Jedro

Če je ravnanje nekoga samo eden od številnih vzrokov, ki so s skupnim delovanjem pripeljali do škodne posledice, ostali vzroki pa so naravni dogodki ali naravna stanja, je pravno relevanten le človeški vzrok.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku poleg že dosojene odškodnine v 15 dneh plačati še 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 421.683,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1999 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.000.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek (do višine 6.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

V razlogih je navedlo, da je škoda posledica naravnega in človeškega vzroka, ter da sta oba enakovredna. Tožena stranka mora zato tožniku povrniti polovico odškodnine za negmotno škodo, ki bi sicer znašala za strah 800.000,00 SIT (t.j. toliko, kot je tožnik zahteval), za telesne bolečine 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti 400.000,00 SIT zadoščenja.

Zoper zavrnilni del te sodbe se pritožuje tožnik in navaja, da je sodišče napačno menilo, da je tožena stranka odškodninsko zavezana le za polovico škode. Ta ugotovitev je v nasprotju z zahtevami Vrhovnega sodišča ter z mnenjem izvedenke. Ta je namreč pojasnila, da je povsem normalno, da je nesreča povzročila tako hudo duševno reakcijo. Za oškodovanca, kot je tožnik, je to povsem običajno. Tudi sicer so tožnikove težave večje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Dosojeni zneski odškodnin so prenizki, saj je tožnik trpel izjemno hude bolečine, podoživljal zelo hud strah, duševne bolečine pa je trpel zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in to v sferi, ki je za človeka najbolj občutljiva. Tožnik, ki je še mlad, bo trpel celo življenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede vzročne zveze: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova negmotna škoda (strah, telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti) na eni strani posledica njegovih nevrotičnih osebnostnih potez, na drugi strani pa travmatskega dogodka - bodisi udarca v brado ali pa strahu za mater. Šlo je torej za skupno delovanje dveh vzrokov - pri čemer prvi izhaja iz tožnikove sfere, drugi pa iz sfere zavarovanca tožene stranke. Pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izvedensko mnenje) je tudi, da posledica (anksiozno depresivno stanje) ni neobičajna reakcija na tak travmatski dogodek, če gre za ljudi s takimi osebnostnimi karakteristikami, kot so tožnikove, ter da je zato posledica adekvatna vzroku. Na vprašanje, ali lahko pri normalnem, običajnem teku stvari samo čustven odziv 22 let starega moškega z nevrotičnimi osebnostnimi potezami glede na splošne življenske izkušnje, pripelje do anksiozno depresivnih stanj, je torej odgovorilo pozitivno. Ta svoj zaključek je pojasnilo (oz. dopolnilo) še z besedami: "čustvena reakcija na dogodek tudi s posledico trajnejšega porušenja duševnega ravnovesja ... ni posledica, ki bi bila zunaj tega, kar se po življenskih izkušnjah šteje kot možna posledica kakšnega dogodka".

Kljub temu (torej kljub vsem ugotovitvam, ki so potrebne za zaključek, da je tudi s stališča teorije o adekvatni vzročnosti podana vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in tožnikovo negmotno škodo) pa je toženi stranki naložilo obveznost le za polovico tožnikove škode, ki jo predstavljajo (strah, telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti kot posledice tožnikovega anksiozno-depresivnega stanja). Menilo je namreč, da je treba polovico škode pripisati tožnikovim nevrotičnim osebnostnim potezam, t.j. naravnemu vzroku, torej vzroku, ki spada v tožnikovo sfero.

To stališče je napačno.

Dejstvo, da gre s perspektive naravne vzročnosti za kombinacijo naravnega in človeškega vzroka, namreč ne more biti pravnorelevatno.

Splošno sprejeto stališče pravne teorije in tudi sodne prakse (prim.

Cigoj, Avtomobilist, str. 186, Ada Polajnar Pavčnik, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani 1993, str. 185, Štrozak Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, str. 37, Stipkovič Protupravnost, str. 19) je namreč, da je treba v procesu iskanja pravnorelevantnega vzroka najprej eleminirati vse tiste okoliščine (dogodke ali stanja), ki predstavljajo naravne vzroke.

Pravnorelevanten vzrok je lahko le človekovo ravnanje. Če je torej ravnanje nekoga samo eden od številnih vzrokov, ki so s skupnim delovanjem pripeljali do škodne posledice, ostali vzroki pa so naravni dogodki ali naravna stanja, je lahko pravnorelevanten le človeški vzrok. To velja celo tedaj, ko je očitno, da so naravni dogodki in stanja bolj prispevali k nastanku škode, kot človekovo ravnanje. Problematika kombinacije vzročnosti oziroma deljenja vzročnosti se zato nanaša le na skupno povzročeno škodo, ko si torej konkurirajo taki vzroki, ki jih je fenomenološko mogoče opredeliti le kot človekovo ravnanje. To velja še posebej za situacije, kjer naravni vzrok ne nastopa kot vzrok v ožjem pomenu besede, marveč kot pogoj, ko gre torej za določeno naravno stanje, ki ga teorija imenuje tudi pasivni vzrok (prim. Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije, str. 214-216). Tudi tisti, ki ne izključujejo pravnorelevantne konkurence med človeškimi in naravnimi vzroki, so mnenja, da se pasivni, poprej eksistentni naravni vzroki ne morejo obravnavati kot pravnorelevantni (Cigoj, prav tam).

