Jedro

ZVPot zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva 93/13. Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpodstavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Hkrati, izhajajoč iz 24. člena ZVPot preglednost pogodbenega pogoja ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka v točkah 1 in 4 spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se glasi: "Ugotovi se, da sta Notarski zapis opr. št. SV-000/2007 in Kreditna pogodba št. 000 z dne 31. 8. 2007, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice 0001 pri nepremičnini zemljiška parcela 977/27, katastrska občina X, za terjatev v višini 166.500,00 CHF, vpisana na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pod št. 142. SPZ, z dne 31. 8. 2007, opr. št. SV-000/2007, z obrestno mero, ki je za redne in interkalarne obresti vsota LIBOR-ja in fiksnega pribitka v višini 1,6% letno, neveljavna in se izbriše."; - v II. točki izreka v točkah 2, 3 in 6 ter v III. in IV. točki izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (v II. točki izreka v točki 5) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe na red. št. 55 spisa1 ter s sodbo v II. točki izreka zavrnilo: tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnikov), da se ugotovi ničnost notarskega zapisa opr. št. SV-000/2007 in kreditne pogodbe št. 000 z dne 31. 8. 2007 (1.), denarni zahtevek, da je prvotožena stranka (prva toženka) dolžna plačati tožnikom znesek 82.410,39 EUR pod izvršbo (2.), drugotožena stranka (druga toženka) pa znesek 22.437,90 EUR pod izvršbo (3.), zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke pod ID pravice 0001 pri nepremičnini zemljiška parcela št. 977/27, katastrska občina X, za terjatev v višini 166.500,00 CHF, vpisane na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in na njen izbris (4.), zahtevek na ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke pod ID pravice 0002 na nepremičnini zemljiška parcela št. 977/54, katastrska občina X, za terjatev v višini 126.414,24 CHF, vpisane na podlagi sklepa o izvršbi in obvestila Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 21. 1. 2014, opr. št. In 000/2013 (5.), ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (6.). V III. in IV. točki izreka je odločilo še o povračilu stroškov tožene stranke (toženk), ki so jih dolžni povrniti tožniki, in sicer, da so dolžni solidarno povrniti prvi toženki 103,89 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 2.040,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbijajo v celoti in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. V primeru razveljavitve sodbe predlagajo, da se odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom oziroma razpravljajočim sodnikom.

Tožniki glede pravne podlage navajajo, da je neutemeljen zaključek sodišča, da sporna kreditna pogodba ne nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom, temeljnim obligacijskim načelom ter morali. Razlaga o dopustnosti podlage, za kakršno se zavzema sodišče prve stopnje, je v nasprotju z namenom zaščite ustavnih pravic udeležencev obligacijskih razmerij. Glede kredita v tuji valuti nasprotujejo zaključkom sodišča, da naj bi se kredit v tuji valuti razlikoval od kredita z valutno klavzulo. Tudi ne drži zaključek sodišča, da je bila višina anuitet odvisna zgolj od spreminjanja obrestne mere, na višino anuitete in glavnice je vplivala tudi višina menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja. Pristranski je zaključek sodnice, da neravnotežje med pogodbenimi obveznostmi ni podano, ker ima (prva) toženka zaprte valutne pozicije, saj banka iz naslova tečajnih razlik iz takšnega posla ne more imeti izgube, nasprotno od kreditojemalca. Prva toženka se je pred tečajnimi tveganji zaščitila, kreditojemalcem pa ni ponudila nobene zaščite.

Obrazložitev sodišča v 17. točki izpodbijane sodbe glede jasnosti in razumljivosti ter poštenosti pogodbenih pogojev je nesmiselna in v nasprotju sama s seboj, saj sodišče najprej navaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja mogoča le, če je ta določen nejasno, v nadaljevanju pa, da se presoja opravi tudi, če je ta določen jasno. Pojasnjujejo, kdaj se pogodbeni pogoj šteje kot nepošten. Elementi v 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) so navedeni alternativno, dovolj je, da je podan le eden od njih, da šteje pogoj kot nepošten. Valutna klavzula oziroma kredit v tuji valuti obravnavano kreditno pogodbo spreminja v tvegan posel, pri čemer iz notarskega zapisa v predmetni zadevi ne izhaja nobena omejitev valutnega tveganja. Banka je dolžna potrošniku zagotoviti informacije, s katerimi sama razpolaga. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja, je izstopajoč le ekonomski vidik možnosti pridobitve ali izgube premoženjske koristi prve toženke. Neomejena valutna klavzula je tudi očitno v nasprotju z utemeljenimi pričakovanji povprečnega potrošnika po stabilnem kreditiranju.

Glede ocene predlaganih dokazov tožniki navajajo, da bi sodišče moralo pri presoji natančno oceniti poročila in opozorila Banke Slovenije in druge informacije, s katerimi je razpolagala prva toženka, česar sodišče ni storilo, ter podrobneje pojasnjujejo, kaj izhaja iz posameznih poročil in opozoril. Ugotovitev sodišča, da pogodbeni pogoj ni nepošten, ker naj prva toženka takšnega kredita ne bi vsiljevala, je zmotna.

Glede domnevno izpolnjene pojasnilne dolžnosti se sodba zmotno opira na izpovedi A. A. in B. B., v oči bode pristranskost sodnice. Priča B. B. je namreč izpovedala, da sploh ni tržila kreditov, ker je bila vodja poslovalnice, in se pokojnega C. C., ki je sklenil sporni kredit, ni spomnila. Enako je izpovedal A. A., ki se prav tako C. C. ni spomnil, niti se ni spomnil prve tožnice. Iz njegove izpovedi izhaja, da naj bi strankam predstavili preteklo gibanje tečaja švicarskega franka, ki pa je bilo ves čas približno enako. Nenavadno je, da je sodnica poklonila vero njegovim navedbam (izpovedi), saj se ni spomnil niti konkretnega svetovanja niti C. C. Izpovedal je tudi, da strankam ni razložil, da se jim lahko ob zvišanju tečaja tudi močno zviša preostala glavnica kredita. Tudi izpoved priče D. D. je sodnica razlagala pristransko, sodnica je tudi v celoti ovrgla prepričljive izpovedi prič E. E. in F. F. kot kreditojemalcev, zaradi nasprotnih izpovedi B. B. in A. A., čeprav ni dvoma, da je vsaj B. B. lahko smatrana kot pristranska priča, saj je še vedno zaposlena pri prvi toženki. Tožniki opozarjajo na odločbo Ustavnega sodišča Up - 14/21 ter navajajo, da ni jasno, še manj pa obrazloženo, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri C. C. moglo in moralo povzročiti ne le, da se je zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Nobena takšna informacija ne izhaja iz izpovedi prič, še manj iz predloženih dokazov. Če še svetovalec A. A. ni poznal dolgoročnega naraščanja trenda gibanja tečaja CHF, je jasno, da te informacije ni mogel podati C. C. Poleg tega tožniki zatrjujejo, da so bila s tveganostjo takšnih kreditov in specifiko valute švicarskega franka seznanjena vodstva bank, tudi vodstvo prve toženke, ter da vedenje bančnega svetovalca ne pomeni, da je zgolj to vedenje prepisati tudi banki kot pravni osebi. Bistveno je torej vedenje banke, do teh navedb se sodišče ni opredelilo. S tem je kršilo pravico tožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

Tožniki niso zatrjevali, da bi morala prva toženka predvideti točno gibanje tečaja švicarskega franka ter ukrepe švicarske nacionalne banke, pač pa so zatrjevali, da je v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev na redno vračanje teh kreditov. Točno ni bilo mogoče napovedati gibanja tečaja ter predvideti, kdaj se bo zgodil obrat tečaja ter kako velika bo sprememba, na podlagi opozoril in drugih predloženih dokazov pa je bilo mogoče vsaj utemeljeno sklepati, da bo prišlo do neugodnega preobrata za (prvotnega) tožnika. Tega mu prva toženka ni razkrila oziroma je te informacije prikrila. Toženka je z informacijami nedvomno razpolagala oziroma bi vsaj lahko razpolagala. Poleg tega bi morala razkriti pomembne informacije, za katere je lahko sklepala, da bi vplivale na odločitev glede najema aleatornega kredita. Med te gotovo sodi informacija, da je CHF valuta, ki je med vlagatelji znana kot varno zatočišče. Za oceno dobre vere je torej ključno, ali je prva toženka lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je tožnik prevzel, dolgoročno ne bo realizirano v njegovo korist, da je torej verjetnost zanj negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Sodišče ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita oziroma kredita z valutno klavzulo v povezavi z dolgoročnostjo kredita ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja. Tudi se ni opredelilo do ostalih dokazov glede trenda rasti tečaja CHF ter neomejenega tveganja za kreditojemalce. Sodišče je tako storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo.

