Jedro

Presoja učinkov odstopne izjave preživljanke po pogodbi o preužitku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka, da je izročilna pogodba z dne 12. 12. 1995 razvezana in da je prva toženka dolžna tožnici vrniti v last nepremičnine, vpisane v vl. št. 1490 k. o. ... tako, da ji izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba lastninske pravice na tožnico.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevkoma ugodilo. Presodilo je, da je podan položaj, ko toženci svojih obveznosti po omenjeni pogodbi ne izpolnjujejo in da je tožnica upravičeno odstopila od izročilne pogodbe dne 3. 4. 2007. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da iz določila drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki se je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) analogno uporabljal za razvezo preužitkarske pogodbe za primer njenega neizpolnjevanja, jasno izhaja, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničevati sama, pač pa zgolj sodno. Tožnica oblikovalne tožbe, s katero bi zahtevala razvezo sporne pogodbe, ni vložila. Tožba brez oblikovalnega zahtevka ni sklepčna. Če pa bi tožnica lahko učinkovito dosegla prenehanje pravnega razmerja z enostransko izjavo volje, potem nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Tega tudi nima, če zahteva prenehanje obligacijskega razmerja glede katerega materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, pač pa zadostuje izjava volje.

4. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano(1)) so naslednji: Tožnica je po pogodbi z dne 12. 12. 1995, ki je bila naslovljena kot izročilna pogodba, po vsebini pa gre za preužitkarsko pogodbo, pridobila položaj preživljanke in obenem odsvojiteljice v izreku izpodbijane sodbe navedenih nepremičnin. Toženci so se ji s pogodbo zavezali nuditi materialne in nematerialne usluge, podrobno opisane v pogodbi. Tožnica je v pravdi pred to, zahtevala razvezo pogodbe, češ da toženci svojih obveznosti ne izpolnjujejo. Tedaj je s svojim zahtevkom propadla, saj je bilo ugotovljeno, da toženci pogodbe v pretežnem delu res ne izvršujejo, vendar pa je razlog za to na tožničini strani, ki vsakršno izpolnitev zavrača. Po tej pravdi je tožnica tožence prek svojega pooblaščenca pozvala, naj ji v dodatnem roku plačajo zapadle denarne obveznosti. Nihče izmed tožencev zahtevane denarne obveznosti ni izpolnil. Namesto tega so prek svojega pooblaščenca izrazili dvom, ali gre res za tožničino pravo voljo, ter se sklicevali na to, da naj bi del dolga zastaral. Tožnica je zato odstopila od pogodbe in o tej izjavi tožence obvestila dne 3. 4. 2007. 7. Ni sporno, da gre v primeru pravice zahtevati razvezo preužitkarske pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti za odstopno pravico.(2) Osrednje vprašanje je, ali je preužitkarsko razmerje prenehalo, ko so nastopili učinki tožničine odstopne izjave, ali pa bi lahko prenehalo šele s (konstitutivno) odločbo sodišča, kot trdi revidentka. Pred OZ so se v skladu s stališčem sodne prakse(3) za razvezo preužitkarske pogodbe analogno uporabljala določila 120. člena ZD o razvezi pogodbe o preživljanju. Da je bilo treba odstopno pravico sodno uveljavljati zgolj v primeru neznosnega skupnega življenja, ne pa tudi zaradi neizpolnjevanja obveznosti, bi bilo mogoče ugotoviti že na podlagi jezikovne razlage določb drugega in tretjega odstavka 120. člena ZD. Podobno je mogoče zaključiti tudi na podlagi določb OZ. OZ razvezo preužitkarske pogodbe ureja v 568. členu. Prvi odstavek navedene določbe ureja razvezo pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenja strank, ki jo povzroči poslabšanje njunih medsebojnih odnosov. V takšnem primeru imata stranki odstopno upravičenje zaradi spremenjenih okoliščin, ki ga je treba v skladu s splošnimi predpostavkami razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, določenih v 112. do 115. členu OZ, sodno uveljaviti.(4) To pri razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katere podvrsta je tudi pogodba o preužitku, zaradi spremenjenih okoliščin (drugi odstavek 561. člena OZ(5)) izrecno potrjuje tudi samo zakonsko besedilo, ki določa, da »lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže«. Nasprotno pa drugi odstavek 568. člena OZ,(6) ki ureja razvezo pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja obveznosti (enako tudi tretji odstavek 561. člena OZ za pogodbo o dosmrtnem preživljanju), zahteve za sodno uveljavitev odstopne pravice ne določa. Slednje pravne situacije ni mogoče obravnavati ločeno oz. drugače od drugih primerljivih pravnih položajev, kjer gre za uveljavljanje odstopne pravice neposredno na podlagi zakona kot civilne sankcije za kršitev obveznosti druge stranke. Za uveljavitev odstopnih upravičenj zaradi zamude z izpolnitvijo (103., 628. in 937. člen OZ) in stvarnih napak (3. točka prvega odstavka 468. člena OZ ter drugi) sodna intervencija ni potrebna. Spregledati tudi ni mogoče, da sodno uresničevanje odstopne pravice za primere razveze preužitkarske pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne bi zagotavljalo višje stopnje varstva preživljancev. Njihov interes je praviloma ravno nasproten – pravno razmerje naj preneha čim prej in na podlagi navadne izjave volje. Položaj in interesi obeh pogodbenih strank so torej s takšno razlago upoštevani uravnoteženo. Stališče, da je mogoče pravico zahtevati z razvezo pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja obveznosti uresničiti z enostransko izjavo volje, je zaslediti tudi v pravni literaturi.(7) Primeri sodne prakse,(8) kjer so sodišča odločala o oblikovalnih zahtevkih za razvezo preužitkarske pogodbe, s konkretnim niso povsem primerljivi. V večini primerov je šlo za hkratno uveljavljanje razlogov po drugem in tretjem odstavku 120. člena ZD, Vrhovno sodišče pa se v nobenem primeru ni srečalo z izrecnim vprašanjem učinkov odstopne izjave.

8. Revizijske navedbe, da tožnica ni imela pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, niso utemeljene. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnica upravičeno odstopila od zadevne pogodbe. Obravnavana pravna situacija ni primerljiva z zadevo III Ips 48/94, saj tožnica oblikovalnega zahtevka ni postavila. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče tožniku odreklo pravni interes za tožbo z oblikovalnim zahtevkom, ker je lahko odstopno upravičenje uveljavil z enostransko izjavo volje.

9. K er niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): OZ namreč kot sinonime odstopne pravice uporablja izraze pravica razvezati pogodbo, pravica zahtevati razvezo pogodbe oz. preklic. Prim. N. Plavšak, v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 159. Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 662/93, II Ips 275/94, II Ips 189/2006 itd. Op. št. (4): Tako tudi B. Podgoršek, v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 578. N. Plavšak, v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), nav. delo, str. 162. Op. št. (5): Zakonsko besedilo drugega odstavka 120. člena ZD se ne razlikuje od drugega odstavka 561. člena OZ.

Op. št. (6): Enako tretji odstavek 120. člena ZD.

Op. št. (7): N. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 375. N. Plavšak, v N. Plavšak, M. Juhart (rd.), nav. delo, str. 160-162. I. Crnić, Zakon o obveznima odnosima, Organizator, Zagreb 2010, str. 804. Op. št. (8): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 162/1993, II Ips 253/1995, II Ips 709/1995, II Ips 290/1996, II Ips 493/1996, II Ips 320/1997, II Ips 356/1997, II Ips 453/1999, II Ips 297/2002, II Ips 124/2005, II Ips 1179/2008, II Ips 1047/2008,II Ips 594/2009 itd.