Jedro

Pridobitelji po preužitkarski pogodbi večine obveznosti niso izpolnjevali, ker je preživljanka pomoč odklanjala. Vendar pa niso izpolnili niti svoje denarne obveznosti, čeprav so bili k temu pisno pozvani. Slednje je razlog, ki izročevalki daje odstopno upravičenje.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Izročilna pogodba, ki so jo sklenili F. H., Ž. V., B. V. in J. V. dne 12.12.1995, je razvezana.

Prvotoženka Ž. V. dolžna nepremičnine, vpisane pri vl. št. X1 k.o. D. vrniti v last tožnici F. H. tako, da ji v roku 15 dni izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parc. št. AA in parc. št. BB, vse vl. št. X1 k.o. D. na tožnico F. H., J. 1, S. j., D., EMŠO ..., sicer to listino nadomesti ta sodba“.

2. Toženci so dolžni tožnici nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4241,30 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožnica je po pogodbi z dne 12.12.1995, ki je bila naslovljena kot izročilna pogodba, po vsebini pa gre za preužitkarsko pogodbo, pridobila položaj preživljanke in obenem odsvojiteljice v izreku navedenih nepremičnin. Toženci pa so se s pogodbo zavezali tožnici nuditi materialne in nematerialne usluge, ki so nadrobneje opisane v sami pogodbi. Tožnica je že v pravdi pred to zahtevala razvezo pogodbe, češ da toženci svojih obveznosti ne izpolnjujejo. Tedaj je s svojim zahtevkom propadla, saj je bilo ugotovljeno, da toženci pogodbe v pretežnem delu res ne izvršujejo, vendar pa je razlog za to na strani tožnice, ki vsakršno izpolnitev zavrača. Po tej pravdi tožnica zatrjuje spremenjene razmere, zaradi katerih je od pogodbe odstopila. Od pogodbe je odstopila, ker toženci svojih obveznosti niso izpolnjevali. Zato je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pogodba razvezana in da naj se ji nepremičnina vrne nazaj v last. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je navedlo vsebinsko enake razloge, ki so utemeljevali zavrnitev tožbenega zahtevka že v prejšnji pravdi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in predložitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba navaja, da je več kot očitno, da toženci svojih obveznosti po pogodbi z dne 12.12.1995 niso izpolnjevali. Tega niso storili ne prej, pa tudi po zadnji obravnavi v prejšnji pravdi ne. Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje nikjer ni ugotovilo, da bi tožnica tožencem kakorkoli onemogočala izpolnitev obveznosti v času po 10.12.2003. Obenem navaja, da je tožnica pomoč nujno potrebovala. Njeno zdravstveno stanje se je v tem času poslabšalo. Pritožba izrecno opozarja tudi na listinsko izpovedbo druge toženke, češ da je od prvotoženke in od tožnice že 10 let ločena. Že iz tega izhaja, da svojih obveznosti druga toženka ni izpolnjevala. Pritožba opozarja na številne drobce dokaznega postopka, iz katerih izhaja, da so sosedje prvotoženko kot otroka poznali, sedaj pa je sploh ne poznajo.