Če te ugotovitve prenesemo na konkreten primer, se pokaže, da je vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo negmotno škodo (tožnikovim anksiozno-depresivnim stanjem) z vsemi ugotovljenimi posledicami (s strahom, telesnimi bolečinami in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti) vsekakor podana. Kot rečeno je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri ljudeh z osebnostnimi karakteristikami, kot so tožnikove (nevrotična osebnostna struktura) taka posledica (anksiozno-depresivno stanje) ni neobičajna reakcija na travmatičen dogodek (ki ga je tožnik doživel zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke), da je torej posledica adekvatna vzroku (adekvatna vzročnost se ne sprašuje, ali so posledice predvidljive, marveč, ali je konkreten vzrok objektivno sposoben pripeljati do take posledice, ali je torej posledica adekvatna vzroku, ter da brez (e d i n e g a) človeškega vzroka (ravnanja zavarovanca tožene stranke) ne bi prišlo do škode ("prej klinično nema nevrotična osebnostna struktura tožnika je ...dobila svojo manifestacijo v bolezenskem stanju"- str. 6 sodbe; in "brez njunega sovpada (delovanja dveh vzrokov - naravnega in človeškega - op. pritožbenega sodišča) ne bi prišlo do posledic, ki jih ima tožnik, ali pa bi morda do njih prišlo kasneje"- prav tam).

Ker je torej tožnikova posebna naravna lastnost (nevrotične osebnostne poteze vsekakor spadajo v kategorijo naravnega pasivnega vzroka) pravno relevantna za oceno vzročne zveze (zlasti kadar gre za poseg v telesno integriteto je treba pojem adekvatnosti obravnavati širše in kot normalno šteti tudi posebno občutljivost poškodovanca ali njegovo prejšnjo bolezen - prim. Ada Polajnar Pavčnik, prav tam), je tožena stranka (ob nespornosti ostalih predpostavk odškodninske obveznosti) v celoti odgovorna za tožnikovo škodo. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino le za polovico utrpele škode, je na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede višine zneskov odškodnin: Pritožnik zatrjuje, da so njegove težave bistveno večje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar tega očitka (s katerim izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja) ni utemeljil, pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi, zakaj bi bila metoda, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg tožnikovih telesnih in duševnih bolečin nepravilna.

Sodišče prve stopnje se je prepričalo, da je bil tožnik v letu 1992 kar 74 dni v bolniškem staležu, prav zaradi glavobolov in drugih težav (tresenje, bruhanje, razdražljivost, labilno razpoloženje).

Zaradi teh težav je bil tudi hospitaliziran od 28.7.1992 do 14.8.1992. V tem času je bil podvržen številnim preiskavam (CT, EEG, RTG glave, okulist, laboratorijske preiskave). Dvakrat je bil pri psihiatru, nato se je zdravil pri splošnem zdravniku, ki mu je predpisal medikamentozno zdravljenje zaradi anksioznodepresivnega stanja. Hkrati je hodil tudi k bioenergetiku, kiropraktiku in na terapijo "Shen Qui". Glede na intenzivnost in trajanje glavobolov in drugih nevšečnosti je upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, tožnik upravičen do dosojenega zneska zadoščenje, t.j. do 500.000,00 SIT (200. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik počuti manj sposobnega za opravljanje svojega dela v službi, kar je povezano z nepredvidljivim ponavljanjem simptomatike njegovih težav in s telesno izčrpanostjo, ki pogosto spremlja anksiozna stanja. Moti ga predvsem hrup (tako da se ne upa iti v hrupnejše prostore, npr. v disco), pa tudi sonce (zaradi česar svoje težave težje prenaša poleti kot pozimi). Pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti sodišče prve stopnje materialnega prava nikakor ni uporabilo v tožnikovo škodo, zlasti ne ob dejstvu, ker ni upoštevalo bodočih bolečin, njegovega stanja namreč še zdaleč ni mogoče ocenjevati kot definitivnega ob okoliščini, da še niso izčrpane oziroma niti še ne začete metode psihiatričnega zdravljenja ter da sam ni storil veliko, da bi odpravil simptome, ki ga omejujejo v njegovih življenskih aktivnostih). Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da iz tega naslova ni upravičen do odškodnine, višje od 700.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tako tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 1.000.000,00 SIT odškodnine, (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). V skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP je strankam priznalo stroške od zneskov, s katerima sta uspeli. Tožnikovi stroški predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo zahtevka pri toženi stranki (500 tč.), za tožbo (500 tč.), za dve pripravljalni vlogi (2 x 375 tč.-pripravljalni vlogi z dne 21.8.1995 in z dne 14.5.1996 nista bili potrebni), za 6 udeležb na narokih za glavno obravnavo (4 x 250 tč. in 2 x 200 tč. ter 50 tč.), za pritožbo z dne 12.11.1996 (125 tč.) in za revizijo (750 tč. ter 2 % odvetnikovih izdatkov (7.123,00 SIT). Poleg teh stroškov pa mora tožena stranka tožniku povrniti še 65 % izvedenine (tožnik je po temelju uspel v celoti, z višino pa z 30 %, izvedenec pa je bil potreben tako za ugotavljanje temelja kot višine zahtevkov), ki sicer znaša 58.201,00 SIT, torej 37.831,00 SIT, ter stroške tega pritožbenega postopka (ki predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo pritožbe - 500 tč. in nagrado odvetniku za obvestilo - 10 tč.), ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel s pritožbo. Stroški tožene stranke pa predstavljajo sodno takso za odgovor na tožbo (24.000,00 SIT), ne pa tudi sodne takse za pritožbo in za revizijo (toženi stranki je bilo s prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje in tudi s prejšnjo sodbo pritožbenega sodišča naloženo plačilo odškodnine, ki je bila nižja od sedaj dosojene). Po pobotanju teh stroškovnih terjatev (tožnikova znaša 445.683,00 SIT, terjatev tožene stranke pa 24.000,00 SIT) mora tako tožena stranka tožnici povrniti še 421.683,00 SIT.