Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi umika tožbe v skupnem znesku 30.429,40 EUR postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.709,20 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov, kot ti izhajajo iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, v presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.058,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), pravdne stroške tožeče stranke v višini 833,18 EUR pa je tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni del sodbe glede odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v skupnem znesku 38.068,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožuje se zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzema ugotovitve izvedencev in utrpele poškodbe tožnice, ki sta jih ugotovila izvedenec S. in Š. ter ugotovitve izvedenca kliničnega psihologa C., ki je potrdil, da je tožnica utrpela tudi pretres možganov. Na podlagi utrpelih telesnih poškodb tožnice je moč zaključiti, da je bila v okviru objektivizacije višine odškodnine tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisojena prenizka odškodnina. Opozarja na bistveno enake primere, v katerih je bila prisojena višja odškodnina (zadeve Vrhovnega sodišča RS: II Ips 92/92, II Ips 481/99, II Ips 7/99, II Ips 182/2003 in II Ips 186/2005, v katerih so oškodovanci prejeli iz naslova nepremoženjske škode približno 80 povprečnih mesečnih plač). Nato povzema ugotovitve izvedenca S. glede prestanih telesnih bolečin tožnice, primerljivo je ugotovil tudi izvedenec Š. Utrpele poškodbe so tožnici zapustile trajne telesne bolečine, ki jih bo morala tožnica prestajati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je ugotovljene telesne bolečine premalo in prenizko vrednotilo. Povzema tudi neugodnosti, ki jih je utrpela tožnica, sodišče jih je pravilno povzelo v obrazložitvi sodbe, prenizko pa jih je vrednotilo v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje torej posameznih objektivno ugotovljenih dejstev v zvezi s prestajanjem telesnih bolečin ter v zvezi s prestanimi neugodnostmi ni dovolj upoštevalo. Sodišče ni posebej vrednotilo dejstva, da bo tožnica trajne telesne bolečine, ki so občasno močne, prestajala še vrsto let v prihodnosti. Prav tako ni posebej vrednotilo objektivno ugotovljenega dejstva, da ima tožnica pogoste glavobole, ki so bili objektivno ugotovljeni s strani izvedenca S. in sicer kot posledica škodnega dogodka. Sodišče jih ni upoštevalo, zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče bi moralo tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti odmeriti odškodnino v celotni zahtevani višini 40.000,00 EUR. Prav tako je tožnica upravičena do celotne zahtevane odškodnine iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu. Tudi tu pritožba povzema ugotovitve izvedencev ter navaja, da je izvedenec S. eksciplitno poudaril, da je bil sekundarni strah takšne intenzitete, da je porušil tožničino duševno ravnovesje in ima zaradi tega lahko tudi pogoste glavobole. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo tudi izpovedbo tožnice, da jo je še danes strah, kako bo v prihodnje, vendar dejstva, da še danes prestaja strah in ga bo še v prihodnje, ni upoštevalo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožnici dosoditi tudi celotni zahtevani znesek odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 40.000,00 EUR. Pritožba povzema ugotovitve izvedencev, po mnenju katerih ima tožnica trajne posledice, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu. Pri tožnici je podano 25 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Poudarja, da se po mnenju izvedenca Š. pri večjih naporih pojavi dihanje oziroma hlastanje za zrakom. Pri fizičnih aktivnostih se tožnica hitreje zadiha, kar jo še dodano ovira pri opravi le-teh. Tožnica ne zmore več 8-urnega dela v službi, temveč zgolj še 4-urno, tožnica je zato tudi ostala brez službe. Po oceni izvedenca S. so tožnici ostale tudi psihične posledice. Te je pojasnil izvedenec C. V bodoče pa je pri tožnici pričakovati poslabšanje stanja prsne hrbtenice, kakor tudi desnega kolka. Izvedenca dopuščata možnost novega operativnega posega, kar pomeni, da bo tožnica v bodoče celo vedno bolj omejena pri opravi svojih vsakodnevnih aktivnosti. Sodišče tega ni v zadostni meri vrednotilo, prav tako ni vrednotilo dejstva gotovih bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se bodo z leti še intenzivirale. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo izpovedbe tožnice, ki jo je sicer ocenilo kot verodostojno. Iz izpovedbe tožnice je mogoče razbrati zelo velik obseg in zelo intenzivno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice, ki zaradi tega močno trpi. Sodišče prve stopnje je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar obstaja nasprotje med tem, kar se navaja o degenerativnih spremembah tožnice v obrazložitvi sodbe in med tem, kar izhaja iz izvedenskih mnenj Š. in S. Izvedenec Š. je namreč zapisal, da se lahko degenerativne spremembe pri tožnici ne bi pojavile do smrti, če ne bi bilo škodnega dogodka, kljub temu pa je sodišče zapisalo, da so se začele pojavljati tožnici težave zaradi degenerativnih sprememb prej, kot bi se brez nesreče. Ob pravilni uporabi materialnega prava in teorije o adekvatni vzročnosti se sodišče prve stopnje s tem sploh ne bi smelo ukvarjati in iz obrazložitve ni jasno, ali je sodišče vse zatrjevane težave tožnice upoštevalo pri odmeri odškodnine. Odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni postavljena v okvir individualizacije odškodnine. Tožnica je upravičena do celotne zahtevane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, takšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je treba upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Pritožba se ponovno sklicuje na že navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS. Primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 80 povprečnih mesečnih neto plač, zato je znesek, ki ga je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje občutno prenizek. Glede zavrnitve nadaljnjega zahtevka tožnice za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči v znesku 2.370,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj upoštevati tožničino izpovedbo, da je še danes prikrajšana že pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil, da se hitro utrudi in ni življenjsko slediti zgolj mnenjem izvedencev. Popolnoma pa je sodišče spregledalo neprerekano dejstvo, da je bila tožnica 12 dni mobilizirana ter je še mesec dni vstajala s pomočjo fizioterapevta. V tem času je zagotovo potrebovala dnevno več kot samo tri ure tuje nege in pomoči. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter upoštevalo tožničine neprerekane navedbe in njeno izpovedbo, bi ji priznalo celotni zahtevani znesek iz tega naslova. Tožena stranka niti ni specificirano prerekala zahtevka tožnice iz tega naslova, ampak je zgolj drugače ocenila ure tuje nege in pomoči, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 38.068,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba glede nepremoženjske škode uvodoma povzema ugotovitve sodišča, da je tožnica utrpela kompresijski zlom četrtega prsnega vretenca in odlom sprednjega, zgornjega roba tretjega prsnega vretenca, zlom šestih desnih reber, zlom kolčne sklepne ponvice brez dislokacije, zlom desne sramnice brez dislokacije, zvin vratne hrbtenice in udarnino glave, vendar neutemeljeno navaja, da je že na podlagi utrpelih telesnih poškodb tožnice mogoče zaključiti, da je bila v okviru objektivizacije višine odškodnine tožnici iz naslova nepremoženjske škode odškodnina odmerjena prenizko. Za odmero višine denarne odškodnine so namreč odločilne telesne bolečine in nevšečnosti, vrsta prestanega strahu in njegova intenziteta ter ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa le utrpele poškodbe.

