Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Služnost je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je izvrševala celo priposestvovalno dobo.
Če je tožnik vozil po sporni poti le zelo občasno („kakor kdaj“), za dovoz do gospodujoče nepremičnine pa uporabljal tudi druge poti, služnosti ni mogel priposestvovati.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.
(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da obstoji služnostna pravica vožnje s kmetijskimi stroji, mopedom, osebnim avtomobilom in drugimi prevoznimi sredstvi po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 438/4, 437/2 in 474/1, vse k. o. K., in sicer v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 438/1 vl. št. 54, k. o. K. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.969,93 EUR.
(2) Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (UL RS 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Pritožnik meni, da je prvo sodišče kršilo postopek, ko je upoštevalo prepozna dejstva in dokaze iz vloge tožencev z dne 16. 6. 2010, in sicer to, da prevoz s kmetijsko mehanizacijo ni mogoč, da je dostop onemogočala baraka ter zaslišalo tedaj predlagane priče J. K., M. K., V. H. in M. B.. Na naroku 13. 7. 2010 jim je podelilo še dodaten rok 8 dni za dodatne dokaze, da pot ni bila prevozna. Toženci bi moral pravočasno predlagati dokaze glede tega, da je tožnik vozil tudi drugje, sam ni mogel dokazati negativnega dejstva, da drugje ni vozil. Kot prepoznim dokaznim predlogom je tožnik nasprotoval tudi zaslišanju prič I. L., V. B. ter S. J., kar sodišča ni upoštevalo, dokaze je izvedlo, do tožnikovih ugovorov pa se sploh ni opredelilo niti v izpodbijani sodbi. Sicer pa tožnik vztraja, da je do svoje parcele 438/1 k. o. K. dostopal zgolj po sporni poti in nasprotuje drugačni dokazni oceni prvega sodišča. Nekatere priče so res izpovedale, da je prihajal tudi drugje, vendar je po drugih poteh hodil le do sosednjih parcel (421/1 in 2), do te (438/1) pa le po sporni poti. Sodišču očita, da ni verjelo priči M. H., češ da je s tožnikom v dobrih odnosih. Prav ta priča je tožniku pomagala na parceli 438/1 in je tudi ona na to parcelo dostopala po sporni poti. Poudarja, da baraka ni stala na sporni poti in da ni res, da bi vozil pač tam, kjer je bilo prosto. Glede tega si sodišče z razlogi prihaja v nasprotje. Lahko bi kvečjemu ugotovilo, da je na tem delu služnostna pot ožja. Toženci so trdili le, da tožnik ni vozil po sporni poti, ne pa tudi, da je vozil mimo te poti, zato je sodišče tudi prekoračilo trditveno podlago. Sodišče sploh ni ugotovilo, kje natančno se nahajata parceli 421/1 in 2 in je zato napačno ocenilo izpovedbo priče V. B.. Ta je bil tudi sicer vseskozi doma in ni mogel videti vseh tožnikovih voženj. Pritožnik nasprotuje tudi oceni, da se zgolj z občasnimi vožnjami ne more pridobiti služnosti, saj je natančno navedel, kako pogosto je uporabljal pot in za kakšne namene. Glede zapornice, ki jo je postavil, je jasno povedal, da je to naredil zaradi nadležnih sprehajalcev, ni pa jasno sklepanje sodišča, da ta zapornica gotovo ne bi zdržala tako pogoste uporabe, kot jo zatrjuje. Vsakokrat jo tudi ni bilo potrebno dvigniti.
(3) Na pritožbo so toženci odgovorili (prvi toženec še posebej), predlagali je njeno zavrnitev in opredelili svoje pritožbene stroške.
(4) Pritožba ni utemeljena.
(5) Prvo sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene takšne kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.
(6) Res je sicer, kar pravi pritožnik, da prvo sodišče ni posebej in izrecno odgovorilo na njegov ugovor o tem, da so navedbe in dokazi tožencev prepozni in da je nekatere dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala po koncu prvega naroka, tudi izvedlo. S tem je prvo sodišče sicer kršilo določbo 1. odst. 287. čl. ZPP, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Odločitev prvega sodišča, da izvede tudi kasneje predlagane dokaze v zvezi s kasneje navedenimi dejstvi (načina in pogostosti uporabo sporne poti s kmetijskimi stroji in osebnimi vozili in mestom lesenega objekta), je pravilna in zakonita, saj tožena stranka vsega tega brez lastne krivde ni navedla in predlagala pred tem. Tožnik je namreč šele 16. 3. 2010, in to šele po izrecnem pozivu sodišča, določno opredelil svoj služnostni zahtevek vožnje, namreč glede njihove vrste oziroma namena, ter v zvezi s tem določno podal trditve. Tedaj je šele zahteval ugotovitev služnosti in navedel, da je na ta način sporno pot uporabljal (kako pogoste naj bi te vožnje). Na to so toženci odgovorili med drugim tudi tako, da so ugovarjali možnosti takšnega izvrševanja služnosti, ker je prvi toženec leta 1985 tam postavil začasni pomožni objekt, ki je take vožnje onemogočal, v zvezi s tem pa so predlagali priče, ki jih pritožba omenja. Sodišče prve stopnje je na naroku 13. 7. 2010 o tem s strankami tudi razpravljalo, si sklepanje o tem pridržalo, na naroku 12. 10. 2010 pa te dokaze dovolilo in po prepričanju pritožbenega sodišča ravnalo prav. Zoper nedoločen zahtevek se toženci sploh niso bili dolžni braniti. (Ni odveč opomin na skopo tožbeno navedbo, da je tožnik po sporni poti – hodil.)