Odločilni del pritožbe pa se po stališču pritožbenega sodišča nanaša na vprašanje neplačevanja denarne obveznosti po preužitkarski pogodbi. Pred sprožitvijo tega postopka je namreč tožnica vse tožence z dopisom pozvala, naj ji plačajo zapadle mesečne obroke, ki skupaj znašajo 20.707,32 EUR. O višini dolga iz naslova zapadlih mesečnih obrokov izpodbijana sodba nima nobene ugotovitve. Dejstvo, da toženci kljub izrecni zahtevi tožnice, niso bili pripravljeni plačati zapadlega dolga, nedvomno kaže na to, da svojih obveznosti po pogodbi ne izpolnjujejo. Poskus prvotoženke, da trikrat zaporedoma mesečno tožnici plača 153,39 EUR, ne ustreza standardu izpolnjevanja denarne obveznosti. Gre za znesek, ki ni predstavljal niti 1% celotnega dolga. Takšne neznatne izpolnitve pa tožnica ni bila dolžna sprejeti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Nanjo je odgovorila prvotoženka in predlagala njeno zavrnitev. Glede zahteve po plačilu zneska 20.707,32 EUR prvotoženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je s strani pooblaščenca zahtevala posebno notarsko pooblastilo. Obenem navaja, da je takoj po pozivu pričela s plačevanjem mesečne denarne obveznosti v višini 300,00 nekdanjih DEM.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na seji senata dne 16.6.2010 sprejelo sklep, da se razpiše pritožbena obravnava. Obenem je odločilo, da bo o zadevi odločal sodnik poročevalec kot sodnik posameznik. Senat je namreč po obravnavi zadeve ocenil, da glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki jo je senat v pretežnem delu sprejel, v preostalem delu ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ter da od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Tako je senat sklenil, da v skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP (1) o zadevi odloči sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

Z razlogi, ki se nanašajo na neizvrševanje pomoči, ker tožnica te ne sprejema, je pritožbeno sodišče soglašalo. Ti so pravzaprav po vsebini enaki kot v prvi pravdi. Dejstvo, da tožnica sedaj potrebuje več pomoči, tega ne spremeni. Z razlogi, ki se nanašajo na neizpolnjevanje denarnih obveznosti po koncu prve pravde, pa pritožbeno sodišče ni soglašalo. V ta namen je bila tudi razpisana obravnava. Dejstvu, da je tožnica z dopisom od tožencev zahtevala izpolnitev zapadlih denarnih obveznosti, sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne materialnopravne teže. Iz tega razloga se v nadaljevanju tudi ni podrobneje ukvarjalo z dejstvi, ki se nanašajo na odnos vseh pravdnih strank do navedenega spornega vprašanja plačila zapadlih mesečnih obrokov. O teh dejstvih je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo (predmet pritožbene obravnave je strankam pojasnilo tako v vabilu kot v uvodu naroka), na kateri je zaslišalo tožnico in prvotoženko. Ti dve sta bili kot stranki tudi edini zaslišani pred sodiščem prve stopnje. Tretje toženka je bila na obravnavo pravilno vabljena, a nanjo brez opravičila ni prišla. Tudi drugotoženka je bila na obravnavo vabljena pravilno. Dne 22.6.2010 je sodišču zgolj sporočila, da se pritožbene obravnave ne bo udeležila. Pri tem je golo navedla, da je nujno zadržana in odsotna. Pritožbeno sodišče takšnega sporočila ni štelo kot predlog, naj se pritožbena obravnava preloži, ob tem pa takšnega sporočila tudi ni mogoče šteti za obrazloženo in z dokazi podprto opravičilo izostanka. Drugotoženka namreč ni navedla nobenega konkretnega dejanskega razloga zaradi katerega na pritožbeno obravnavo ne more priti.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da si preživljanec po pogodbi o preužitku ne more preprosto premisliti in odstopiti od pogodbe. Drugačno materialnopravno stališče bi namreč nasprotovalo načelu zaupanja v pravo, načelu prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR (2)), načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in bi v celoti negiralo načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda – 17. člen ZOR (3)).