5. Glede odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice pritožba sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje o vrstah in trajanju telesnih bolečin, razen glede glavobolov, v zvezi s katerimi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Sodišče je ugotovilo, da je zelo oziroma izredno hude in hude telesne bolečine tožnica trpela teden dni, srednje hude dva meseca, lažje pa nadaljnje tri mesece, občasno se te še pojavljajo in jih je pričakovati tudi v bodoče. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodišče dejstva, da bo tožnica občasne bolečine prestajala še v prihodnosti, ni vrednotilo. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo tudi nevšečnosti, ki jih je utrpela tožnica in ki izhajajo iz 13. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba navaja, da jih je pravilno povzelo, neutemeljeno pa navaja, da jih pri odmeri odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri.

6. Utemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje glavobolov kot posledice škodnega dogodka ni posebej navedlo. Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na izvedenca S., saj je sama tožnica vztrajala pri postavitvi specialista klinične psihologije z navedbo, da je le ta kompententen za ocenjevanje posledic po poškodbi glave (glavobole pa je tožnica zatrjevala v zvezi s pretresom možganov). Izvedenec C. je glede glavobolov pojasnil, da gredo ti v sklop psihičnih posledic življenjskega stanja po nesreči in je tožnica sama jasno opisala, da je imela glavobole že pred nesrečo, so pa le ti po njej bolj pogosti. Tožnica je povezovala glavobole s situacijami, ko razmišlja o življenjskem stanju, o službi, prihodnosti in ko se počuti ničvredna. Pritožba tako obseg glavobolov neutemeljeno posebej izpostavlja. Tudi ob upoštevanju dejstva, da so pri tožnici glavoboli sedaj bolj pogosti, kot so bili pred nesrečo, je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, v višini 15.800,00 EUR odmerjena pravilno in predstavlja pravično denarno odškodnino, drugačna pritožbena navedba pa ni utemeljena. Tožnica je res utrpela številne poškodbe, vendar je bilo v sedmih mesecih po nezgodi zdravljenje zaključeno, hude telesne bolečine pa je trpela le dober teden. Vse ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki niso izpodbijane, tudi z upoštevanjem bolj pogostih glavobolov po nesreči, višje odškodnine iz tega naslova ne opravičujejo.

