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim ravnanjem prepreči nastanek škode drugim.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: — tožnik je utrpel škodo na svojem tovornem vozilu 11. 11. 2013, ko je predenj na regionalni cesti Sevnica - Radeče sunkovito zdrsnilo 10 m veliko, trhlo drevesno deblo; — drevo je izviralo s toženčevega zemljišča (gozda) in je od tam po drči priletelo preko javnega dobra s parc. št. 1013/16, k. o. ..., na cesto; — med letoma 2004 in 2006 je bil na toženčevo zemljišče začasno prestavljen električni daljnovod, zaradi česar je bila izvedena obsežna sečnja gozda, katere investitor je bila Republika Slovenija (v nadaljevanju RS), izvedlo pa jo je javno podjetje A., d. o. o.; — na delu začasne trase daljnovoda (ki je v naravi strma gozdna pot) je na tleh ostalo več velikih, že propadajočih dreves; — deblo, ki je priletelo na cesto, v času vzdrževanja trase med leti 2004 in 2006 ni bilo odpeljano iz gozda; — posekana drevesa niso bila vidna; deblo je bilo zakrito, saj so delavci debla, ki jih niso odpeljali, zasuli z zemljo.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da predstavlja nenaden padec velikega trhlega drevesa na cesto nevarno stvar, toženec pa kot lastnik gozda, iz katerega je deblo priletelo, odgovarja za škodo od nevarne stvari po 150. členu OZ. Na podlagi določb ZG1 je sklenilo, da mora lastnik gozda gozd redno pregledovati. Na presojo naj ne bi vplivala okoliščina, da toženec zaradi strmine in nezavarovane ceste na tem delu ne seka in spravlja lesa, saj bi to po mnenje sodišča prve stopnje lahko počel s postavitvijo cestne zapore v soglasju z upravljavcem ceste, kot to določa Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Sklicujoč se na določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je ocenilo, da je bila dolžnost toženca, ki se je zavedal strmine, preko katere lahko vsak čas na nižje ležečo cesto zdrsne drevo, da nevarno drevo odstrani. To pa naj bi veljalo še toliko bolj, ker tudi ni bil realiziran dogovor toženca z družbo A., d. o. o., o postavitvi zaščitne ograje.

10. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da v primerih, ko se nevarnost z ustrezno pazljivostjo in skrbnostjo lahko nevtralizira, ne moremo več govoriti o pravnemu standardu nevarne stvari; obravnavani primer je treba presojati po pravilih o krivdni odgovornosti. Opozorilo je, da so za presojo, ali je negativna posledica določenega ravnanja predvidljiva, pomembne konkretne okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (oziroma opuščeno). Tožencu po njegovi oceni ni mogoče očitati, da bi moral pričakovati zdrs debla na cesto. Pri tem je kot bistvene štelo okoliščine: da v času poseka, katerega investitor je bila RS, ni bilo poskrbljeno, da bi bila vsa debla odpeljana iz gozda (in je toženec lahko zaupal, da so izvajalci vzdrževanja trase kot strokovnjaki opravili svoje delo in na zemljišču niso pustili ležati posekanih dreves); da posekana drevesa niso bila vidna - deblo je bilo zakrito, saj so delavci debla, ki jih niso odpeljali, zasuli z zemljo; da je od sečnje do škodnega dogodka minilo 9 let, zato tožnik po toliko letih ni bil več dolžan preverjati, ali morda na trasi leži (še) kakšno deblo.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

11. Pravilna je materialnopravna presoja, da v obravnavanem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Po pravilu o subjektivni odgovornosti, ki pride v poštev v obravnavanem primeru, povzročitelj za škodo odgovarja, če so kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda. Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske odgovornosti se v sodni praksi poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno,2 in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.3

12. Po oceni Vrhovnega sodišča tožencu kot lastniku gozda noben varnostni predpis ni nalagal aktivnega ravnanja za zavarovanje ceste4 (sklicevanje na določbe ZG pa je neutemeljeno, saj je namen v njih predpisanih varstvenih del /med katere sodi tudi spravilo in odvoz okuženega ali z insekti napadenega, močno poškodovanega ali podrtega drevja iz gozda/5 v tem, da se preprečijo ali omejijo motnje pri delovanju gozda in s tem tudi varstvo javnega interesa, ne pa zagotavljanje varnosti cestnega prometa6 - teorija ratio legis vzročnosti). Ker torej varnostnega predpisa, ki bi tožencu zaradi zavarovanja ceste predpisoval neko dolžno ravnanje, ni, je treba ravnanje toženca presojati po splošnem merilu protipravnosti. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je bil škodni dogodek (zdrs debla na cesto) zanj objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja,7 izhodišče presoje pa so vselej konkretne okoliščine, kot je že pravilno pojasnilo drugostopenjsko sodišče. Pripomniti velja, da ima ravnanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka, hkrati tudi značilnosti neskrbnega ravnanja. Pri presoji običajne (neprofesionalne skrbnosti), ki je toženca zavezovala v konkretnem primeru, je pomembno, ali bi bil povprečno razumen človek v enakih okoliščinah sposoben predvideti, da bo ravnanje povzročilo negativno posledico.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji višjega sodišča, da v spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati tožencu predvsem iz naslednjih razlogov: trhlo drevesno deblo, ki je padlo na cesto, je na njegovem zemljišču ostalo po poseku, izvedenem s strani javnega podjetja pri izvedbi začasne prestavitve električnega daljnovoda; izvajalec poseka med drugimi tudi tega debla ni odpeljal iz gozda, temveč ga je zasul z zemljo; deblo sploh ni bilo vidno, saj je bilo zakrito; od poseka in zasutja debel z zemljo je minilo že 9 let.8 Upoštevaje navedeno tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Od povprečno skrbnega lastnika gozda ni mogoče pričakovati, da bi predvidel zdrs 9 let v zemljo zakopanega trhlega debla, ki ga sam sploh ni videl, na cesto.

14. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, po obrazloženem niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklicevalo se je na določbo prve alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih, po kateri mora lastnik gozda gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po tem zakonu, ter na določbo 8. točke 3. člena ZG, po kateri gospodarjenje z gozdovi obsega opravljanje varstvenih in gojitvenih ter vseh drugih del, ki so potrebna za zagotavljanje ekoloških in socialnih funkcij gozdov, gradnjo in vzdrževanje gozdne infrastrukture, izkoriščanje in rabo gozdov ter razpolaganje z gozdovi. 2 V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava neminem laedere - primerjaj 10. člen OZ. 3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 224/2013, II Ips 9/2014, II Ips 129/2015, II Ips 116/2016 in druge. 4 Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 390/1996 z dne 12. 2. 1998. 5 Primerjaj 19. alinejo 3. člena ZG. 6 Dolžnostna ravnanja za zagotovitev tega cilja določa ZCes-1 (postavitev zaščitne ograje idr.), ki ta nalaga upravljavcu ceste, ne pa lastnikom sosednjih zemljišč. 7 Primerjaj odločbe II Ips 287/2006, II Ips 129/2015, II Ips 116/2016. 8 Pri tem je treba posebej poudariti, da v nasprotju z revizijskimi navedbami toženčevo zavedanje možnosti, da lahko trhlo drevesno deblo iz njegovega gozda, ki je tam ostalo zakopano po poseku javnega podjetja pred 9 leti, pade na cesto, ni del dejanske podlage pravnomočne sodbe.