Vendar: poleg dejanskega položaja, ki je kazal na to, da si je tožnica preprosto premislila, je v tej pravdi odločilnega pomena še en izsek iz celotnega življenjskega primera. Po koncu prve pravde, v kateri je tožnica skušala iztožiti razvezo pogodbe, je pooblaščenec tožnice, odvetnik Z. K. vsem tožencem poslal poziv, naj izpolnijo obveznosti po izročilni pogodbi (glej listine A 12 – A 14). V tem pozivu tožnica tožence opozarja, da so se zavezali izpolnjevati denarno obveznost. Nadaljuje, da je na to tožence tožnica že večkrat opozorila. Dalje navaja, da glede na to, da denarne obveznosti mesečno niso bile izpolnjevane, toženci tožnici dolgujejo za plačilo 135 mesečnih obrokov, kar skupaj znese 20.707,32 EUR. Tožnica izrecno opozarja, da toženci poleg tega dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti. Zato jih poziva, naj zapadle denarne obveznosti v roku 8 dni poravnajo na račun odvetnika Z. K.. Tožnica v dopisu zaključuje, naj bo 8 dnevni rok za izpolnitev obravnavan kot dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Ob tem tožence opozarja, da bo v nasprotnem primeru tožnica štela, da toženci svojih pogodbenih obveznosti nimajo namena izpolnjevati. Na ta dopis se toženci sami, osebno niso odzvali. So pa prek svojega tedanjega pooblaščenca odvetnika M. poslali pooblaščencu tožnice odgovor (pismo z dne 20.3.2007 – priloga A 11). V tem odgovoru toženci prek svojega pooblaščenca med drugim navajajo, da ni jasno, zakaj bi morali denar nakazovati na odvetnikov račun. Tožnica ima vendar odprt svoj račun pri poslovni banki. Prosijo za odgovor glede tega vprašanja, obenem pa v istem roku pričakujejo overjeno pooblastilo gospe H., da se denar lahko nakazuje na račun njenega odvetnika. Pooblaščenec tožnice je odgovoril nazaj (priloga A 9). Dopisu je priložil pooblastilo tožnice, iz katerega izhaja, da ga tožnica pooblašča tudi za sprejem denarja. Tožnica je, ko je bila zaslišana na pritožbeni obravnavi, pojasnila, da sta z omenjenim dopisom v dogovoru z odvetnikom terjala plačilo zapadlih zneskov. Za pritožbeno sodišče ni nobenega dvoma, da je pooblaščenec K. deloval v imenu in po navodilih oziroma v dogovoru s tožnico.

Nihče od tožencev se osebno po tem ni oglasil pritožnici. Nihče je ni vprašal, ali je v resnici ona tista, ki zahteva plačilo denarja. Navedenih vprašanj toženci s tožnico niso razčiščevali. Da je tako, se je pritožbeno sodišče prepričalo na podlagi zaslišanja tožnice, kakor tudi prvo toženke. Ta je sicer izpovedala, da se tega ne spominja. Dokazna ocena tega dela njene izpovedi je takšna, da je pritožbeno sodišče prepričano, da se prvotoženka v zvezi z odprtimi vprašanji za izplačilo denarja, na tožnico ni obrnila. V to je pritožbeno sodišče prepričano zato, ker bi se prvotoženka kaj takšnega zanesljivo spomnila. Njen odgovor, da se navedenega ne spominja, tako pomeni predvsem to, da o dejstvu, ki se ni zgodilo, ne več ničesar izpovedati. Da osebnega kontakta med strankami glede spornega vprašanja ni bilo, pa govori celoten sklop življenjskega primera. Če bi namreč do takšnega stika prišlo, bi se to pokazalo v zgradbi celotnega življenjskega primera. V njem bi se zagotovo nekaj spremenilo in bi o tem saj kdo vedel kaj izpovedati. Ne pa tako kot je sedaj, ko o tovrstnem razčiščevanju spornih vprašanj ne ve nihče povedati ničesar.