7. Tudi pritožba glede višine denarne odškodnine iz naslova utrpelega strahu tožnice ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela primarni strah za življenje, vendar je bil ta hipen in je trajal dve uri, dva dni je trpela sekundarni strah hujše narave, nato pa sekundarni strah srednje intenzitete, ki je trajal dva do tri mesece, v nadaljevanju v času zdravljenja je trpela še strah lažje intenzitete za izid zdravljenja. Pritožba nepotrebno izpostavlja, da je izvedenec S. eksplicitno poudaril, da je bil lažji sekundarni strah takšne intenzitete, da je porušil tožničino ravnovesje (pravilno: navedel je, da je lahko porušil tožničino duševno ravnovesje), saj je sodišče tudi ta strah pri odmeri odškodnine upoštevalo. Neutemeljeno pritožba tudi posebej izpostavlja, da bo tožnica sekundarni strah prestajala še v prihodnje, saj je tudi to dejstvo sodišče prve stopnje upoštevalo. Odškodnina v višini 2.700,00 EUR iz tega naslova je odmerjena v skladu z merili iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožba sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu in tudi sama poudarja, da je podano 25 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice. Posebej opozarja na hlastanje za zrakom, ki se pojavi pri večjih naporih tožnice ter na dejstvo, da je tožnica ostala brez službe in so pri tožnici ostale tudi psihične posledice. Vse navedeno je namreč sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo, upoštevalo je tudi ugotovitve izvedenca C. o razvoju anksiozno depresivne simptomatike pri tožnici. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri vrednotilo tudi gotove bodoče duševne bolečine, prav tako je upoštevalo, da izvedenca dopuščata možnost novega operativnega posega zaradi popoškodbene obrabe desnega kolka. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo izpovedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva upoštevalo in ovrednotilo v zadostni meri, odškodnina je tako s subjektivnega vidika kot s stališča objektivne pogojenosti in primerljivosti z ostalimi prisojenimi odškodninami odmerjena v pravilni višini.

9. Pri tej postavki pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi zatrjevanega nasprotja med tem, kar se navaja o degenerativnih spremembah tožnice v obrazložitvi sodbe in med tem, kar izhaja iz izvedenskih mnenj izvedencev Š. in S. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da so se začele tožnici pojavljati težave zaradi degenerativnih sprememb prej, kot bi se brez nesreče. Po trditvah pritožbe naj bi to nasprotovalo ugotovitvam, da se degenerativne spremembe pri tožnici, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, lahko sploh ne bi pojavile, vendar to ne drži. Sodišče je predhodno povzelo pojasnilo izvedenca, da je možno, da degenerativne spremembe do smrti ne bi bile ugotovljene. Ugotovitev, da so se pojavile prej (kot bi se brez nezgode) ni v nasprotju z dejstvom, da je mogoče, da se sploh ne bi pojavile. Zatrjevana kršitev ni podana. Sicer pa je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela težav s hrbtenico, in da je ravno nesreča povzročila, da so se začele izražati težave zaradi degenerativnih sprememb. Skratka, sodišče je upoštevalo dejstvo, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela težav in na račun degenerativnih sprememb odškodnine ni zniževalo, upoštevalo je splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice v višini 25 %. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa odškodnina v višini 30.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice predstavlja pravično odškodnino iz tega naslova, odmerjena je v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena OZ in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Pritožba neutemeljeno opozarja na primere sodb Vrhovnega sodišča RS z navedbo, da gre v citiranih primerih za primerljiv obseg škode, za katere pa je bila prisojena višja odškodnina. Navedeni primeri namreč s konkretnim niso primerljivi. Tako je bila npr. v zadevi II Ips 481/99 s hospitalizacijo 127 dni, s hudimi bolečinami tri mesece in bistveno večjimi nevšečnostmi tožnici prisojena višja odškodnina zlasti iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, medtem ko je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zadevi II Ips 481/99 tožnica prejela 28,27 plač, kar je manj, kot je prejela tožnica v tej pravdni zadevi. Primerljiva tudi ni npr. zadeva II Ips 7/99, v kateri je imel tožnik atrofirane mišice na spodnjih okončinah in čudne senzacije po nogah, prej pa je bil aktiven nogometaš itd. Kot že navedeno, pa tožeča stranka navaja le, da gre v citiranih zadevah za primerljiv obseg škode, vendar tega konkretno ne pojasni. Trditev, da gre za primerljivo sodno prakso s prisojo odškodnine v višini približno 80 povprečnih plač ni utemeljena.

11. Neutemeljena je pritožba tudi glede višine prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno objektiviziralo tožničino izpovedbo z izvedeniškim mnenjem. Neutemeljena je navedba, da tožena stranka ni prerekala zahtevka tožnice iz tega naslova, saj je s tem, ko je tožena stranka drugače ocenila ure tuje nege in pomoči, dejansko prerekala trditve tožnice. Za priznana dejstva ni šlo.

12. Dejstvo, da je bila tožnica 12 dni mobilizirana in je morala mesec dni vstajati s pomočjo fizioterapevta pa ne utemeljuje priznanja celotnega zahtevka iz tega naslova. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre v tem času tožnici zagotovo več kot tri ure tuje nege in pomoči dnevno. V navedenem obdobju je bila namreč tožeča stranka v bolnišnici in v zdravilišču, kjer je bila deležna pomoči osebja, zato ji zatrjevana premoženjska škoda v večjem obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogla nastati. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede potrebne tuje nege in pomoči, oprta na izvedeniški mnenji, je pravilna, pravilna je tudi zavrnitev nadaljnjega zahtevka za premoženjsko škodo v znesku 2.370,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).