Jedro

ZTuj-2 v tretjem odstavku 75. člena določa pravico do osnovne oskrbe v smislu izplačila denarne socialne pomoči, ne pa pravice do osnovne oskrbe v smislu nastanitve mladoletnega tujca, kar smiselno v tožbi (in sedaj pritožbi) zahteva tožnik. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da mladoletni tožnik odločitve o tožnikovi nastanitvi tudi v ponovnem postopku odločanja o pravici do osnovne oskrbe ne bi mogel doseči. V taki situaciji izpodbijani del upravnega akta očitno ne posega v tožnikov pravni položaj v smislu nastanitve v RS, zato si tožnik svojega pravnega položaja ne more izboljšati, tudi če bi s pritožbo uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Centra za tujce, Generalne policijske uprave, št. 2253-20/2012/6 (216-07) z dne 29. 6. 2012 (1. točka izreka); na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2253-31/2012/3 (155-09) z dne 10. 8. 2012 (2. točka izreka) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka). Z odločbo z dne 29. 6. 2012 je prvostopenjski upravni organ na podlagi 73. in 86. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) odločil, da se mld. tožniku, državljanu Afganistana, ki ne poseduje veljavnega osebnega dokumenta in je v postopku odstranitve iz države, dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) od 16. 7. 2012 do 16. 1. 2013 (1. točka izreka); odločil, da pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času zadrževanja v RS uresničuje preko Centra za tujce Postojna, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede ali na urgenci, in odločil, da mu pravica do osnovne oskrbe ne pripada (2. točka izreka); navedel, da se mu izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v RS (3. točka izreka), določil obveznost rednega javljanja v Centru za tujce, Veliki otok 44/Z, vsakega 16. v mesecu med 8:00 in 12:00 (4. točka izreka); in odločil, da mu takoj preneha dovolitev zadrževanja na ozemlju RS, če v tem času zapusti RS ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v RS (5. točka izreka). Z odločbo z dne 10. 8. 2012 je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper 2. stavek 2. točke izreka citirane prvostopenjske odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Izpodbijana odločba z dne 29. 6. 2012 pravno-formalno v ničemer ne spreminja odločb z dne 25. 1. 2012 in z dne 25. 7. 2012 o omejitvi tožnikovega gibanja v Centru za tujce. Glede zveze med pravico do nastanitve in pravico do osnovne oskrbe navaja, da je bilo v obravnavanem primeru odločeno o pravici do osebne oskrbe v smislu izplačila denarne socialne pomoči iz drugega odstavka 75. člena ZTuj-2, ne pa o osnovni oskrbi v smislu nastanitve. Tožnik zato po presoji sodišča prve stopnje ne more s tožbo na odpravo izpodbijanega akta izboljšati svojega pravnega položaja, ker mu pravica do nastanitve iz tretjega oziroma petega odstavka 76. člena ZTuj-2 s trenutkom zapustitve RS ne pripada več. Če se bo tožnik morebiti vrnil, bo to pravico lahko uveljavljal znova.

3. Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je treba v obravnavani zadevi odgovoriti na vprašanje, ali sme Center za tujce mladoletnega tujca „postaviti pred vrata“ brez določitve drugega kraja bivanja. Meni, da ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjske odločbe v tem upravnem sporu. Pri utemeljevanju pravnega interesa se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Rahimi proti Grčiji, ki je po njegovem mnenju identična kot obravnavani primer.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča v izpodbijanem sklepu in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik v upravnem postopku vložil pritožbo le zoper 2. stavek 2. točke izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 29. 6. 2012, s katero je bilo odločeno, da mu osnovna oskrba ne pripada, zato se je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje po nepotrebnem opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ostale točke izreka izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče se je v pritožbenem postopku omejilo le na presojo tistih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru pravnega interesa kot procesne predpostavke za izpodbijanje odločbe prvostopenjskega organa o (ne)upravičenosti tožnika do osnovne oskrbe.