Pravno odločilna dejstva, ki jih ugotavlja pritožbeno sodišče oziroma z njimi dopolnjuje ugotovitve sodišča prve stopnje so tako naslednja: toženci v naravi svojih osebnih obveznosti niso izpolnjevali (oziroma so jih izpolnjevali v zanemarljivi meri); tako pa je bilo zato, ker je tožnica to zavračala; toženci vse do pravde, ki se je končala s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 335/2002-II z dne 10.12.2003 tožnici niso izpolnjevali mesečne denarne obveznosti po preužitkarski pogodbi; tudi v tem primeru je bil razlog ta, da sama tožnica tega ni želela oziroma je to zavračala; tožnica je že v prej navedeni pravdi trdila, da zahteva razvezo pogodbe, češ da od tožencev ne prejme ničesar (tudi denarja ne). To pa pomeni, da so bili ob takšnem trditvenem položaju tožnice, toženci postavljeni v položaj, ko se več niso mogli zanašati na morebiten položaj tožničine upniške zamude ali na to, da se tožnica dolgovanemu mesečnemu plačilu sproti odreka; odločilnega pomena pa je nazadnje dejstvo, da je tožnica tožence prek svojega pooblaščenca pozvala, naj ji plačajo zapadle denarne obveznosti. Nihče izmed tožencev (ne drugo ne tretje tožena stranka, ki sta bila za plačilo zavezana s pogodbo, ne prva toženka, ki je imela za izpolnitev denarne obveznosti neposreden pravni interes, saj bi se na ta način – s plačilom – uspela ogniti razlogom za razvezo pogodbe) zahtevane denarne obveznosti ni izpolnila. Namesto tega so prek svojega pooblaščenca opozarjali na dvome ali gre res za tožničino pravo voljo, sklicevali pa so se tudi na to, da naj bi del dolga zastaral. Obenem so zahtevali, naj pooblaščenec predloži overjeno pooblastilo tožnice.

Vsaj od konca prve pravde bi morali toženci vsaj poskušati s plačevanjem mesečnih zneskov. Ker tega niso storili, so njihove mesečne obveznosti zapadale v plačilo. Vsaj tak del zneska je tožnica z dopisom tudi upravičeno terjala. V tem delu torej ni mogoče reči, da toženci svoje obveznosti niso izpolnjevali zato, ker bi tožnica to odklanjala. Tudi, ko je pooblaščenec tožnice tožencem poslal pooblastilo (res da ne notarsko overjeno), toženci še vedno niso ravnali v duhu načela zaupanja, ki preveva preužitkarsko pogodbo. Nihče izmed njih se ni niti po telefonu in še manj osebno obrnil na tožnico, da bi morebitna sporna vprašanja skupaj razčistili. Gre za vprašanja, ki se nanašajo na pristnost tožničine volje, ko je pooblaščenec v njenem imenu zahteval plačilo zapadlega dolga, ter za vprašanje, ali je tožnica upravičena do plačila celotnega zneska (dobrih 20.000,00 EUR) ali pa zaradi morebitnega delnega odpusta, upniške zamude ali pa zastaranja, le do dela te vsote.

Ob tako ugotovljenih dejstvih pa več ni mogoče reči, da toženci, ki skoraj v celoti niso izpolnjevali svojih pogodbenih obveznosti, tega niso storili zgolj iz razlogov, ki so na strani tožnice, marveč je glede neizpolnjevanja denarne obveznosti, vsaj od dopisovanja med obema pooblaščencema sedaj tudi na strani tožencev razlog za neizpolnjevanje njihovih pogodbenih obveznosti. Njihov odziv na zahtevano plačilo (ki bi pogodbo zanesljivo obdržal v veljavi) ni bil skladen z njihovimi pogodbenimi obveznostmi ter načelom zaupnosti, ki preveva tovrstna pogodbena razmerja.

