Jedro

Stvar materialnopravne presoje vsakega posameznega primera je, ali morejo posebne osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca vplivati na vprašanje adekvatne vzročne zveze, ali torej te okoliščine v konkretnem primeru lahko konkurirajo kot vzrok škode skupaj s klasično pojmovanim človeškim vzrokom, torej poškodovalčevim ravnanjem.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožnikova pritožba tudi v ostalem delu zavrne in v tem obsegu ter odločitvi o pravdnih stroških potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 20.000,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ocenilo, da so tožnikove sedanje težave v obliki anksiozno depresivnega stanja nova škoda, ki je tudi posledica prometne nesreče, ki jo je 16.1.1992 povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta škoda se je pojavila šele po izvensodni poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili aprila 1992. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 1,600.000,00 SIT, presežno zahtevanih 5,200.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je potrdilo, da je ta škoda posledica prometne nesreče oziroma tožnikovega čustvenega odziva nanjo, da je torej tudi po teoriji o adekvatni vzročnosti ugotovljena škoda adekvatna vzroku, pritožbama obeh pravdnih strank pa je delno ugodilo tako, da je za posamezne oblike nepremoženjske škode delno zvišalo in delno znižalo pravično denarno odškodnino.

Revizijsko sodišče je sklepom z dne 23.9.1998 pod opr. štev. II Ips 217/97 revizijama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prisoje in zavrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje o vzročni zvezi niso bile dovolj raziskane vse pravno pomembne okoliščine, ki vplivajo na ugotavljanje vzročne zveze. Poudarilo je, da je treba pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji o adekvatni vzročnosti izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,000.000,00 SIT odškodnine. Po povzemanju podrobnejših podatkov o samem poteku prometne nesreče in dodatnih ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke je zaključilo, da so nastanek tožnikovega anksiozno depresivnega stanja pogojevale na eni strani njegove nevrotične osebnostne poteze, na drugi pa sam škodni dogodek. Gre za skupno delovanje dveh vzrokov, ki sta oba skupaj povzročila tako močno čustveno reakcijo, da se je pri takrat 22 let staremu tožniku razvilo anksiozno depresivno stanje. Taka posledica ni neobičajna, kadar gre za ljudi s takimi osebnostnimi karakteristikami in je zato adekvatna vzroku. Natančna razmejitev obeh vzrokov pa ni možna. Brez sovpada obeh ne bi prišlo do takih posledic. Zato je sodišče odločilo, da je vsak od vzrokov do 1/2 vplival na nastanek škode. Odškodnino za telesne bolečine je od zahtevanih 2,000.000,00 SIT odmerilo na 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 4,000.000,00 SIT na 700.000,00 SIT, kot pravično denarno odškodnino za strah pa je ocenilo vseh zahtevanih 800.000,00 SIT. Zaradi ugotovljenega sovplivanja obeh vzrokov je vso odmerjeno odškodnino znižalo na skupno 1,000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil le tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 1,000.000,00 SIT odškodnine in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravno zmotno je ocenilo stališče sodišča prve stopnje, da je treba polovico škode pripisati tožnikovim osebnostnim lastnostim, torej naravnemu vzroku, ki spada v tožnikovo sfero. Tožnikova posebna naravna lastnost je za oceno vzročne zveze pravno irelevantna. Splošno sprejeto stališče pravne teorije in sodne prakse je, da je treba pri iskanju pravno relevantnega vzroka najprej eliminirati vse tiste okoliščine, ki predstavljajo naravne vzroke, še posebej tudi takrat, kadar gre za določeno naravno stanje ali poprej eksistentni pasivni vzrok. Problematika kombinacije vzročnosti oziroma deljene vzročnosti se zato nanaša le na skupno povzročeno škodo, ko si konkurirajo taki vzroki, ki jih je mogoče opredeliti kot človekovo ravnanje. Ker je podana polna vzročna zveza, je tožnik upravičen tudi do nadaljnjih 1,000.000,00 SIT odškodnine. Tožnik pa neutemeljeno izpodbija samo odmero pravične denarne odškodnine.

Proti tej sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in zahteva prisojo še preostalih 4,800.000,00 SIT odškodnine.

Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje prisojo vseh zahtevanih 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine in vseh zahtevanih 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj njegove psihične težave presegajo vse težave na drugih področjih.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, v kateri je zopet napačno tolmačena vsebina teorije adekvatne vzročnosti. Tožena stranka meni, da so nenormalne in nenavadne okoliščine prav izredne lastnosti oškodovanca, zaradi katerih je tudi posledica izredna in ni več adekvatna vzroku. Po povzemanju nekaterih razlogov iz prejšnjega sklepa revizijskega sodišča v tej pravdni zadevi tožena stranka meni, da je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje o skupnem delovanju dveh vzrokov, zmotno pa je drugačno stališče sodišča druge stopnje.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Vročeni sta bili tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija tožene stranke je utemeljena, tožnikova revizija pa ne.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Tožena stranka je v reviziji uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedla le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa ga ni niti konkretizirala niti obrazložila. Zato te trditve revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti. Uradno upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni bilo.

Revizijsko sodišče je pri povzemanju dosedanjega poteka te pravdne zadeve že navedlo tudi razloge iz svojega razveljavitvenega sklepa, katere okoliščine je treba ugotavljati pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti, torej vse tiste, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice. V njem je tudi zavrnilo takratno kategorično trditev tožene stranke, da po tej teoriji posebne lastnosti oškodovanca v vsakem primeru izključijo obstoj pravno relevantne vzročne zveze. V sedanjem revizijskem odločanju mora zavrniti nasprotno, vendar tudi kategorično trditev sodišča druge stopnje, da naravne lastnosti ali stanja samega oškodovanca pri ugotavljanju adekvatne vzročne zveze v nobenem primeru niso pravno pomembne okoliščine, ker gre za naravne vzroke, ne pa za človeške vzroke oziroma človekovo ravnanje. Pri tem stališču se sodišče druge stopnje sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso. Teoretična dela, ki jih navaja, so pretežno starejšega datuma in v vseh navedenih delih niti ni najti zahteve za predhodno izločitev vseh naravnih vzrokov. Sodne prakse sodišče druge stopnje ni navedlo. Prav sodna praksa pa se hitreje prilagaja tako novim življenjskim situacijam in z njimi povezanimi spremembami v družbenem razvoju, kot tudi novejši pravni misli.

Revizijsko sodišče poudarja, da je stvar materialnopravne presoje vsakega posameznega primera, ali morejo posebne osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca vplivati na vprašanje adekvatne vzročne zveze, ali torej te okoliščine v konkretnem primeru lahko konkurirajo kot vzrok škode skupaj s klasično pojmovanim človekovim vzrokom, torej poškodovalčevim ravnanjem. Taka materialnopravna presoja pa seveda temelji na dejanskih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi. Pri tem sodna praksa v precejšnjem številu primerov upošteva take okoliščine na oškodovančevi strani, ko ugotavlja in razmejuje, na primer, koliko sedanje invalidnosti je mogoče pripisati prejšnji oškodovančevi bolezni, koliko pa konkretni poškodbi v obravnavanem škodnem dogodku. Takoimenovano deljeno vzročno zvezo je sodna praksa sprejela tudi v drugih primerih.

Kot je bilo že obrazloženo, gre pri presoji vpliva posebnih osebnostnih lastnosti ali stanj oškodovanca na adekvatno vzročno zvezo za materialnopravno vprašanje, ki pa v takih primerih narekuje še posebej skrbno raziskovanje vseh okoliščin konkretnega primera. To je revizijsko sodišče poudarilo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu in to je sodišče prve stopnje v novem sojenju tudi naredilo. Podrobneje je raziskalo same okoliščine poteka prometne nesreče in neposrednega dogajanja po njej, ugotovilo obseg in stopnjo strahu, ki ga je tožnik prestajal in ki je bil sprožilni dejavnik, saj je pri nevrotično strukturirani tožnikovi osebnosti povzročil kasnejši razvoj anksiozno depresivnega stanja. Ugotovilo je torej, da obstoji adekvatna vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo. Vendar pa je hkrati pravilno poudarilo, da prometna nesreča ni edini vzrok, temveč gre za skupno delovanje dveh vzrokov, ki sta oba skupaj in v enakem deležu prispevala k nastanku škode. Glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine v tej pravdni zadevi revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova nevrotično strukturirana osebnost kot njegova posebna osebnostna lastnost ali stanje, pravno pomembno sovplivala na nastanek škode. Zato ni mogoče govoriti o prometni nesreči kot edinem pravno pomembnem vzroku, kar zmotno meni sodišče druge stopnje.

Materialnopravno pravilna je namreč taka presoja, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati delovanju vzroka na njegovi strani, torej vplivu njegove nevrotično strukturirane osebnosti.

Tožnik v svoji reviziji neutemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri pravične odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju vseh pravno odločilnih dejstev o obsegu obeh oblik nepremoženjske škode, ki so natančno navedene v sodbah sodišč druge in prve stopnje, je revizijsko sodišče ugotovilo, da odmerjena odškodnina 500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti ter 700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ustreza vsem kriterijem iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) za odmero pravične denarne odškodnine. Taka odmera je povsem v okviru siceršnje prisoje odškodnin za tak obseg škode v primerljivih odškodninskih zadevah. Zato tožnik neutemeljeno zahteva še višjo odškodnino.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 pa utemeljeni reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in tudi v tem ter stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe vsebuje odločitev o zavrnitvi tožnikovih pritožbenih stroškov. Povedano velja tudi za zavrnitev tožnikove revizije in njegovih priglašenih revizijskih stroškov. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, je revizijsko sodišče o njenih revizijskih stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77 in jih odmerilo glede na dolžno in tudi plačano takso za revizijo, glede na prvi odstavek 156. člena ZPP/77 pa pri tem ni upoštevalo stroškov v zvezi s taksnim opominom, ker je te stroške zaradi zamude pri svoji takojšnji obveznosti plačila takse za revizijo povzročila tožena stranka sama.