7. Iz nesporno ugotovljenih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve v upravnem postopku izhaja, da je tožnik mladoletni tujec (v nadaljevanju mld. tožnik), državljan Afganistana, ki je nedovoljeno vstopil v RS; da je bil z odločbo Policijske postaje Moste, št. 2250-10/2012/(3E693-61) z dne 25. 1. 2012, nastanjen v Center za tujce v Postojni, kjer mu je bilo omejeno gibanje od 25. 1. 2012 od 17.00 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev (po podatkih spisa zoper to odločbo tožnik ni vložil pritožbe); da je Center za socialno delo mld. tožniku postavil skrbnico za poseben primer A. H.; da mu je bilo še pred potekom veljavnosti odločbe o nastanitvi z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 29. 6. 2012 (med drugim) dovoljeno zadrževanje v RS od 16. 7. 2012 do 16. 1. 2013 in odločeno, da mu pravica do osnovne oskrbe ne pripada. Manj kot 10 dni po začetku veljavnosti navedene v tem upravnem sporu delno izpodbijane odločbe o dovolitvi zadrževanja tujca v RS pa je bila mld. tujcu z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 2253-20/2012/8 (216-07) z dne 25. 7. 2012, podaljšana nastanitev v Centru za tujce do njegove odstranitve za nadaljnjih šest mesecev (po podatkih spisa tudi zoper to odločbo ni izkoristil pravnega sredstva). Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je mld. tožnik dobil možnost gibanja izven Centra za tujce dne 17. 8. 2012 od 8.00 ure do 17.00 ure z namenom urejanja osebnih stvari, in da je ta dan Center za tujce zapustil in se vanj ni več vrnil. 8. Ne glede na opisano (po presoji Vrhovnega sodišča sicer nepotrebno) kopičenje odločb prvostopenjskega upravnega organa, ki so vse urejale pravni položaj mld. tožnika (v času od 25. 1. 2012 dalje) v RS po določbah ZTuj-2, je v obravnavani zadevi sporno le, ali mld. tožnik glede odločitve o neupravičenosti osnovne oskrbe kot ene izmed pravic tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje (ki pa pripada tujcu le, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje), izkazuje pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu. V obravnavani zadevi se namreč tožnikovi tožbeni ugovori (in pritožbeni ugovori v upravnem postopku) nanašajo izključno na to, da z izpodbijanim delom odločbe od dovolitvi zadrževanja v RS, ki se nanaša le na odločitev o neupravičenosti do osnovne oskrbe, ni bilo odločeno o nastanitvi mld. tožnika v primerni ustanovi za nastanitev mladoletnih oseb, izven Centra za tujce.

9. Glede na tako omejen obseg sodne presoje v tem pritožbenem postopku in glede na specifične okoliščine obravnavanega primera (opisane v 7. in 8. točki te obrazložitve), je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da mld. tožnik ne izkazuje pravnega interesa kot ene izmed procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), pravilna in zakonita.

10. Pravica do osnovne oskrbe je opredeljena v tretjem odstavku 75. člena ZTuj-2 v zvezi s prvim odstavkom tega člena ZTuj-2 kot ena izmed pravic tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v RS. Gre za pravico do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja center. V četrtem odstavku citiranega člena ZTuj-2, ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev prvostopenjskega upravnega organa, je izrecno določeno, da tujcu (pri čemer iz vsebine specialne določbe tretjega odstavka 82. člena ZTuj-2, ki določa postopek z mladoletnimi tujci, ni mogoče zaključiti, da je uporaba te določbe izključena pri mld. tujcih), ki ne ravna v skladu s prvim in drugim odstavkom 90. člena tega zakona (ki določa obveznosti tujca v postopku; te pa so: sodelovanje s pristojnimi organi, podrejanje ukrepom, omogočanje dostopa do razpoložljivih podatkov in sodelovanje s policijo pri ugotavljanju identitete; kar je v obravnavanem primeru ugotovil prvostopenjski upravni organ, tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pa tožnik niti ne oporeka), ne pripada ta pravica.

11. Glede na navedeni zakonski okvir je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da citirane določbe ZTuj-2 določajo pravico do osnovne oskrbe v smislu izplačila denarne socialne pomoči, ne pa pravice do osnovne oskrbe v smislu nastanitve mld. tujca, kar smiselno v tožbi (in sedaj pritožbi) zahteva tožnik. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da mld. tožnik odločitve o tožnikovi nastanitvi tudi v ponovnem postopku odločanja o pravici do osnovne oskrbe ne bi mogel doseči. V taki situaciji izpodbijani del upravnega akta očitno ne posega v tožnikov pravni položaj v smislu nastanitve v RS, zato si tožnik svojega pravnega položaja ne more izboljšati, tudi če bi s pritožbo uspel. 12. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je prvostopenjski upravni organ izpodbijano odločbo o dovolitvi zadrževanja v RS, ki nesporno ni vsebovala odločitve o nastanitve mld. tožnika v RS, naknadno nadgradil z odločbo o podaljšanju nastanitve tujca v Centru za tujce, s čimer je tujcu zagotovil nastanitev v Centru za tujce. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, pa je bila glede na takšno procesno situacijo nastanitev mld. tožnika v Centru za tujce zagotovljena do njegove odstranitve oziroma tudi v času izdaje izpodbijane odločbe z dne 29. 6. 2012 in v času, ko je mld. tožnik zapustil Center za tujce 17. 8. 2012. V tem času pa je bila mld. tujcu osnovna oskrba zagotovljena na podlagi šestega odstavka 76. člena ZTuj-2 (z naslovom: Omejitev gibanja tujca, ki nezakonito prebiva), ki določa, da ima tujec, katerega gibanje je omejeno na podlagi citirane določbe, enak obseg pravic kot tujec, ki mu je dovoljeno zadrževanje, pri čemer se osnovna oskrba zagotavlja v centru, in ne na način, kot je določen v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje po določbi drugega odstavka 75. člena ZTuj-2. 13. Glede na razloge, navedene v 11. in 12. točki te obrazložitve, tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Rahimi proti Grčiji, ki naj bi bila primerljiva z obravnavano zadevo, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).