3. Prva in druga toženka sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo. V odgovorih pritožbi nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in prepisih zvočnih posnetkov ter med samimi listinami (napaka tehnične narave), pa tožniki sploh ne konkretizirajo niti ga ni ugotovilo sodišče samo. Zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP tako nista podani.

6. Prvotni tožnik je uveljavljal (sedaj njegovi dediči) ničnost notarskega zapisa in kreditne pogodbe (sklenjene 31. 8. 2007, z dogovorjenim posojilom v višini 166.500 CHF in vračilom v 120 mesečnih anuitetah), ki sta jo sklenila tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter prva toženka kot kreditodajalka in hipotekarna upnica, sedanja prva tožnica je nastopala kot zastaviteljica. Zaradi nerednega odplačevanja obveznosti po izgubi službe prvotnega tožnika je banka 10. 5. 2011 odstopila od kreditne pogodbe, nakar sta 1. 6. 2011 tožnik in prva toženka sklenila dogovor o plačilu dolga, s katerim se je sedaj pokojni tožnik zavezal poravnati dolg v mesečnih obrokih po 800,00 EUR in po obrestni meri EURIBOR + 1,6 % letno. Obveznosti ni redno izpolnjeval, zato je bil dogovor razveljavljen, prva toženka pa je terjatev izterjevala s sklepom o izvršbi na podlagi spornega izvršljivega notarskega zapisa SV 640/2007. Nadalje je prva toženka terjatev iz naslova kreditne pogodbe prenesla na novega upnika, drugotoženo stranko (drugo toženko).

7. Tožniki nadalje uveljavljajo povračilo zneska 82.410,39 EUR od prve toženke ter 22.437,90 EUR od druge toženke ter zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve neveljavna in se izbriše. Prav tako pa, da je neveljavna in se izbriše tudi vknjižba hipoteke, ki je vpisana na podlagi sklepa o izvršbi in obvestila Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 21. 1. 2014, opr. št. In 000/2013. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je glede presoje pogodbenih pogojev navedlo, da je v skladu z načelom lojalne razlage Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), katere določbe so bile implementirane v ZVPot, dopustna le presoja poštenosti pogodbenih pogojev, ki niso jasni, tj. šele če banka ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Hkrati pa je opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča Up- 14/21-30, po kateri se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja opravi tudi v primeru, če je ta določen jasno in razumljivo oziroma mora sodišče vsaj obrazložiti svojo odločitev. Očitek, da naj bi s tem storilo bistveno kršitev določb postopka oz. da so razlogi med seboj v nasprotju, ni utemeljen. Sodišče je ob navedeni podlagi presojalo, ali je prva toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost ter zaključilo, da je bila ta izpolnjena. Pri tem je zavzelo stališče, da je dokazno breme glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti pri kreditojemalcu. Zaključilo pa je tudi, da tudi sicer sporni pogodbeni pogoj ni nepošten, ker prvi toženki ni mogoče pripisati nedobrovernosti niti ni pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF v času sklepanja pogodbe ustvarjal oziroma ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo stališče, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta in izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Povzelo pa je tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30, da mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katero obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren, ter mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah. Kreditojemalcu je treba omogočiti, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Nadalje je navedlo, da gre pri banki za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje.

