Jedro

Pisnega opomina, ki vsebuje le splošno opozorilo, da bo v primeru, če se bodo kršitve vseeno nadaljevale, ponovno uveden disciplinski postopek in podana redna odpoved pogodbe, brez navedbe, na katero obdobje se nanaša (ni določeno, da obstaja možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve v enem letu od prejema pisnega opozorila oz. v obdobju, določenem v kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar najdalj v dveh letih), ni mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo. Če je delodajalec ocenil, da določena kršitev ni tako huda, da bi bilo potrebno delavcu podati prehodno opozorilo pred odpovedjo v smislu 85. člena ZDR-1 in mu je izrekel le (milejšo) disciplinsko sankcijo – v obravnavanem primeru opomin, te disciplinske sankcije ni mogoče šteti za predhodno opozorilo kot pogoj za podajo redno odpovedi iz krivdnega razloga, čeprav so tudi disciplinske sankcije namenjene discipliniranju kršitelja in temu, da delavec kršitev ne bi ponavljal, oziroma da bi svoje delo izboljšal in ustrezno izpolnjeval svoje obveznosti. Tožena stranka tako ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom v smislu določbe 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Ker pa je predhodno opozorilo pogoj za zakonitost kasnejše odpoved iz krivdnega razloga, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, že iz tega razloga nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. ... z dne 2. 12. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka); - ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 18. 12. 2014 ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, upoštevaje pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 17. 11. 2014 v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); - toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za obdobje od 18. 12. 2014 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in ji za isto obdobje obračunati bruto znesek nadomestila plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanega zneska predpisane prispevke in davek pristojnim institucijam ter tožeči stranki izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka); - sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je prepričana, da je v izvedenem postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici upoštevala in zadostila vsem zakonskim določilom, ki urejajo postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da je odločitev v izpodbijani sodbi napačna. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se je postavilo na stališče, da v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici ni upoštevala obveznosti iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, pri toženi stranki postavlja vprašanje, ali si je sodišče prve stopnje listine in priloge predmetnega sodnega spisa sploh prebralo. Sodišče prve stopnje je ob izdaji sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč tožnici pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni izdala za isto dejanje oz. isto kršitev pogodbene in druge delovne obveznosti, ampak za dejanje, ki ga je tožnica storila 5 mesecev po izdanem pisnem opozorilu, za dejanje, ki krši eno temeljnih načel vseh poklicev, v dejavnosti vzgoje in izobraževanja pa vedno znova in znova postavljeno na sam vrh vseh načel, to je načelo ničelne stopnje tolerance do nasilja. Tožnici je bilo dne 23. 4. 2014 izdano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, katerega podpis je tožnica potrdila tekom svojega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 6. 3. 2015 (5. odstavek na 4 strani zapisnika), je tožnici očitalo: neupravičeno prehranjevanje in odhajanje z oddelka, fotokopiranje za lastne potrebe, izogibanje delovnim obveznostim, zamujanje na delovno mesto, nepravilni odnos do sodelavk, nepravočasno prinašanje dokumentacije v tajništvo in računovodstvo, zavajanje o letnem dopustu in neustrezno deljenje obveznosti med diplomirano vzgojiteljico in vzgojiteljico. Dne 26. 11. 2014 izdana pisan obdolžitev pa je tožnici očitala, da je 18. 9. 2014 okrog 12 ure v predprostoru oddelka ... in v umivalnici kričala in za ušesa povlekla otroka A..

Sodišče prve stopnje se ob utemeljevanju svojega stališča o prepovedi stopnjevanja sankcij sklicuje na sodno prakso (točka 13. prerekane sodbe - sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 231/2006 z dne 5. 12. 2006), po pregledu katere pa tožena stranka ugotavlja, da z dejanskim stanjem, ki je predmet predmetnega individualnega delovnega spora, nima prav nobene povezave. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, namreč obravnava problematiko, kjer je delodajalec za isto ravnanje uporabil tako institut disciplinske odgovornosti, kakor tudi institut odpovedi, kar pa ni dejansko stanje predmetnega individualnega delovnega spora. Tožena stranka je že ob vložitvi odgovora na tožbo podrobno opisala in obrazložila svoje stališče, zakaj je prepričana, da so bile v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici izpolnjene vse procesne predpostavke, ki jih predvideva ZDR ter se ob tem sklicevala in tudi citirala ustaljeno sodno prakso. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da je tako glede na veljavno zakonodajo kot sodno prakso (sodba Pdp 44/2010 z dne 3. 2. 2010, Pdp 896/2011 z dne 10. 11. 2011, Pdp 511/2012 z dne 20. 8. 2012). S pisnim opozorilom, ki je bilo tožnici izdano 23. 4. 2014 zaradi storjenih kršitev, v katerem je bila tožnica opozorjena tako na izpolnjevanje obveznosti, kakor na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je izpolnjena procesna predpostavka iz 85. člena ZDR za vodenje in prodajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici 7 mesecev kasneje.

V sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 3. 2. 2010, opr. št. Pdp 44/2010 je navedeno: Tožena stranka je svojo obveznost podati pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga izpolnila, tako da je tožnika v predhodno izdani disciplinski odločbi pisno opozorila, da bo v primeru ponavljanja kršitev v enaki ali podobni obliki, odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 11. 2011, opr. št. Pdp 896/2011 pa je navedeno: Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinski postopek sta povsem ločena postopka, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s tem, ko je tožnika v disciplinskem postopku izrecno tudi pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in ga opozorila, da mu bo v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov, izpolnila svoje obveznosti iz 1. odstavka (sedaj 85. člena ZDR-1), ki sicer ureja postopke pred redno odpovedjo s strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje o ugovorih tožene stranke o izpolnjeni procesni predpostavki iz 85. člena ZDR ni reklo ničesar in niti z besedo ni omenilo s strani tožene stranke citirane sodne prakse, ki stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v celoti negira. Tožena stranka je 23. 4. 2014 tožnici izdala pisno opozorilo, s katerim je opozorila, da v kolikor bo s kršitvami nadaljevala, da bo zoper njo sprožen postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, s čimer je bil po prepričanju tožene stranke izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1 za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z drugimi vprašanji predmetnega individualnega delovnega spora (obstoj utemeljenega razloga, pravilna izvedba zagovora …), ker je „zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila predpisanih obveznosti pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar ima za posledico nezakonitost podane odpovedi …“ (točka 15. obrazložitve prerekane sodbe). Tožena stranka je prepričana, da je zaključek sodišča prve stopnje nezakonit, saj je sodišče ob njegovem sprejemanju storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je ob tem, kolikor sploh je, povsem napačno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka po svojem pooblaščencu predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo Delovnega sodišča v Mariboru razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba med drugim tudi z navedbami, da tožena stranka pisnega opozorila ni izdala za isto dejanje oziroma kršitev, za katero je bila podana redna odpoved – iz obrazložitve sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, da je bila ista kršitev predmet (predhodnega) opozorila (oz. pisnega opomina) in kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če je sodišče prve stopnje drugače kot tožena stranka ocenilo naravo in pomen pisnega opomina (oziroma predhodnega opozorila, kot ga poimenuje tožena stranka), pa to nikakor ne pomeni, da gre za očitano kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (to je pisnega opozorila oziroma opomina) in med samo to listino.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev. Svojo presojo je oprlo na pravilno pravno podlago ter pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določbe 1. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Odločilnega pomena za rešitev obravnavane zadeve je namreč vprašanje, ali je tožena stranka pred podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga izpolnila obveznosti delodajalca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po določbi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka svoje obveznosti v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom v smislu citirane določbe 1. odstavka 85. člena ZDR-1 ni izpolnila. Ker pa je predhodno opozorilo pogoj za zakonitost kasnejše odpoved iz krivdnega razloga, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, že iz tega razloga nezakonita. Nasprotno stališče tožene stranke, za katerega se zavzema tudi v pritožbi, je zmotno. Dejstvo je, da je bila tožnici po izvedenem disciplinskem postopku, izvedenem na podlagi 176. člena ZDR-1, izrečena disciplinska sankcija, to je pisni opomin. Disciplinski postopek je bil zoper tožnico uveden na podlagi 176. člena ZDR zaradi različnih splošno opredeljenih kršitev, ki niso niti časovno opredeljene niti konkretizirane – neupravičenega prehranjevanja v vrtcu, neupravičenega odhajanja iz oddelka, tiskanja in fotokopiranja za svoje potrebe, zanemarjanja svojih dolžnosti v oddelku glede na opis del in nalog ter sistemizacijo (spanje in previjanje otrok), zamujanja na delovno mesto, nepravočasnega vračanja v igralnico po uri, ki je namenjena načrtovanju, neustreznega odnosa do sodelavk, nepravočasnega prinašanja dokumentacije v tajništvo in računovodstvo zavoda, laganja o razlogih za dopust in neprimernega razdeljevanja obveznosti med dipl. vzgojiteljico in vzgojiteljico (delitev skupin). To je razvidno iz vabila na zagovor v disciplinskem postopku z dne 23. 