Jedro

Izpodbijana odločba o dovolitvi zadrževanja v RS z dne 29. 6. 2012 pravno-formalno v ničemer ne spreminja odločb z dne 25. 1. 2012 in z dne 25. 7. 2012 o omejitvi gibanja tožniku v Centru za tujce, na podlagi katerih je tožnik imel zagotovljeno pravico do nastanitve. Tudi iz listine „dovoljenje za izhod“ z dne 16. 8. 2012 izhaja, da je bilo s tem dovoljenjem tožniku dovoljeno, da se je gibal izven Centra za tujce na dan 17. 8. 2012 med 8.00 in 17.00 uro, kar pomeni, da je se ukrep omejitve gibanja tudi na ta dan dejansko izvajal. Tožnik si tako s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ker mu pravica do nastanitve iz 3. oziroma 5. odstavka 76. člena ZTuj-2 zaradi zapustitve Slovenije in s trenutkom zapustitve Slovenije ne pripada več, imel pa je to pravico tudi ob oziroma po izdaji izpodbijanega akta.

Izrek

Tožba zoper odločbo Centra za tujce, Generalne policijske uprave, št. 2253-20/2012/6 (216-07) z dne 29. 6. 2012 se zavrže. Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-31/2012/3 (155-09) z dne 10. 8. 2012 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski akt na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na podlagi 73. in 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/2011, popravek 57/2011), 25. člena Zakona o upravi po uradni dolžnosti odločil (v prvi točki izreka), da se mladoletnemu tujcu A.A. državljanu Afganistana, ki ne posreduje veljavnega osebnega dokumenta in je v postopku odstranitve iz države, dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji od 16. 7. 2012 do 16. 1. 2013, na podlagi 3. odstavka 73. člena Zakona o tujcih. V drugi točki izreka je organ odločil, da pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času zadrževanja v Republiki Sloveniji od 16. 7. 2012 do 16. 1. 2013 lahko stranka uresničuje preko Centra za tujce Postojna, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede ali na urgenci. Pravica do osnovne oskrbe mu ne pripada. V tretji točki izreka je odločeno, da se stranki izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji. V četrti točki izreka je odločeno, da se stranki določi obveznost rednega javljanja v Centru za tujce, Veliki otok 44/Z, vsakega 16. (šestnajstega) v mesecu med 8:00 in 12:00 uro. V peti točki izreka je odločeno, da stranki takoj preneha dovolitev zadrževanja na ozemlju Republike Slovenije, če tujec v tem času zapusti ozemlje Republike Slovenije, ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je upravi organ v upravni zadevi vodil skrajšani ugotovitveni postopek. Upravni postopek je bil izveden po uradni dolžnosti na podlagi 73. člena Zakona o tujcih. V postopku je bilo ugotovljeno, da je stranko v Center za tujce (v nadaljevanju Center) z odločbo št. 2240-10/2012/(3E693-61) nastanila PP Ljubljana Moste dne 25. 1. 2012. Okrajno sodišče v Ljubljani mu je z sodbo št. PR 164/2012-2426 izreklo vzgojni ukrep ukor zaradi kršitve 1. odstavka 12. člena Zakona o tujcih, saj je bilo nedvomno ugotovljeno, da je mladoletnik brez spremstva nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, tako, da se je izognil mejni kontroli, saj ne poseduje veljavnih dokumentov za prestop državne meje in bivanje na območju Republike Slovenije. Mladoletni stranki je Center za socialno delo na podlagi obvestila pristojnega upravnega organa izdal odločbo, s katero je za skrbnico za posebni primer postavil B.B., ki je zaposlena na Slovenski filantropiji. Uradna oseba upravnega organa je v razgovorih s skrbnico poskušala dobiti njeno dovoljenje, da se na Veleposlaništvu Afganistana na Dunaju preveri in potrdi tožnikovo istovetnost. Ves čas postopka je skrbnica zatrjevala, da ima mladoletni tožnik v domovini težave, zaradi katerih se v domovino ne želi vrniti. Čeprav ni bilo konkretnih navedb, sta bila oba pozvana, da v takem primeru lahko v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito, kar pa nista želela storiti. Upravni organ tako v postopku ni mogel ugotoviti tožnikove identitete, niti priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, saj veleposlaništvo pogojuje izdajo dokumenta z strinjanjem osebe in izpolnitvijo obrazca za pridobitev dokumenta. Ker zaradi navedenega, brez veljavne potne listine, upravni organ tožnika ne more vrniti v matično državo, je po uradni dolžnosti preučil možnosti dovolitve zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih. Pravica do osnovne oskrbe iz prejšnjega odstavka je pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja Center. V nadaljevanju se prvostopni organ sklicuje na 90. člen ZTuj-2. Ves čas postopka sta bila tako tožnik, kot njegova skrbnica izrecno proti sodelovanju pri potrditvi identitete, kar pomeni preverjanje in potrditev podanih podatkov pri pristojnem veleposlaništvu. Obseg pravic tujcev, ki jim je dovoljeno zadrževanje, je zakonodajalec opredelil z določili 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2. Tako ima na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZTuj-2 tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v RS, zgolj pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, ter do osnovne oskrbe, kot je opredeljena z določilom 2. odstavka 75. člena ZTuj-2. Po tej določbi je pravica do osnovne oskrbe pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke, sredstva za izplačilo denarne pomoči pa zagotavlja Center za tujce. Sklicuje se na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sicer na 13. alineo 1. odstavka 7. člena ter na Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU 12, Uradni list RS, št. 110/2011), ki v 1. odstavku 4. člena določa, da ne glede na 1. odstavek 8. člena ZSVarPre znaša osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, 260,00 EUR, ki pa tožniku ne pripada, ker ni ravnal v skladu s prvim in drugim odstavkom 90. člena ZTuj-2. Ves čas postopka je tožnik le čakal in spraševal, kdaj bo lahko zapustil Center, zato upravni organ prve stopnje ugotavlja, da na podlagi 5. odstavka 73. člena ZTuj-2 obstajajo razlogi za sum, da se bo tujec odstranitvi iz države poskušal izogniti, zato se mu naloži obvezno mesečno javljanje v Centru. Na podlagi 5. točke 73. člena ZTuj-2 obveznost tujcev, da zapustijo državo z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni.