10. Pri presoji glede (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnost je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsebino pogodbe (7. točka obrazložitve) ter upoštevalo, da je pokojni prvotni tožnik podpisal izjavo o prevzemu valutnega tveganja (z dne 31. 8. 2007) ob najemu kredita v tuji valuti, v kateri je potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri mu je bil odobren kredit, in da to tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute sprejema.2 Izjavil je, da mu je bil kredit odobren na lastno željo oziroma zahtevo. Ugotovilo je, da je pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, hkrati pa ugotavljalo tudi relevantne okoliščine ob sklenitvi pogodbe, torej, ali je banka dala prvotnemu tožniku vsa zadostna pojasnila, da je lahko ocenil potencialne učinke prevzete obveznosti na svoj položaj ob njenem sklepanju. Sodišče je pri tem zaključilo, da se je tožnik zavedal, da lahko pride do določenega nihanja tečaja, torej iz tega implicitno izhaja, da je poznal vzrok za nihanje anuitete. Nadalje je sledilo izpovedi priče A. A., ki je bil zaposlen pri prvi toženki od 2004 do 2010 kot komercialist in je pojasnil potek sklepanja kreditnih pogodb. Na podlagi opisanega poteka (stranka se je najprej prišla pozanimati o kreditu, pri stanovanjskemu kreditu je morala stranka prinesti kupoprodajno pogodbo, izpiske iz zemljiške knjige, kar je pregledala pravna služba, od same vloge za odobritev kredita do odobritve kredita je trajalo en teden, podpis pogodbe pa je bil običajno konec meseca) je sodišče zaključilo, da je imel pokojni tožnik dovolj časa za razmislek glede sklenitve izpodbijanega pravnega posla. Sledilo je tudi priči B. B., ki je potrdila navedbe prve toženke, da so se več sklepali krediti v EUR in so bili komercialisti opozorjeni naj ne "forsirajo" švicarskih kreditov, navodila so bila, da strankam predstavijo celotno ponudbo. Upoštevalo je tudi nadaljnjo izpoved A. A., da so strankam predstavili ponudbo v EUR s fiksno in variabilno obrestno mero in kredit v CHF, predstavili so prednosti in slabosti vseh kreditov. Glede kredita v CHF so imeli simulacijo tečaja CHF/EUR za preteklih 5, 10 let, iz katere je bilo razvidno gibanje tečaja gor in dol, načelno pa je bilo gibanje približno ves čas isto. Stranki se je povedalo, kaj se lahko zgodi, če se spremeni tečaj, obrestna mera, če CHF pade, kaj to pomeni za kredit, da se obrok spremeni in posledično, kaj to pomeni za odplačilo kredita. Zanikal je, da bi strankam dajali zagotovila, da gre za varen kredit, da lahko nihajo menjalni tečaj samo procent ali dva ter potrdil, da so tudi pojasnili, kako sprememba valute vpliva na glavnico kredita, kar so stranke razumele. Na računalniku so imeli prilogo h kreditni pogodbi s primerjavo, kaj se lahko zgodi, če CHF zaniha. Sodišče je torej navedenima pričama verjelo, da so strankam predstavili kredit v EUR in nato kredit v CHF, da so jih seznanili z vsemi posebnostmi produkta, saj je izredno majhen odstotek strank sklenilo kredit v CHF. Zaključilo je, da tako tožniki niso uspeli dokazati, da je prva toženka kredit v CHF preferirala ali ga predstavljala kot enakovrednega kreditu v EU. Ni pa verjelo pričama E. E. ter F. F. ter prvi tožnici, saj je ocenilo, da so svoje izpovedi izrazito prilagajali cilju tožbenega zahtevka. Pokojni tožnik je bil pripravljen sprejeti določeno tveganje. Tožniki pa niso uspeli dokazati, da je bilo pokojnemu tožniku s strani prve toženke zagotovljeno, da je kredit varen in stabilen ali da bodo nihanja par EUR, prav tako uslužbenci prve toženke prvotnemu tožniku niso prikrivali tveganj, ker za to niso imeli nobenega razloga, tudi sami zaposleni so imeli kredite v CHF in niti zaposleni niti prva toženka niso pričakovali takšne spremembe tečaja CHF/EUR, kot se je dejansko kasneje zgodila. Tudi sama banka, to je prva toženka, po zaključku sodišča prve stopnje ni imela razloga ali interesa za prikrivanje tveganj ali zavajanje potrošnikov. Hkrati je sodišče opozorilo, da ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Ker banka ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti, teh informacij prvotnemu tožniku ni mogla podati.

11. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je prva toženka dokazala, da je imela jasna navodila glede seznanjenja strank glede kreditov v tuji valuti in s tem povezanim tveganjem, tožniki pa niso dokazali, da prva toženka prvotnemu tožniku ni podala ustreznih pojasnil. Kot odločilno je sodišče upoštevalo, da so imeli kreditojemalci izdelane izračune za različne ponudbe, da prva toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe, da so bili kreditojemalci seznanjeni, da lahko tečajno razmerje med CHF in EUR zaniha navzgor in navzdol, da so podpisali izjavo o seznanjenosti z valutnim tveganjem, da je pokojni tožnik vedel, da je pri kreditu v CHF bistveno nižja obrestna mera, da prva toženka oziroma njen svetovalec A. A. nista prikrivala tveganj valutne klavzule in tveganj obrestne mere ter nista zavajala in ne zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb, da je pokojni tožnik razumel mehanizem uporabe tuje valute in se je zavedal valutnega in obrestnega tveganja. Po oceni sodišča prve stopnje tako tožniki niso dokazali, da prva toženka ni v celoti in konkretno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, tj. na način, da je bil pokojni tožnik ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute in obresti, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

12. Po oceni sodišča prve stopnje je bila pojasnilna dolžnost banke izpolnjena, sporen pogodbeni pogoj pa tudi sicer ni nepošten, ker prvi toženki ni mogoče pripisati nedobrovernosti, niti ni pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF v času sklepanja pogodbe ustvarjal oziroma ni pomenil znatnega neravnovesja. Bistveno je, da prva toženka, četudi je strokovnjak na področju bančništva, ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti. Na podlagi preteklega gibanja menjalnega tečaja nihče, niti prva toženka, ni mogel predvideti padca vrednosti, do kakršnega je prišlo v letih 2011 in 2015. Nihče ni mogel predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, torej na to dejstvo prvotnega tožnika prva toženka ni mogla opozoriti. Dejstvo možne spremembe tečaja pa je bilo znano obema pogodbenicama. Prvi toženki torej ni mogoče očitati nepoštenosti oziroma slabe vere. Sporen pogodbeni pogoj ni nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPot in tožniki niso uspeli dokazati drugače. Končno pa je sodišče zaključilo, da ni utemeljeno niti zatrjevanje tožnikov o obstoju znatnega neravnotežja.

13. Kot izhaja iz povzetih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, se je to v pretežnem delu oprlo na ob izdaji sodbe izoblikovana stališča Vrhovnega sodišča RS o vsebini relevantnih določb ZVPot v luči 3. člena Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo tudi na odločbo US RS, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, a stališč o ustavnopravnih vidikih ni ustrezno upoštevalo. Po izdaji sodbe je Ustavno sodišče RS sprejelo še več odločb, v katerih je zavzelo stališča o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov.3 Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS), sodišče zavezujejo tudi njihovi razlogi. Dodatne vidike z vidika relevantnih določb Direktive 93/13 je podalo tudi SEU,4 čigar stališče je sodišče dolžno upoštevati v luči načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, PEU). V luči teh odločitev je Vrhovno sodišče nadgradilo stališča, zavzeta v odločbah, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.5 Ob upoštevanju stališč SEU, US RS ter zadnjih odločb Vrhovnega sodišča RS so materialnopravna izhodišča v izpodbijani sodbi v več vidikih zmotna. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je dokazno breme za dokazovanje (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti naložilo tožnikom, čeprav je dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti na strani kreditodajalca.

14. Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

15. ZVPot zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva 93/13.6 Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpodstavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Hkrati, izhajajoč iz 24. člena ZVPot preglednost pogodbenega pogoja ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 124. člena ZVPot) in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VS RS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj in je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

16. SEU je vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, je treba omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto (zadeve Paribas). Po sodbah SEU se zato od finančnih ustanov pričakuje, da posojilodajalcem posredujejo informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče. Kreditojemalec mora biti jasno obveščen, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora torej posredovati take informacije, na podlagi katerih se je potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.7 Standard pojasnilne dolžnosti je objektiven. Gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika, tudi če se jih v resnici ni zavedal, niti jih (potrošniku) ni želel.8 Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi oziroma ohrani dejansko neravnovesje, (neenakost) med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalca do manjkajoče informacije. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost zato krši načelo vestnosti in poštenja.9

17. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ne soglaša s sodiščem prve stopnje oziroma pritrjuje pritožbi, da pojasnilna dolžnost prve toženke v konkretnem primeru ni bila izpolnjena oziroma pojasnila prve toženke niso dosegle standarda, ki ga je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti postavilo tudi SEU. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi (sicer predvsem pri presoji (ne)dobrovernosti prve toženke) zavzelo stališče, da gibanja tečaja CHF/EUR ob sklepanju pogodbe niso bila predvidljiva z zadostno stopnjo konkretnosti in zanesljivosti, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče in da banka enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ni mogla pričakovati in zato tožnika na to dejstvo tudi ne opozoriti. Banka ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti, zato informacij o gibanju tečaja CHF prvotnemu tožniku ni mogla podati. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS že v sodbi II Ips 8/2022, se zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Čeprav sta bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru 10-letnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz. Za valuto CHF je značilno, da gre za t. i. valuto varnega zavetja, za katero je značilno, da v času večjih gospodarskih pretresov zaradi bega iz valut držav, ki so v krizi ogrožene, močno apreciirajo.10 Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da jim bodočih nihanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti "črni scenarij".11

18. Glede na to, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je A. A. izpovedal (le), da so strankam (konkretno se glede tožnika ni spomnil) predstavili ponudbo EUR s fiksno in variabilno obrestno mero ter predstavili prednosti in slabosti kreditov, glede kredita v CHF pa so imeli simulacijo tečaja CHF/EUR za preteklih pet, deset let, iz katere je bilo razvidno gibanje tečaja gor in dol, načelno pa je bilo gibanje približno ves čas isto, ni pa bilo torej prvotnemu tožniku računsko ali kako drugače predstavljeno, kaj bi za njegove mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tečaj med CHF in EUR spremenil v večjem odstotku, je bilo torej opozorilo prve toženke o možnosti "slabega scenarija" nezadostno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je stranki sicer povedalo, kaj se lahko zgodi, če se spremeni tečaj, obrestna mera, če CHF pade, kaj to pomeni za kredit, da se obrok spremeni in posledično, kaj to pomeni za odplačilo kredita, vendar je, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, prva toženka predstavljala le gibanje referenčnega tečaja CHF/EUR za preteklo obdobje, brez informacije, da bi kredit v CHF lahko imel izrazite neugodne posledice, tudi takšne, ki bi jih prvotni tožnik lahko težko nosil. Dejanska razsežnost tveganja prav tako ni izhajala iz opozorila na rizik spreminjanja višine obroka zaradi tečajnih razlik, saj morebitne spremembe niso bile podkrepljene s konkretnimi - ali preteklimi ali hipotetičnimi scenariji. Zato izjava o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti, v kateri je prvotni tožnik potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri mu je bil odobren kredit, in da to tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute sprejema, ne predstavlja zadostnega opozorila. Informacije, ki jih je prva toženka podala prvotnemu tožniku, torej niso bile zadostne. Glede na prakso SEU bi kvečjemu zadostovalo opozorilo o možnostih tudi zelo slabega scenarija in to ne zgolj abstraktno, temveč s konkretno ponazoritvijo porasta mesečnih anuitet.12

19. Enako kot v zadevi II Ips 54/2023, iz ugotovljenega dejanskega stanja tako ne izhaja, da bi prva toženka tako ali drugače (numerično ali grafično ali z ustnimi ali pisnimi pojasnili) informirala tožnika, da ima poleg koristi takšno kreditiranje tudi znatne negativne finančne posledice. Tudi ni opozorila, kako bi na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje domače valute. Prav tako ni nobene ugotovitve, da bi bile tožniku pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Tožnik tudi ni bil opozorjen na morebitne distinktivne značilnosti valute CHF in njene obrestne mere. Tožnik se tako na podlagi podanih pojasnil, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogel zavedati, da je tveganje, ki mu je bila izpostavljen s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zelo visoko, kar je bistveno. Iz podanih pojasnil sicer izhaja določena stopnja tveganosti, a so bila opozorila glede na izhodišča SEU nezadostna.

