Jedro

ZDR v 79. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom in določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer pa sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki ni veljaven. Iz sporazuma izhaja, da se tožnik in tožena stranka sporazumno dogovarjata o prekinitvi delovnega razmerja za tožnika v podjetju tožene stranke, pri čemer je sporazum podpisan tako s strani tožene stranke ter s strani tožnika. Za veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da sta izjavi vsebinsko skladni ter da je izpolnjena pisna oblika. Na veljavnost sporazuma ne vpliva opustitev zapisa o posledicah glede uveljavljanja pravic za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku z dnem 18. 6. 2012 nezakonito prekinila delovno razmerje in ima tožnik tudi od 19. 6. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I./1. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto pomožnega delavca v gradbeništvu v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I./2. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse izpadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 19. 6. 2012 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti od posamezne plače dalje do plačila ter plačati prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške sodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe (I./4. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki. Zakon o delovnih razmerjih sicer v 79. členu predvideva sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, vendar je pri tem izrecno določeno, da mora pisni sporazum vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vsebina sporazuma, na katerega se je sklicevala tožena stranka in čigar istovetnost podpisa tožnika je dokazovala z grafologom, nima nobenih določb o pravnih posledicah razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, vendar navedena sodba ni primerljiva s konkretnim primerom. Tožnik se je zglasil pri Inšpektoratu za delo RS in tudi na Zavodu RS za zaposlovanje, pri čemer se je tam zglasil zgolj zaradi pridobitve informacij glede nadomestila. Sodišče je sodbo gradilo na pridobljeni forenzični preiskavi, pri tem pa povsem zanemarilo vse ostale izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik spornega sporazuma ni podpisal. Razen zatrjevanja tožene stranke ni drugih dokazov, ki bi potrjevali zatrjevanja tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, pri čemer je sodišče jasno navedlo zakaj je svojo odločitev oprlo na poročilo o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 13. 12. 2012 (list. št. 61a).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in toženca ter priče A.A., B.B., C.C. in D.D. ter pridobilo tudi strokovno grafološko mnenje, ki ga je izdelal Nacionalni forenzični laboratorij in se nanaša na sporni podpis na sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (priloga B1). Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor, kjer sta stranki podpisali sporazum, ki ga je po zatrjevanju tožene stranke tožnik tudi lastnoročno podpisal, pri čemer je le ta zatrjeval, da sporazuma ni podpisal. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik zoper toženo stranko podal kazensko ovadbo zaradi ponarejanja listin, pri čemer so pristojni organi pregona zasegli ponarejene listine, med katerimi je bil tudi pisni sporazum in pogodba o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007, in druge listine, ki so bile poslane v grafološko preiskavo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju. Tožnik je sicer zatrjeval, da ni podpisal ne sporazuma z dne 18. 6. 2012, ne pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007, pri čemer pa se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je nenazadnje pogodbo o zaposlitvi iz leta 2007 predložil sodišču prav tožnik.

Glede na predlog strank je sodišče pridobilo poročilo o preiskavi v zvezi z ovadbo tožnika glede ponareditve listin, pri čemer iz Poročila o preiskavi z mnenjem št. ... z dne 13. 12. 2012 izhaja, da je sporna podpisa na pogodbah o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007, in podpis na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 18. 6. 2012 ter primerjalno gradivo napisala ista oseba, torej da obstaja verjetnost, da je tožnik lastnoročno podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je sam predložil podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007 in njegov podpis na pogodbi o zaposlitvi mu ni bil v ničemer sporen vse do vložitve predmetne tožbe v letu 2012. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporazum podpisal sam tožnik, ki je sam izpovedal, da se je pred sklenitvijo sporazuma zanimal o okoliščinah tako na Zavodu RS za zaposlovanje kot tudi Inšpektoratu za delo RS, kjer je dobil informacijo, da bo s sklenitvijo sporazuma izgubil pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kar izhaja tudi iz izpovedi priče A.A..

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 79. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom in določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer pa sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki ni veljaven. Sporazum z dne 18. 6. 2012 je bil sklenjen v pisni obliki in podpisan s strani tožnika in tožene stranke. Strinjati se je sicer s pritožbeno navedbo, da sporazum ne vsebuje določila o posledicah, ki nastajeno delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar zaradi navedenega pisni sporazum ni neveljaven. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba o tem, da se sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 288/2010 z dne 20. 12. 2011 ne nanaša na podobno pravno situacijo. Primer je glede opustitve zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti primerljiv. Tako na neveljavnost sporazuma ne morejo vplivati tudi pritožbene navedbe tožnika, da je bil dne 18. 6. 2012 pred sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi pogodbe na Zavodu RS za zaposlovanje in tudi na Inšpektoratu za delo RS in pridobil informacije glede sporazuma.

Po določilih 79. člena ZDR je z zakonom predpisana pisna oblika sporazuma, kar pomeni, da je obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi in se torej sporazum sklene v obliki zasebne listine, pri čemer praksa in teorije priznavata veljavnost sporazuma tudi za primer, ko stranki na primer podata izjavo vsaka na svoji listini, torej celo ni nujno, da je sporazum vsebovan na eni skupni listini. Iz sporazuma jasno izhaja, da se tožnik in tožena stranka sporazumno dogovarjata o prekinitvi delovnega razmerja za tožnika v podjetju tožene stranke, ter da bo prekinitev nastopila dne 18. 6. 2012, pri čemer je sporazum podpisan tako s strani tožene stranke ter s strani tožnika. Tako je bistveno za veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, da sta izjavi vsebinsko skladni ter da je izpolnjena pisna oblika, tako da na veljavnost sporazuma ne morejo vplivati trditve o opustitvi zapisa o posledicah glede uveljavljanja pravic za primer brezposelnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.