Jedro

Med stroške odprave napak na podjemnikove stroške (tretji odstavek 639. člena OZ) spadajo vsi stroški, ki so bili potrebni, da je opravljen posel pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti. Naročnik pa ni upravičen do povračila stroškov boljše izvedbe oziroma boljših lastnosti posla.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 5.549,99 EUR (zaradi stroškov sanacije napak na fasadi) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 6.024,24 EUR (5.549,99 EUR iz naslova stroškov sanacije napak na fasadi, 474,25 EUR zaradi stroškov sanacije napačno vgrajenih okenskih polic) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo za izdelavo fasade na tožničinem objektu in se dogovorili za petletno garancijo na opravljena gradbeno zidarska dela. Po obvestilu, da je fasada pričela pokati in neuspešnem pozivu, da toženec napake odpravi v določenem roku, je tožnica za sanacijo fasade najela drugega izvajalca, od toženca pa zahtevala povračilo stroškov, ki so ji s tem nastali. Ocenilo je, da je tretji odstavek 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podlaga za ugoditev tožničinemu zahtevku za plačilo škode, ki ji je nastala, ker je razpoke na fasadi sanirala na način, ki si ga je sama izbrala – z drugim izvajalcem je prvotno fasado nadgradila v gradbeno fizikalnem pogledu, zaradi česar je upravičena do povračila stroškov, ki jih je s takšno sanacijo imela (7.928,56 EUR). Ker pa je nepravilno delo toženca bilo vzrok 70 % nastalih razpok, ji je toženec dolžan povrniti enak odstotek teh stroškov – to je v znesku 5.549,99 EUR. Ugodilo je tudi zahtevku za sanacijo napačno vgrajenih okenskih polic v znesku 474,25 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom, da je treba pri povrnitvi stroškov tožnici priznati 70 % dejanskih stroškov, kljub temu, da je bil izvedenec mnenja, da bi bilo možno razpoke sanirati z bistveno nižjimi stroški. Tožnica je toženca pozivala, naj odpravi napake in mu s tem dala možnost, da to stori na svoj način, z morebiti nižjimi stroški. Ker tega ni storil, je razumljivo, da je najela drugega izvajalca, kateremu je v celoti zaupala, da bo svoje delo ustrezno opravil. Od nje kot laične stranke ni mogoče pričakovati, da si bo poiskala strokovno pomoč in mnenje, ali ji je izvedenec ponudil najcenejši način sanacije. Višji stroški, kot bi bili potrebni, gredo v breme toženca, ki je sanacijo odklanjal. 3. Toženec je zoper navedeno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, ki ga je sodišče skladno z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08) obravnavalo kot revizijo. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje pravilne interpretacije tretjega odstavka 639. člena OZ, in sicer, ali lahko naročnik v primeru, da izvajalec odkloni odpravo napake, napako odpravi ne oziraje se na realno potrebne stroške, jih celo nekajkrat preseže, nato pa je upravičen zahtevati povračilo škode v taki višini. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče vse pritožbene argumente zavrnilo in na vprašanje odgovorilo pritrdilno. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava, ki nasprotuje temeljnim obligacijskim načelom in tudi pomenu odškodnine. Tožnica napake ni odpravila v smislu ratio legis določila tretjega odstavka 639. člena OZ, pač pa je dala izdelati novo stvar (novo fasado), strošek za izdelavo nove stvari pa je sodišče neutemeljeno naprtilo tožencu. Višje sodišče je odškodnino v znesku, ki presega potrebna sredstva za sanacijo, dejansko obravnavalo v smislu sankcioniranja izvajalca zaradi neodprave napak. Ravnanje tožnice glade odprave napake opravičuje z njeno laičnostjo, pri tem pa zanemarja temeljna obligacijska načela, ki veljajo za obe stranki razmerja (5., 6., 7. in 10. člen OZ) in dejstvo, da je tožnica že v predpravdnih aktivnostih imela pooblaščenko odvetnico, ki je spisala zahtevek za odpravo napake. Glede ugotavljanja odločilnih dejstev o višini tožbenega zahtevka sta sodišči prekršili načelo enakopravnosti strank v postopku. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določilom drugega odstavka 7. člena ZPP izvajalo dokaze, ki jih tožnica ni predlagala (dokaz z izvedencem gradbene stroke glede ugotavljanja škode po višini), kar pomeni, da je ravnalo pristransko oziroma v korist tožnice in v škodo toženca.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija je utemeljena.