4. 2014 (priloga B 14). Iz zapisnika disciplinskega postopka z dne 23. 4. 2014 (priloga B 15) pa izhaja, da je tožnica v zvezi z navedenimi očitki podala zagovor in nekatere kršitve priznala, glede nekaterih pa podala pojasnila in opravičila, tožnici pa je bil izrečen pisni opomin zaradi navedenih kršitev, pri čemer je v sklepu zapisano, da je ravnatelj tožene stranke izrazil prepričanje, da bo ta postopek vplival na odpravo vzrokov, ki so do njega privedli, če pa se bodo kršitve vseeno nadaljevale, bo ponovno uvedel disciplinski postopek in sprožil redno odpoved delovnega razmerja zaradi krivdnega razloga.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da navedenega pisnega opomina, ki vsebuje le splošno opozorilo, da bo v primeru, če se bodo kršitve vseeno nadaljevale, ponovno uveden disciplinski postopek in podana redna odpoved pogodbe, brez navedbe, na katero obdobje se nanaša (ni določeno, da obstaja možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve v enem letu od prejema pisnega opozorila oz. v obdobju, določenem v kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar najdalj v dveh letih), ni mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ZDR-1 institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi loči od instituta disciplinske odgovornosti oziroma postopka izreka opomina ali druge disciplinske sankcije (kot npr. denarna kazen, odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, pri čemer je sklep delodajalca o denarni kazni pod določenimi pogoji po ZDR-1 izvršilni naslov), ki je urejena v 172. do 176. členu ZDR-1 in jo delodajalec lahko da delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Razlog za tako ureditev je v stopnjevanju možnih ukrepov zoper delavca, odvisno od teže in narave kršitve, pri čemer velja omejitev iz 2. odstavka 172. člena ZDR-1, da disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovno pravnega položaja delavca. Če pa je delodajalec ocenil, da določena kršitev ni tako huda, da bi bilo potrebno delavcu podati prehodno opozorilo pred odpovedjo v smislu 85. člena ZDR-1 in mu je izrekel le (milejšo) disciplinsko sankcijo – v obravnavanem primeru opomin, te disciplinske sankcije ni mogoče šteti za predhodno opozorilo kot pogoj za podajo redno odpovedi iz krivdnega razloga, čeprav so seveda tudi disciplinske sankcije namenjene discipliniranju kršitelja in temu, da delavec kršitev ne bi ponavljal, oziroma da bi svoje delo izboljšal in ustrezno izpolnjeval svoje obveznosti.

9. Res je sicer, da so bila v posameznih primerih v zvezi z vprašanjem, ali je izrek disciplinske sankcije v disciplinskem postopku obenem pisno opozorilo pred redno odpovedjo v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1, zavzeta tudi drugačna stališča, kar velja za zadevi opr. št. Pdp 44/2010 ter Pdp 896/2011, v postopkih pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije pa se sodna praksa glede navedenega vprašanja še ni oblikovala. Seveda pa je potrebno upoštevati, da je presoja, ali morebitna sankcija, izrečena delavcu v disciplinskem postopku, obenem pomeni tudi predhodno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti kot pogoja za redno odpoved iz krivdnega razloga v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1, odvisna od njegove vsebine v konkretnem primeru. Vendar pa iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru, glede na vsebino pisnega opomina, izdanega tožnici po izvedenem disciplinskem postopku, meni, da je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, ki je natančno in pravilno obrazloženo zlasti v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne pa nasprotnemu stališču pritožbe.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, ker tožena stranka kot delodajalec ni izpolnila obveznosti pred odpovedjo iz 85. člena ZDR-1 že z izrekom pisnega opomina kot disciplinske sankcije, ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, je torej pravilna in skladna z določbami ZDR-1, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v takšnih sporih pa v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 4/2004 in nasl. - ZDSS-1) delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165., 154. člen ZPP).