Tega ne spremeni niti dejstvo, da je prvotoženka kasneje skušala trikrat zapored mesečno plačati tekočo obveznost. Tudi slednje namreč ne predstavlja adekvatnega pogodbenega odziva, naj bodo plačane tudi denarne obveznosti za nazaj. Tožnica kot upnica takšne delne izpolnitve ni bila dolžna sprejeti. Upnik namreč ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega (1. odstavek 285. člena OZ (4)). Res sicer 2. odstavek istega člena dodaja, da je upnik vendarle dolžan sprejeti izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. Tak interes je tožnica imela in ga je tudi izrazila. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti je namreč želela od pogodbe odstopiti. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi s sprejemom takšne delne izpolnitve tožnica potrdila veljavnost pogodbe in ravnala v nasprotju s svojo jasno izraženo voljo, da udejanji odstopno upravičenje, če toženci svojih zapadlih denarnih obveznosti ne poravnajo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je torej podan položaj, ko toženci svojih obveznosti po pogodbi o preužitku ne izpolnjujejo. Tega ne storijo niti v tistem delu, ki ga je bila tožnica pripravljena sprejeti (plačilo zapadlih denarnih obveznosti), saj je to v dopisu povsem jasno izrazila. Ob tem je odločilno predvsem to, da toženci niso pokazali ustrezne volje, ki bi jo bilo pričakovati od pogodbenikov zaupne preužitkarske pogodbe, da bi torej skupaj s tožnico razčistili položaj, ko je ta od njih zahtevala plačilo denarnih obveznosti.

Zato so po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja le-te (pravilo o razvezi pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti nasprotne stranke, kakor se je pred uveljavitvijo OZ izoblikovalo na podlagi analogne uporabe 3. odstavka 120. člena ZD (5), je sedaj kodificirano v 2. odstavku 568. člena OZ). To pravilo določa, da vsaka stranka lahko zahteva, naj se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Glede na ugotovljena dejstva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičeno odstopila od izročilne pogodbe (pogodbe o preužitku in o tem z izjavo seznanila tožence (priloga A 8)) dne 3.4.2007, torej po tem, ko jim je pred tem dala rok za izpolnitev denarne obveznosti. Ker je tako, je tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je pogodba razvezana, utemeljen. Posledično je utemeljen tudi nadaljnji zahtevek naj prvotoženka tožnici vrne, kar je na podlagi pogodbe prejela. Vrnitveni zahtevek ima podlago v 2. odstavku 111. člena OZ.

Pritožbeno sodišče je zato po dopolnitvi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bila plod zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, ugodilo pritožbi tožnice ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sedaj tožbenemu zahtevku ugodeno. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v prvi alinei 358. člena ZPP.

Odločitev o stroških postopka: Tožeča stranka je po spremenjeni odločbi v celoti uspela s svojim zahtevkom. V takšnem položaju je za odločitev o stroških treba uporabiti merilo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z njim morajo toženci nerazdelno povrniti tožnici njene priglašene in s strani sodišča priznane pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), to pa so naslednji stroški: 1000 odvetniških točk za sestavo tožbe, 1000 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 27.2.2009, 250 točk za narok 8.4.2009, 1000 točk za narok 27.5.2009 (z dodatkom 300 točk za trajanje), 500 točk za narok 1.7.2009 (z dodatkom 400 točk za trajanje), 500 točk za narok 22.10.2009 (z dodatkom 200 točk za trajanje) in 500 točk za narok 11.11.2009. V pritožbenem postopku je sodišče tožnici priznalo 1500 točk za sestavo pritožbe ter 500 točk za pritožbeno obravnavo (z dodatkom 50 točk za trajanje). Skupaj navedeno znese 7.700 odvetniških točk, kar je v denarju 3534,30 EUR. K temu je treba prišteti še pripadajoči strošek 20 % DDV, kar nato skupaj znese 4241,16 EUR. Podlaga za odmero stroškov po višini so določila Odvetniške tarife. Ostalih stroškov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo. Gre predvsem za stroške nekaterih pisnih vlog, v katerih ni ničesar bistveno novega ter za stroške, ki so zajeti v ostalih postavkah (konferenca s stranko, pregled spisa in podobno).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 – Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Primerjaj tudi sodbo VS RS, II Ips 592/2005. (4) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – Ur. l. RS, št. 40/2007); določbe OZ je bilo treba glede na čas izpolnitvenih ravnanj strank uporabiti glede presoje teh njihovih ravnanj.

(5) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji).