Jedro

Niti ZDR in niti ZVZD ne določata posebnih dokaznih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Zato lahko v delovnem sporu delodajalec dokazuje alkoholiziranost delavca z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva. Gotovo je za ugotavljanja očitne alkoholiziranosti primeren dokaz tudi zaslišanje prič, ki so bile s takim delavcem v neposrednem osebnem stiku, tudi njegovih sodelavcev in nadrejenih delavcev.

Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 10. 5. 2010. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tega dne tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter da je tožeča stranka dolžna pozvati tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami, da je bil tožnik, kljub izrecni prepovedi, dne 17. 4. 2010 na delu v nočni izmeni očitno vinjen, da ga je to oviralo pri delu priprave kruha in da ga je zaradi nesposobnosti za varno delo nadrejeni delavec utemeljeno odstranil z dela. Po presoji sodišča je s tem tožnik huje kršil svoje delovne obveznosti najmanj iz hude malomarnosti, tako da je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Pri tem je soglašalo, da tudi dejstvo, da tožena stranka ni v celoti spoštovala tridnevnega roka za podajo zagovora, ni vplivalo na zakonitost izredne odpovedi, saj je tožnik zagovor podal in ni bila kršena njegova pravica do izjave o očitani kršitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Graja ravnanje sodišča, ko je alkoholiziranost tožnika na delu ugotavljalo zgolj na podlagi zaslišanja dveh sodelavcev. Navaja, da si izpovedbi zaslišanih prič nasprotujeta in jih je sodišče zato neutemeljeno štelo za verodostojni. Glede kršitve roka za pripravo zagovora navaja, da bi si ob spoštovanju zakonskega roka tožnik lahko zagotovil ustrezno pravno pomoč in se poučil o svojih pravicah.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Niti ZDR in niti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) ne določata posebnih dokaznih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Zato lahko v delovnem sporu delodajalec dokazuje alkoholiziranost delavca z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva. Gotovo je za ugotavljanja očitne alkoholiziranosti primeren dokaz tudi zaslišanje prič, ki so bile s takim delavcem v neposrednem osebnem stiku, tudi njegovih sodelavcev in nadrejenih delavcev. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti izpovedbi prič D. K. in B. P. ne vsebujeta bistvenih nasprotij, tako da sicer pavšalni revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi ni utemeljen. Tako vse revizijske navedbe v zvezi s sicer prepričljivo ugotovitvijo tožnikove alkoholiziranosti na delu (te ugotovitve ne temeljijo zgolj na izpovedbi navedenih prič, temveč tudi na izpovedbi tožnikovega psihiatra in podatkih alkotesta, ki je bil opravljen le nekoliko kasneje med vožnjo tožnika z dela domov) dejansko pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, oziroma poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi (vključno z izredno odpovedjo) ni procesno dejanje, temveč pomeni izjavo pogodbene volje delodajalca, podano ob spoštovanju določenih zahtev, ki jih določa zakon (1). Med drugim mora pred podajo izredne odpovedi na podlagi drugega in tretjega odstavka delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba. Zakon pri tem določa razumni rok za pripravo na zagovor, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni od vročitve ustreznega pisnega vabila.

8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je delavcu pravica do zagovora zagotovljena, če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati. Ker ničesar od tega v tem primeru ni bilo ugotovljeno, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da zaradi podanega zagovora že tretji dan po vročitvi vabila sporna izredna odpoved ni nezakonita.

9. Glede na navedeno v reviziji uveljavljani razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej npr. sodba VIII Ips 86/2006 z dne 23. 5. 2006.