(7) Stvarna služnost se je po predpisu, ki ga je treba uporabiti v tem primeru glede na čas zatrjevanega nastanka (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90; ZTLR, člen 54), pridobila z njenim dejanskim izvrševanjem 20 let, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (tim. „nepravo priposestvovanje služnosti“). Vsebino služnosti je treba ne glede na način njenega nastanka natančno opredeliti. Služnost je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je izvrševala celo priposestvovalno dobo. Pri nastanku s priposestvovanjem torej njeno vsebino določa način njenega izvrševanja. Zato je v konkretnem primeru – glede na zahtevek - odločilna ugotovitev, kako pogosto, če sploh, in za kakšne priložnosti oziroma potrebe ter s kakšnim sredstvom so se vožnje opravljale v korist gospodujočih nepremičnin preko služečih nepremičnin.
(8) Pritožnik nima prav, ko nasprotuje oceni, da se zgolj z občasnimi vožnjami ne more pridobiti služnosti, češ da je natančno navedel, kako pogosto je uporabljal pot in za kakšne namene. Ravno takšne opredelitve zahtevane služnosti ni podal – v zahtevku. Zato je treba poudariti, da je izven obsega navedb, ki jih je podal v vlogi 16. 3. 2010, v kateri je zahtevek sploh določno opredelil (in sicer vožnje s kmetijskimi stroji povprečno trikrat v mesecu juniju ter za potrebe sečnje, trikrat dnevno z mopedom in enkrat tedensko z avtomobilom), njegov zahtevek nesklepčen in ga je že zato treba zavrniti.
(9) Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v dokazno oceno, da tožnik po zatrjevani poti čez parc. 438/4, 437/2 in 474/1, k. o. K. ni vozil (z nobenim prevoznim sredstvom) redno, to je glede na okoliščine ne dovolj pogosto ponavljajoče (frekventno).
(10) Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo svojo ugotovitev, da je tožnik po sporni poti vozil do svoje parcele 438/1 le tu in tam, oziroma kot se je izrazilo: „kakor kdaj“, saj je imel tudi do te svoje parcele več možnosti dostopov in jih je tudi uporabljal. Pritožbeno sodišče ne dvomi v tako oceno, ki je razumno utemeljena, saj je oprta na smiselno skladne in prepričljive izpovedbe različnih nepristranskih (na pravdnem izidu nezainteresiranih) prič V. in S. H., M. Ž., M. K., S. J. in V. B.. Ključno ugotovitev o zgolj občasnih vožnjah po sporni poti potrjuje zlasti tudi to, da je tožnik sam med parcelama 438/1 in 438/4 postavil fiksno leseno ograjo, s čemer je nedvomno omejil dostop na svojo parcelo s te sporne poti s prevoznimi sredstvi (glej fotografije na list. št. 30 in naslednje). Pogoste (redne) vožnjah npr. z osebnim avtomobilom ali traktorjem, s katerim ni mogoče mimo zaprte ograje, so po splošnih življenjskih izkušnjah s te strani zelo malo verjetne, ne glede na pojasnilo, da je ograjo vsakič, (čeprav ne vedno, češ da ni bilo treba) odstranil. (11) Natančna lokacija barake med leti 1985 in 1997 ni odločilnega pomena, ni pa glede tega prvo sodišče navedlo nasprotujočih si razlogov, saj je v nasprotju s pritožbenim očitkom navedlo, da baraka ni stala na trasi zatrjevane poti in ni preprečevala voženj, le da je tožnik sam povedal, da je včasih vozil po eni včasih pa po drugi strani barake, kar je prvo sodišče (pravilno in utemeljeno) utrdilo v prepričanju, da ni imel neke edine in redne trase. S tem sodišče prve stopnje tudi ni prekoračil trditvene podlage, kot to očita pritožba, ni pa res, da bi toženci morali dokazati, kje natančno je dejansko vozil. (12) Prav tako ni odločilnega pomena, kje natančno se nahajata parceli 421/1 in 2, je pa to brez težav razvidno iz kopij katastrskega načrta in ni podlage za očitek, da tega prvo sodišče ni pravilno razbralo. Ni pa prepričljiv implicite rezervni argument pritožnika, da je po drugih poteh vozil kvečjemu na teh svoje drugih parcel, ki pa so sosednje. Ocena izpovedbe priče V. B. se ne zdi napačna, nasprotno, povsem jasno in neprotislovno je podana in razumljena, pa tudi primerjava z oceno izpovedb drugih prič pokaže, da je pravilna.
(13) Pri tim. nepravem priposestvovanju služnosti, torej pri priposestvovanju, ki ne temelji na pravnem naslovu, pač pa le na njenem dolgotrajnem izvrševanju, je pogostost dejanj, ki pomenijo vsebino služnosti, še toliko bolj pomembna, saj le na ta način ravnanja (kot redna) lahko zazna tudi lastnik nepremičnine, kar pa je pogoj za nastanek služnosti na ta način. Zavrnitev zahtevka ob ugotovitvi, da je bila uporaba sporne poti za vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi zgolj občasna, ker je sicer tožnik uporabljal tudi druge poti, je zato pravilna in zakonita.
(14) Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa tudi ni bilo, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
(15) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svoje neuspele pritožbe, toženci pa svoje stroške nepotrebnega odgovora nanjo.