Jedro

Doseg objektivne odgovornosti se oži predvsem na stvari, ki same po sebi pomenijo povečano nevarnost in iz katerih izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja, ne glede na vsakokratne okoliščine primera. Če se torej nevarnost lahko z ustrezno pazljivostjo in skrbnostjo nevtralizira, ne moremo več govoriti o pravnem standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Drevesno deblo (niti trhleno drevesno deblo) samo po sebi ni nevarno in ne predstavlja nevarne stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka V. G., je dolžna plačati tožeči stranki Pe. P., 2.027,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 630,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 2.027,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 6. 2014 dalje do plačila ter plačilo 1.573,76 EUR pravdnih stroškov. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.027,54 EUR prej kot od 17. 6. 2014 dalje, je sodišče zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da je strohnjeno drevesno deblo padlo na cesto s toženčeve gozdne parcele št. 1 k. o. X. Tožeča stranka je za dokazovanje tega dejstva predlagala dokaz, ki ni bil ustrezno konkretiziran. Želela je angažirati izvedenca „ustrezne stroke“, vendar iz takega dokaznega predloga sodišče ne more razbrati, kakšnega izvedenca je imela tožeča stranka v mislih. Sodišče je tožečo stranko pozvalo h konkretizaciji predloga, čeprav to v zapisniku ni zabeleženo. Tožnik je nato pomanjkljiv dokazni predlog popravil po zaključku prvega naroka tako, da je navedel, naj bo ta izvedenec geometer. Glede popravka je bila tožeča stranka prekludirana, sodišče pa popravljenega dokaznega predloga ne bi smelo upoštevati. Ker je kljub temu dokaz izvedlo in nanj oprlo svojo odločitev, je bistveno kršilo določbe zakona o pravdnem postopku.

Ogled na kraju samem je pokazal, da drevesna debela ne ležijo le na toženčevi parceli št. 1, pač pa tudi na parceli št. 2, ki je last Republike Slovenije. Rezultati ogleda nasprotujejo sklepu, da je sporno drevo zdrselo na cesto s toženčeve parcele. Toženec je že na zaslišanju opozoril, da je drevo verjetno zdrsnilo s parcele št. 2, vendar sodišče te možnosti ni ovrednotilo. Tega ni mogoče izpodbiti niti s sklicevanjem na dolžino hloda, saj bi v primeru, če bi bil hlod res dolg 10 m, njegov pretežni del še vedno ležal na parceli 2. Iz dolžine hloda bi bilo mogoče sklepati zgolj to, da sta bili masa razmočenega debla in sila vztrajnosti veliki in je zato deblo zdrsnilo preko celega cestišča. Ustrezni izvedenec za tovrstne ugotovitve je strokovnjak fizikalne stroke. Tudi, če bi deblo na cesto zdrselo neposredno s parcele št. 1, bi se to zgodilo zato, ker je Republika Slovenija kot investitor oziroma njeni izvajalci v letu 2004 ob izvajanju rekonstrukcije posekala več dreves na parceli št. 1, nato pa teh dreves ni odstranila. Kasneje odvoz podrtih dreves ni bil več mogoč brez cestne zapore, kar ni v domeni tožene stranke. Odgovornost torej nosi izvajalec sečnje, katere investitor je bila Republika Slovenija.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da nenaden padec drevesa predstavlja nevarno stvar. Sodišče je napačno navedlo, da je toženec opustil dolžno nadzorstvo nad stanjem gozda. Kadar je vzrok škode opustitev dolžnega nadzorstva, takrat škoda ni realizacija nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost. Zdrs drevesa s strmega področja ni nekaj nenavadnega ali nepričakovanega. Ker je zdrs materiala (tudi kamenja) s hude in nedostopne strmine na cesto pričakovan, je podana krivdna odgovornost tistega, ki je dolžan preprečiti proženje materiala na cesto, pa tega ni storil. Sodišče je štelo, da je bil toženec dolžan gozd redno pregledovati in nevarno drevo odstraniti. Svojo odločitev občasno utemeljuje z objektivno, občasno pa s subjektivno odgovornostjo, zaradi česar je sodba sama s seboj v nasprotju.

Cestno podjetje je pri cestah prvega reda dolžno nadzorovati in vzdrževati ne le vozišče, ampak tudi brežino ob vozišču. Edino ustrezno zaščito pred proženjem materiala s pobočja na cesto predstavlja obcestna ograja ali mreža, ki jo je dolžna namestiti Republika Slovenija oz. podjetje, ki upravlja s cesto. Toženec v parcelo št. 1 k. o. X ni posegel niti ni mogel poseči, saj z njo ni mogel gospodariti in je pregledovati zaradi strmega dostopa, ko je že hoja onemogočena oz. zvezana z gotovostjo, da se sproži kamenje na cesto. Nevarnost proženja materiala zaradi hoje po strmem terenu bi lahko potrdila tudi predlagana izvedenka gozdarske ali cestnoprometne stroke, a je sodišče toženčev dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo in mu s tem onemogočilo učinkovito obrambo svojih pravic ter bistveno kršilo določilo postopkovnega zakona.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik s predmetno tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ko je na cesto padlo trhlo drevo in poškodovalo njegovo tovorno vozilo. Zahtevek je utemeljeval tako na podlagi objektivne, kot krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker je zdrs drevesnega debla po strmem pobočju z zemljišča toženca na regionalno cesto, po kateri je vozil tožnik, nenaden in nepričakovan dogodek, predstavlja po mnenju tožeče stranke drevo nevarno stvar, iz katere izvira povečana nevarnost škode, zaradi katere tožena stranka odgovarja za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Poleg tega pa toženi stranki tožnik očita tudi opustitev skrbi, in sicer ustreznega nadzora nad gozdom in izvedbe sečnje oz. odstranitve podrtega bolnega drevesa iz gozda. S tem utemeljuje subjektivno oz. krivdno odgovornost toženca na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ.

6. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da predstavlja nenaden padec drevesa na cesto nevarno stvar, toženec pa kot imetnik nevarne stvari odgovarja za škodo od nevarne stvari po 150. členu OZ. V razlogih sodbe je navedlo tudi, da mora toženec kot lastnik gozda z njim gospodariti v skladu s predpisi in ga mora redno pregledovati, zavedajoč se strmine, preko katere lahko vsak čas na nižje ležečo cesto zdrsne drevo, zato je bila toženčeva dolžnost, da nevarno drevo odstrani. Po oceni sodišča prve stopnje na toženčevo presojo odgovornosti ne vpliva okoliščina, da zaradi strmine in nezavarovane ceste na tem delu ne seka in ne spravlja lesa, saj bi to lahko počel s postavitvijo cestne zapore v soglasju z upravljalcem ceste. Take ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba utemeljeno napada.

7. Usklajeno in ustaljeno stališče sodne prakse je, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo le, ko gre za stvari, ki so same po sebi tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati, nevarnosti pa ne odvrniti (glej sodbo VS RS II Ips 297/2011 in druge). Doseg objektivne odgovornosti se oži predvsem na stvari, ki same po sebi pomenijo povečano nevarnost in iz katerih izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja, ne glede na vsakokratne okoliščine primera. Če se torej nevarnost lahko z ustrezno pazljivostjo in skrbnostjo nevtralizira, ne moremo več govoriti o pravnem standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Drevesno deblo (niti trhleno drevesno deblo) samo po sebi ni nevarno in ne predstavlja nevarne stvari.

8. V primerih, ko bi stvar, ki ni nevarna, takšna postala zaradi nedopustnih ravnanj ali opustitev imetnika stvari, je treba njeno odgovornost presojati po pravilih o krivdni odgovornosti (primerjaj VSL sklep II Cp 845/2012). Oškodovanec mora poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja (oz. nedopustno opustitev) in vzročno zvezo med njima (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Vsako ravnanje, ki povzroči škodo, ni samo zaradi te (objektivne) posledice postalo prepovedano. O protipravnem ravnanju ne moremo govoriti, če nastanek škode ni predvidljiv. Povedano drugače, protipravno ravnanje je vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Za presojo, ali je negativna posledica določenega dejanja predvidljiva, so pomembne konkretne okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (oz. opuščeno). Za opredelitev določenega ravnanja kot protipravnega je pomembno, da je negativna posledica takega ravnanja objektivno predvidljiva.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zelo verjetno drevo, ki je priletelo na cesto pred tožnika, v času vzdrževanja trase med leti 2004 in 2006, ni bilo odpeljano iz gozda(1). V času gradnje daljnovoda je bila na toženčevem zemljišču izvedena obsežna sečnja gozda, katere investitor je bila Republika Slovenija. Deblo, ki je priletelo na cesto, v času vzdrževanja trase, ni bilo odpeljano iz gozda. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke M. Ž. izhaja(2), da je na delu začasne trase daljnovoda na tleh ostalo več velikih že propadajočih dreves.

11. Sodišče je torej ugotovilo, da v času vzdrževanja trase med leti 2004 in 2006, ko je bil izveden posek več dreves, katerega investitor je bila Republika Slovenija, ni bilo poskrbljeno, da bi bila vsa debla odpeljana iz gozda. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožnik ni mogel pričakovati nenadnega padca drevesa na cesto, kar je sklepalo na podlagi izpovedb priče in tožnika. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tudi tožencu ni mogoče očitati, da bi moral pričakovati zdrs drevesnega debla na cesto.

12. Toženec je lahko zaupal, da so izvajalci vzdrževanja trase kot strokovnjaki delo opravili tako, kot je bilo treba in da niso na zemljišču pustili ležati posekanih dreves, ki bi lahko predstavljala nevarnost. Poleg tega je mogoče sklepati, da posekana drevesa niti niso bila vidna. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bilo deblo zakrito, saj so delavci debla, ki jih niso odpeljali, zasuli z zemljo. Upoštevati je potrebno tudi časovno oddaljenost opravljene sečnje. Od opravljenih del (2004-2006) pa do škodnega dogodka je minilo 9 let. Po toliko letih tožnik ni bil (več) dolžan preverjati, če morda na trasi leži (še) kakšno deblo. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče šteje, da toženec možnosti, da bi strohnelo deblo zdrsnilo na cestišče in povzročilo škodo, zato niti ni mogel predvideti.

13. Zaključek, da je padec drevesa na cestišče posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, zato po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen. Ker vzročna zveza med dejanjem (opustitvijo) in škodnim dogodkom v obravnavanem primeru ni predvidljiva, ne moremo govoriti o protipravnem ravnanju toženca in posledično o odškodninski odgovornosti. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

14. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov (prvostopenjskih in pritožbenih) toženi stranki (154., 155. in 165. člen ZPP). Stroške tožene stranke sestavljajo stroški nagrade za postopek, nagrade za narok, pavšalni stroški in stroški sodnih taks. Ti so podrobneje razvidni iz stroškovnikov v spisu, ki se nahajata na list. št. 102 in v pritožbi.

Op. št. (1): Primerjaj točko 6, stran 6 obrazložitve.

Op. št. (2): Primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 84 in 5. točko obrazložitve sodbe na strani 5.