20. Glede na obrazloženo torej pojasnilna dolžnost prve toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti,13 zato je prva toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki ga ZVPot predpisuje kot pravno normo. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, je tako nepošten in s tem ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21. Sodišče druge stopnje je ob povedanem ob pravilni uporabi materialnega prava, vključno s pravilom o dokaznem bremenu, izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbenemu zahtevku tožnikov v točkah 1 in 4 II. točke izreka (zahtevku na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in kreditne pogodbe14 in posledično zahtevku na neveljavnost vknjižbe hipoteke, vpisane na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in na njen izbris) ugodilo. Glede na tako odločitev sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).15

22. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevku na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in kreditne pogodbe in zahtevku na neveljavnost vknjižbe hipoteke, vpisane na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in na njen izbris ugodilo, ta sprememba posledično terja ugoditev pritožbi glede kondikcijskega denarnega zahtevka za vrnitev 82.410,39 EUR in 22.437.90 EUR ter glede stroškovne odločitve. V tem delu (točke 2, 3 in 6 II. točke izreka ter III. in IV. točka izreka) je zato sodišče druge stopnje odločitev razveljavilo in zadevo na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje odloči o kondikcijskem zahtevku. Predlogu, da se odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom sodišče druge stopnje ni sledilo.

23. Za delno razveljavitev sodbe se je sodišče druge stopnje odločilo, ker bi v nasprotnem primeru prekomerno poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. O kondikcijskem zahtevku se doslej pred sodiščem prve stopnje ni vsebinsko razpravljalo niti izvajalo dokazov, ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju. Sodišče druge stopnje bi zato, če bi samo odločalo tudi o tem delu zahtevka, na pritožbeni stopnji prvič ugotavljalo obsežen in pomemben sklop dejstev, s čimer bi stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Poleg tega vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ne bo povzročilo hujše pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24. Neutemeljeno pa tožniki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini zemljiška parcela št. 977/54, k. o. X, za terjatev v višini 126.214,24 CHF, vpisana na podlagi sklepa o izvršbi in obvestila Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 21. 1. 2014, opr. št. In 000/2013, neveljavna in se izbriše. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, čeprav iz drugega materialnopravnega razloga, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje, ki je v tem delu zahtevek zavrnilo posledično, zaradi ugotovitve, da zahtevek na ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa ni utemeljen. Navedena vknjižba namreč po neprerekanih dejstvih temelji na pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi, ki ni bil razveljavljen. Sodišče zato v vknjižbo hipoteke, ki temelji na takšnem sklepu o izvršbi,16 ne more poseči oziroma je zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in izbris hipoteke, vpisane na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi, neutemeljen. Glede na navedeno in ker v tem delu sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper točko 5 II. točke izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ta odločitev v pritožbi ni izpodbijana. 2 Sodišče je navedlo, da iz izjave izhaja, da so bile pokojnemu tožniku pojasnjene tako prednosti (nizek mesečni obrok) kot slabosti kredita v CHF (valutno in obrestno tveganje). 3 Glej npr. odločbo Up-54/19 z dne 6. 7. 2023. 4 Na primer sodba SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013, C-126/13 z dne 30. 4. 2014 in tako dalje. 5 Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. 6 Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022, 27. in 28. točka obrazložitve. 7 Odločba USRS Up-34/19 , točka 20. 8 Sodba VS RS II Ips 8/2022. 9 Prav tam. 10 Prav tam, točka 68. 11 Odločba VS RS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023. 12 US RS Up-54/19, točka 20. 13 Oziroma toženca tega nista dokazala. 14 Stališče sodišča prve stopnje, da je z uveljavitvijo odstopa prve toženke od kreditne pogodbe pogodba v celoti razveljavljena z retroaktivnim učinkom, je zmotno. Zaradi odstopa od pogodbe je namreč nastopila posledica, predvidena v sami pogodbi, torej takojšnja zapadlost celotne kreditne obveznosti. Tudi predlog za izvršbo je prva toženka vložila na podlagi spornega notarskega zapisa kreditne pogodbe. 15 Glede na ugoditev zahtevku v tem delu se ni treba izreči o utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni in pomanjkljivi dokazni oceni itd. 16 Dokler ta sklep ni razveljavljen.