Jedro

Zastavne pravice, ustanovljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upravičenje uveljavljanja poplačila iz zastavljene stvari brez časovne omejitve sicer res ni del besedila navedene zakonske norme, vendar, kot je v zadevi II Ips 844/2007 Vrhovno sodišče že pojasnilo, izhaja iz nje.

Tožnikova teza, da naturalna terjatev preneha (in s prenehanjem terjatve tudi hipoteka), je materialnopravno zmotna. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrednem zahtevku se zavrže. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.806,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pri štirih tožnikovih nepremičninah v k.o. ... je vpisana hipoteka v zavarovanje več toženčevih terjatev do F. G., tožnikovega očeta, ki so vse zapadle v plačilo v letu 1999. Tožnik je po poteku 10 let od zapadlosti terjatev vložil tožbo, s katero je zahteval (i) s primarnim zahtevkom ugotovitev, da je hipoteka z dnem 1. 2. 2009 ugasnila in mu je zato dolžan toženec izstaviti listino, na podlagi katere bodo hipoteka in prepoved odtujitve in obremenitve izbrisani iz zemljiške knjige ter (ii) s podrednim zahtevkom izbris hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve. Zahtevka je utemeljeval z določbo tretjega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika ( v nadaljevanju SPZ), po kateri hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve.

Stališče tožnika je bilo, da ta določba velja tudi za hipoteke, ki so, tako kot hipoteka na njegovih nepremičninah, nastale pred uveljavitvijo SPZ, v režimu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Oprli sta se na določbo drugega odstavka 266. člena SPZ, ki pravi, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona (SPZ) ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene.

3. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Bistvene revizijske trditve, dodane obširnemu povzetku poteka postopka od vložitve tožbe do izpodbijane sodbe (tožbenih in pritožbenih trditev ter odločitev in razlogov sodišč prve in druge stopnje), bodo predstavljene v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Tožena stranka je na revizijo obrazloženo dogovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

5. Revizija zoper odločitev o podrednem zahtevku ni dovoljena.

6. Spor med pravdnimi strankami je premoženjskopravne narave. V takih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, dovoljenost revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi; ob hkratnem uveljavljanju več nedenarnih zahtevkov z različno dejansko ali pravno podlago mora navesti diferencirane vrednosti za vsak uveljavljani zahtevek (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP), sicer revizija po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni dovoljena.

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal dva zahtevka: primarnega za ugotovitev, da je hipoteka ugasnila in za izstavitev izbrisnega dovolila, podrejenega pa za izbris hipoteke ter prepovedi odsvojitve in obremenitve. Vrednost spornega predmeta je navedla le eno. Ker imata primarni in podredni zahtevek različno dejansko in pravno podlago, je revizijsko sodišče skladno z njegovo ustaljeno prakso in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 182. člena ZPP štelo, da je tožnica vrednost spornega predmeta navedla le za primarni, ne pa tudi za podredni tožbeni zahtevek.

7. Zato revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (katere bistvo je trditev o kršitvi predkupne pravice tožnice kot solastnice stanovanja, ki je bilo predmet izpodbijane prodajne pogodbe) ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 8. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni utemeljena.

Glede uporabe materialnega prava

9. Revident sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta prezrli, da je temeljna značilnost vsake zastavne pravice njena akcesornost. Je stranska terjatev, ki deli usodo glavne terjatve; če te ni več, ni več predmeta zavarovanja, s prenehanjem zavarovane terjatve pa zastavna pravica preneha. Podlago za popolno podreditev načelu akcesornosti predstavlja splošno pravilo iz 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o prenehanju stranskih pravic s prenehanjem glavne obveznosti in pravilo iz 987. člena ZOR o prenehanju zastavne pravice s prenehanjem terjatve.

10. S presojo o pravilnosti revidentovega stališča, da naj bi hipoteka prenehala zaradi prenehanja zavarovane terjatve, se Vrhovnemu sodišču ni treba ukvarjati: ugotovljeno je, da toženčeva zavarovana terjatev ni prenehala oziroma da dolg še obstaja, ker tožnik ni dokazal, da bi ga poplačal ali da bi nastopile okoliščine, ki bi narekovale presojo o zastaranju, drugih načinov prenehanja pa ni zatrjeval. 11. Nadalje je po prepričanju tožnika zmotno stališče, da je hipoteka, nastala v času veljavnosti ZTLR, časovno neomejena. Ne drži, poudarja, da bi drugi odstavek 266. člena SPZ določal, da zastavne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo navedenega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene, vključno z upravičenjem po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.

12. Očitek je neutemeljen. Vsebino predpisa je sodišče pravilno povzelo: zastavne pravice, ustanovljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upravičenje uveljavljanja poplačila iz zastavljene stvari brez časovne omejitve sicer res ni del besedila navedene zakonske norme, vendar, kot je v zadevi II Ips 844/2007 Vrhovno sodišče že pojasnilo, izhaja iz nje.

13. Revident se sklicuje na določbe prvega odstavka 295. člena ZOR, ki določa, da obveznost preneha z izpolnitvijo in v drugih z zakonom določenih primerih, na določbo drugega odstavka 295. člena ZOR, po kateri s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštvo, zastava in druge stranske pravice, na določbo prvega odstavka 360. člena ZOR, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev in na določbo prvega odstavka 368. člena ZOR, po kateri se lahko upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavno pravico, po poteku časa zastaranja lahko poplača le iz obremenjene stvari ter iz teh zakonskih določb izpelje pravni zaključek, da terjatev tedaj postane naturalna in neiztožljiva in da s tem preneha, z njenim prenehanjem pa preneha tudi hipoteka.

14. Najprej je potrebno (znova) opozoriti, da okoliščine, ki bi vodile v sklep o nastopu zastaranja terjatve, na kar revident meni s trditvami o naturalnosti terjatve niso bile ugotovljene. Sicer pa je tožnikova teza, da naturalna terjatev preneha (in s prenehanjem terjatve tudi hipoteka), materialnopravno zmotna. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.(1) Glede uveljavljane procesne kršitve

15. Revizija poudarja, da predmet pravde ni bil zahtevek hipotekarnega upnika za poplačilo terjatve, zavarovane s hipoteko, pač pa ravno obratno: zastavitelj je zahteval izbris hipoteke zaradi njenega zastaranja. Zato bi moralo pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene trditve natančno pojasniti, v čem je materialnopravni temelj pravnega stališča o časovni neomejenosti uveljavljanja poplačilne pravice, a tega ni storilo, češ da so pritožbeni razlogi v tem delu neodločilni. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni materialnopravni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Tudi v tem revident nima prav. Sodba pritožbenega sodišča je obrazložena in jo je revizijsko sodišče lahko preizkusilo. Absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo.

17. V dovoljenem delu je torej revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej P. Klarič in M. Vedriš, Građansko pravo, Zagreb 2006, stran 384 in 385.