Jedro

Treba je ločiti jamčevalni zahtevek in zahtevek iz pogodbene garancije. Če je izvajalec garantiral kvalitetno izvedbo gradbenih del, mora upravičenec izvajalca o ugotovljenih napakah samo obvestiti, tožbo pa lahko vloži kadarkoli v garancijskem roku.

Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Toženčevo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ni zadosten oziroma zakonit razlog za dodatno angažiranje izvedenca.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi.

2. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2004 do dne plačila v 15 dneh (1. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več oziroma drugače pa je zavrnilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 112,63 EUR, v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov, pa je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se glede odločitve pod 1. in 3. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1), pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen v celoti s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za gradbeno pogodbo. Šlo je za naročilo izdelave zaključnega sloja fasade in za posamezna manjša zaključna dela v gradbeništvu, kar ne predstavlja gradbenih del, pač pa obrtniška dela, ki sodijo pod običajno podjemno pogodbo. Sodišče je povsem nepravilno uporabilo materialno določbo 3. odstavka 639. člena OZ. Zmotno je ugotovilo tudi dejansko stanje oziroma je zanemarilo ključne razloge o odločilnih dejstvih, pri tem pa, ne da bi pojasnilo razloge, ni izvedlo posameznih predlaganih dokazov tožene stranke. Tožena stranka je v postopku podala navedbe, ki so zadevale vprašanje ustreznosti izvedbe teh predhodnih del in je iz tega razloga večkrat pisno in ustno predlagala, da se zasliši izvajalec, zato je tožečo stranko večkrat pozvala, da sporoči priimek in naslov izvajalca. Tožeča stranka tega ni storila, sodišče pa se do tega ni kritično opredelilo. Čeprav tožeča stranka v tej smeri ni podala nikakršnih dokaznih predlogov, je sodišče na glavni obravnavi dne 22. 10. 2007 odločilo, da bo izvedenec svoje mnenje dopolnil tako, da bo vrednostno ocenil strokovne napake toženca pri izdelavi fasade. Tožeča stranka za dokazovanje svojega zahtevka po višini ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem. Svojo terjatev je utemeljevala s pogodbo z novim izvajalcem S. in s plačili za storitev (A27 in A28). Sodišče prve stopnje je pravdni stranki obravnavalo procesno neenakopravno oziroma je tožeči stranki odločilno pomagalo pri dokazovanju, kar kaže na pristranskost sodišča. Tožena stranka je posameznim ugotovitvam izvedenca argumentirano nasprotovala in iz tega razloga predlagala, da se izvedenec dodatno zasliši. Temu sodišče prve stopnje ni ugodilo, zato ni popolno ugotovilo vseh relevantnih dejstev za odločitev o zahtevku. Sodišče prve stopnje je sprejelo samo ugotovitev izvedenca glede deleža, nato pa je ta delež ob napačni uporabi 3. odstavka 639. člena OZ apliciralo kar na vtoževani znesek glede razpok, ki temelji na enostranski listini, računu. Vsekakor navedeno določilo ne dopušča, da si naročnik sam izbere način sanacije, mimo vseh strokovnih meril in nepotrebnimi stroški glede na obseg napak. Glede nepravilne vgradnje okenskih polic tožeča stranka ni dokazala relevantnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov. Sodišče se je naslonilo izključno na mnenje izvedenca Ž., ki je bilo izdelano v postopku zavarovanja dokazov in ki mu je tožena stranka ves čas oporekala. Sodišče prve stopnje je s tem prekršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. ZRMK o vprašanju pravilnosti oziroma nepravilnosti vgradnje okenskih polic ni podala strokovnega mnenja. Sodišče prve stopnje je kot razlog pri utemeljevanju krivdnega ravnanja tožene stranke navedlo neustrezne (previsoke) temperature, čeprav v izvedenih dokazih za kaj takega nima nikakršne podlage. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravočasnosti grajanja napak. Pogodbeno določilo o 5 letni garanciji na kvaliteto izvedenih del ne izključuje uporabe 635. člena OZ glede prenehanja pravice iz naslova odgovornosti za napake. Tožnica je vložila tožbo izven zakonsko določenega prekluzivnega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Prereka navedbe kot neresnične in neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zmotno navaja, da je bila tožnica v obravnavani zadevi s svojim zahtevkom prekludirana, ker je že v septembru 2002 toženca obvestila o napakah, medtem, ko je tožbo vložila šele v letu 2004. V obravnavani zadevi sta se pravdni stranki v 5. točki pogodbe za izdelavo fasade z dne 22. 2. 2002 dogovorili, da daje izvajalec (toženec) petletno garancijo na opravljena gradbeno – zidarska dela. Potrebno je namreč ločiti jamčevalni zahtevek in zahtevek iz pogodbene garancije. Tožnica je v obravnavani zadevi zadostila trditveni podlagi za presojo utemeljenosti zahtevka na obeh pravnih podlagah. Tožnica kot naročnica tako lahko uveljavlja svoj zahtevek tudi na podlagi pogodbeno dane garancije, zato je utemeljenost njenega zahtevka potrebno presojati na pogodbeni podlagi, in ne le kot jamčevalni zahtevek na podlagi določil Obligacijskega zakonika (2). Gre torej za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake. Tudi če so njene pravice iz jamčevanja za napake morebiti ugasnile, ker ni v določenem času sodno uveljavila zahtevka, kot naj bi to določal 635. člen OZ, na katerega se ves čas sklicuje toženec, lahko še vedno na podlagi pogodbenega določila o petletni garanciji (in torej ne več na pravni podlagi 637. člen OZ) od izvajalca (toženca) zahteva odpravo napak. OZ garancije za kvalitetno izvedbo gradbenih del ne ureja. Zato se je sodišče prve stopnje pri razlagi samega pojma garancije pravilno oprlo na Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju PGU), ki garancijo urejajo (83. do 91. člen). V skladu s citiranimi določbami mora, če je izvajalec garantiral kvalitetno izvedbo gradbenih del, upravičenec izvajalca o ugotovljenih napakah samo obvestiti, tožbo pa lahko vloži kadarkoli v garancijskem roku. Tožnica je toženca o napakah obvestila, tožbo pa je tudi vložila v okviru petletnega garancijskega roka, zato njen zahtevek ni prekludiran. Načeloma, če ni kaj drugega dogovorjeno, pa je naročnik upravičen zahtevati (poleg same odprave napak) tudi povrnitev stroškov, nastalih z odpravo napake, če je pred tem o napaki obvestil izvajalca in ga (brez uspeha) pozval, naj napako v primernem roku odpravi, sicer jo bo odpravil sam na račun izvajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožba niti ne izpodbija, da je tožnica toženca večkrat pozivala naj napako odpravi, sanira (med drugim tudi razpoke na fasadi in nepravilno vgradnjo okenskih polic), vendar je toženec odpravo napak odklanjal. Zaradi navedenega je tožnica iz naslova pogodbene garancije (in ne le v okviru jamčevalnih zahtevkov) upravičena zahtevati od toženca tudi povrnitev stroškov, ki jih je imela zaradi napak toženčevega dela.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti vtoževane terjatve svojo dokazno oceno pravilno oprlo na neodvisno pridobljeni izvedenski mnenji D. Ž., ki je svoje izvedensko delo na spornem objektu opravil pred sanacijo fasade v postopku zavarovanja dokazov, in Gradbenega inštituta ZRMK (nosilec naloge je bil J. K.). V obravnavanem postopku so svoje mnenje podali štirje izvedenci (dva sta bila pridobljena s strani vsake od pravdnih strank, pred pravdo, Ž. v postopku zavarovanja dokazov, Gradbeni inštitut ZRMK pa tekom predmetnega pravdnega postopka). Res je toženec podal pripombe na ugotovitve iz izvedenskega mnenja Gradbenega inštituta ZRMK in njegove dopolnitve in zahteval dodatno zaslišanje izvedenca, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ta njegov dokazni predlog zavrnilo. To izvedensko mnenje (in njegovi dopolnitvi) je namreč jasno, in ne vsebuje očitanih nasprotij. Presoja, da je 70% razpok od celote nastalo predvsem po krivdi toženca, pa je rezultat strokovne ocene. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji toženčev očitek, da je bil neenako obravnavan, ker ni bil povabljen na ogled ob dopolnitvi, oziroma da zanj sploh ni vedel. Izvedenec ob dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja namreč ni opravil ogleda, ampak zgolj dodatne izmere fasadnih površin, potrebne za dopolnitev izvedenskega mnenja, in torej ni šlo za ogled v smislu dokaznega dejanja. Nobene procesne potrebe ni, da bi bile stranke ali njihovi pooblaščenci stalno navzoči npr. pri izmerah, ki jih opravi izvedenec. Navedena pritožbeno uveljavljena opustitev pa po mnenju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru tudi ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, niti se to ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje pri tem poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je to izvedensko mnenje argumentirano in razumljivo, pritožbene navedbe pa prepričljivosti izvedenskega mnenja ne uspejo v ničemer omajati. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage za postopanje po 254. členu ZPP. Toženčevo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ni zadosten oziroma zakonit razlog za dodatno angažiranje izvedenca. Sicer pa toženec na zadnjem naroku, ko je sodišče prve stopnje ostale dokazne predloge zavrnilo, niti ni opozoril sodišče prve stopnje, da želi dodatno zaslišanje izvedenca.

Ob dejstvu, da je bil Gradbeni inštitut ZRMK (kot prej tudi izvedenec Ž.) mnenja, da vsem razpokam, ki so nastale na tožničini fasadi, ni bil vzrok nekvalitetno izvedeno delo izvajalca (toženca), je sodišče prve stopnje pravilno dodatno angažiralo Gradbeni inštitut ZRMK, da vrednostno navede obseg pomanjkljivega nepravilnega dela toženca pri izdelavi fasade na tožničini hiši. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki obravnavalo procesno neenakopravno, ker naj bi, kljub temu da tožnica v tej smeri ni podala nikakršnih dokaznih predlogov, odločilo, da bo izvedenec mnenje v navedeni smeri dopolnil. Tožnica je namreč odgovornost za napake v celoti pripisala tožencu, svoj zahtevek po višini pa je utemeljila s predloženimi računi in pogodbo, ki jo je sklenila z drugim izvajalcem, ki je opravil sanacijo fasade. Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnica za dokazovanje svojega zahtevka po višini ni nikoli predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Dokaz je bil pomemben za presojo, ali in v kolikšnem delu je mogoče tožencu naprtiti odgovornost za nastanek razpok na tožničini fasadi (ne pa za samo višino stroškov sanacije - o čemer več v nadaljevanju).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je potrebno pri višini tožničinega zahtevka v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov za sanacijo fasade, upoštevati, da je nepravilno delo toženca vzrok za 70% nastalih razpok, zato je dolžan povrniti tožnici 70% teh stroškov.

Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno pri povrnitvi stroškov tožnici priznati 70% dejanskih stroškov (po predloženih računih), kljub temu da je bil Gradbeni inštitut ZRMK mnenja, da bi bilo možno razpoke sanirati z bistveno nižjimi sredstvi (stroški za sanacijo razpok naj bi znašali 2.631,65 EUR). Upoštevati je namreč potrebno, da je tožnica toženca pozivala, naj odpravi napake in mu tako dala možnost, da to stori na svoj način, z morebitnimi manjšimi stroški. Ker tega ni storil, je popolnoma razumljivo, da je tožnica najela drugega izvajalca, kateremu je v celoti zaupala, da bo svoje delu ustrezno (strokovno) opravil. Od nje kot od laične stranke tudi ni bilo mogoče pričakovati, da si bo poiskala strokovno pomoč in mnenje, ali ji je izvajalec ponudil najcenejši (najustreznejši in strokovno utemeljen) način sanacije. Zaradi navedenega tožnici ni mogoče naprtiti plačila dejansko večjih stroškov, kot bi bili potrebni, ampak gre to v breme toženca, ki je sanacijo odklanjal. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Pravilna je nadalje tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu glede povrnitve stroškov zaradi nepravilne vgradnje okenskih polic. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno povsem pravilno oprlo na mnenje izvedenca Ž., ki je bilo pridobljeno v času zavarovanja dokazov. Tako pridobljeno mnenje je nepristransko in ima dokazno vrednost. Sodišče prve stopnje ni prekršilo načela neposrednega izvajanja dokazov. Na naroku za glavno obravnavo dne 6. 9. 2006 je v dokazne namene vpogledalo tudi izvedensko mnenje Ž.. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno temeljilo svojo dokazno oceno na ugotovitvah iz tega mnenja in je tako pravilno ugotovilo, da zunanje okenske police niso bile vgrajene s pravilnim naklonom, ker so bile nagnjene navznoter proti lesenim okenskim okvirjem in zaradi tega voda ni odtekala pravilno in je zastajala, kar je izvedenec na ogledu ugotovil s politjem vode po polici. V tem delu je njegovo mnenje povsem jasno in razumljivo ter logično obrazloženo. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ene stranke pa, kot je bilo že navedeno, ne more biti razlog za dodatno angažiranje izvedenca. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že razpolagalo z nepristranskim mnenjem izvedenca gradbene stroke, glede vprašanja ustreznosti vgradnje spornih polic, ki je bilo povsem jasno in nedvoumno, ni bilo podlage, da bi strokovno oceno podal tudi drugi izvedenec (Gradbeni inštitut ZRMK), ki je tako v obravnavani zadevi podal samo strokovno mnenje glede ocene stroškov za izvedbo te sanacije. Razlogi, zakaj je v obravnavani zadevi pri povrnitvi tožničinih stroškov za sanacijo potrebno upoštevati dejansko plačilo, in ne ocene stroškov Gradbenega inštituta ZRMK, pa so bili že navedeni.

Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju krivdnega ravnanja toženca kot razlog navedlo tudi neustrezne (previsoke) zunanje temperature, čeprav naj ne bi za to v izvedenih dokazih imelo nikakršne podlage. Pritožbeni očitek ne drži, saj je že izvedenec Ž. kot možen vzrok za nastanek določenih razpok navedel tudi neprimeren čas izdelave fasade (poleti, ko so temperature visoke in nizka relativna vlažnost – stran 9 mnenja, priloga A8).

Glede na okoliščine, da v obravnavani zadevi med pravdnima strankama sam obseg opravljenih del, ki jih je izvedel toženec pri izdelavi fasade na spornem objektu, ni bil sporen, da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je določena dela na fasadi opravil tudi drug izvajalec (list. št. 25), ter da sta navedeno upoštevala tudi oba izvedenca v svojem mnenju, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno (Gradbeni inštitut ZRMK, glej list. št. 91; D. Ž., glej 8 stran priloge A8), predlagani dokaz z zaslišanjem toženčevega predhodnika (drugega izvajalca) ni bil potreben, zato so tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene.

Poleg že navedenega tožena stranka v pritožbi tudi pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo posameznih predlaganih dokazov tožene stranke, ne da bi pojasnilo razloge, pri čemer niti ne pojasni, kateri so ti dokazi, zato zadostuje odgovor sodišča druge stopnje, da se teh pavšalnih navedb tožene stranke ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dokaze, ki so bili predlagani v potrditev relevantnih trditev pravdnih strank izvedlo, ostale pa kot nepotrebne pravilno zavrnilo. To, da svoje odločitve ni obrazložilo v izpodbijani sodbi, pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

Razlike, ki med podjemno in gradbeno pogodbo vendarle so, za rešitev obravnavane zadeve glede na navedeno niso pomembne, zato ni potrebna opredelitev, ali je pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki (priloga A18), šteti kot gradbeno ali kot podjemno (pri čemer je gradbena pogodba le posebne vrste podjemna), v posledici česar so v tej smeri podane pritožbene navedbe brezpredmetne.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijane sodbe kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (3).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožeča stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe in je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe, v nadaljevanju OZ.

Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.