6. Kršitev 7. člena ZPP, ki jo revident uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze (dokaz z izvedencem gradbene stroke glede ugotavljanja škode po višini), ki jih tožnica ni predlagala, ni podana. Omenjen procesni očitek je neutemeljen že iz razloga, ker se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine zahtevka na mnenje izvedenca sploh ni oprlo (višino je ugotavljalo zgolj s pogodbo z novim izvajalcem in plačili za storitev). V kolikor pa revidentka z očitkom meri na ugotavljanje deleža, v katerem je bilo nepravilno delo toženca vzrok nastalim razpokam, ji je treba pojasniti, da slednje spada v okvir dokazovanja temelja zahtevka, ne njegove višine.

7. Tožnica vtožuje povračilo stroškov za odpravo napak (z drugim izvajalcem) iz naslova pogodbene garancije za opravljena dela. Pravica naročnika odpraviti napake na podjemnikove stroške je določena v tretjem odstavka 639. člena OZ(1). Med stroške odprave napak spadajo vsi stroški, ki so bili potrebni, da je opravljen posel pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti.(2) Pri tem niso odločilne cene, ki so bile v pogodbi med podjemnikom in naročnikom dogovorjene za dela oziroma stroški, ki bi jih imel podjemnik, če bi napako odpravil sam. Izhajati je treba iz pravice naročnika, da napake odpravi hitro in zanesljivo, pri tem pa je včasih treba opraviti tudi dela, ki jih sicer ne bi bilo treba opraviti. Sem spadajo poleg stroškov zaradi plačila za odpravo napak drugemu podjemniku tudi drugi stroški, ki so bili potrebni za odpravo napak (npr. stroški sanacijskega elaborata itd.).

Naročnik pa ni upravičen do povrnitve tistega dela stroškov, ki so nastali zaradi boljše izvedbe (boljših lastnosti opravljenega posla) v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno (npr. zaradi uporabe kakovostnejših materialov).(3)

8. Glede na navedeno toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da naročnik po tretjem odstavku 639. člena OZ ni upravičen do povračila stroškov boljše izvedbe oziroma boljših lastnosti posla. Tovrsten ugovor (da želi tožnica na njegov račun popraviti tudi druge stvari – da ni bila potrebna dodatna nova toplotna izolacija objekta itd.) je toženec v obravnavanem primeru uveljavljal v odgovoru na tožbo in sta v zvezi z njim obe stranki predlagali angažiranje izvedenca gradbene stroke. Dejanskih ugotovitev, ali ima sanirana fasada boljše lastnosti, kot bi jih morala imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja – fasado, za katero sta se dogovorila toženec in tožnica, pa izpodbijani sodbi nimata. Sodišči sicer sprejemata mnenje izvedenca, da obravnavana sanacija fasadnih površin v gradbeno fizikalnem, kot tudi v finančnem oziru predstavlja nadgradnjo prvotne fasade in da bi bilo možno razpoke na fasadi sanirati z bistveno nižjimi sredstvi. Nadaljnjih relevantnih okoliščin v zvezi s tem, v čem je nadgradnja oziroma kaj je (morebiti) več ali boljše v dejansko izvedeni sanaciji v primerjavi s to, ki bi bila glede na dogovorjen posel s tožencem zadostna(4), pa zaradi napačnega stališča, da je naročnik upravičen do povračila vseh stroškov za odpravo napake (ne glede na njihovo potrebnost), sodišči nista ugotavljali.

9. Obrazloženo je narekovalo razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje v obsegu odločitve o zahtevku za povračilo stroškov za sanacijo fasade (za znesek 5.549,99 EUR), saj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava niso bile ugotovljene izpostavljene okoliščine glede potrebnosti stroškov za odpravo napak toženčevega posla (drugi odstavek 380. člena ZPP). Te bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ob novem sojenju.

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): 639/III OZ: Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.

Op. št. (2): Primerjaj N. Plavšak v: Plavšak in ostali Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 871. Op. št. (3): Ibidem, str. 872. Op. št. (4): Pri tem, kot pojasnjeno, niso odločilne cene, ki so bile dogovorjene z izvajalcem (tožencem).