Na pritožbo tožnika je drugostopenjski organ na podlagi 87. člena Zakona o tujcih in 248. člena ZUP izdal odločbo, s katero je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedeno, da je Policijska postaja Ljubljana Moste pritožniku dne 25. 1. 2012 izdala odločbo, s katero mu je od dne 25. 1. 2012 od 17.00 ure, do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, odredila nastanitev v Centru. Zoper citirano odločbo pritožnik ni podal pritožbe, zato je le ta postala dokončna in pravnomočna. Dne 25. 7. 2012 je bila pritožniku izdana še odločba št. 2253-20/2012/8 (216-07), s katero se mu je podaljšala nastanitev do njegove odstranitve za nadaljnjih 6 mesecev. Ker je pritožnik v pritožbi izpodbijal odločbo samo v vsebini 2. stavka 2. odstavka izreka, ki določa, da mu osnovna oskrba ne pripada, je drugostopni organ preizkusil odločbo samo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Ostale točke, ki jih pritožnik ni izpodbijal in niso v medsebojni odvisnosti, so postale tako dokončne in pravnomočne. Organ se sklicuje na 75. člen ZTuj-2 in posebej na 2. odstavek tega člena. Iz prejete spisovne dokumentacije je razvidno, da sta tako mladoletni tujec, kot tudi skrbnica mladoletnega tujca za poseben primer skozi celoten postopek odklanjana sodelovanje v postopku ugotavljanja in potrditve identitete mladoletnega tujca. Tako je bilo skrbnici že 31. 1. 2012 pojasnjen način ugotavljanja identitete in sicer tako, da mladoletni tujec napiše izjavo ter pravilne podatke, kateri se nato preverijo na veleposlaništvu Afganistana na Dunaju. Ker je skrbnica odklonila posredovanje podatkov mladoletnika z izgovorom, da se ne želi vrniti ter da bi stik z organi matične države zanj pomenil nevarnost, sta bila kljub dejstvu, da niso obstajali konkretni opravičljivi razlogi, pozvana, da zaprosita za mednarodno zaščito, kar pa tudi nista želela storiti. Ker iz navedenih dejstev jasno izhaja, da tako mladoletni tujec, kot tudi skrbnica nista želela sodelovati s policijo pri ugotavljanju mladoletnikove identitete, razlogov, ki bi opravičevali drugačno odločitev prvostopenjskega organa pa nista izkazala, prvostopenjski organ oziroma pritožnik zaradi neugotovljene identitete ni mogel priskrbeti veljavne potne listine. Prvostopenjski organ je tako po uradni dolžnosti proučil možnost dovolitve zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 in je zakonito odločil z odločbo tako, kot je razvidno iz izreka. Ker je dejstvo nesodelovanja mladoletnega tujca in njegove skrbnice po ugotavljanju njegove identitete nedvomno izkazano, je odločitev prvostopenjskega organa, da mu ne pripada osnovna oskrba (pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke) zaradi izpolnitve pogoja iz 1. in 2. odstavka 90. člena ZTuj-2 zakonita. Navedba pritožnika, da bi morala odločba na podlagi 3. odstavka 73. člena ZTuj-2 določiti kraj nastanitve mladoletnega tujca, je neutemeljena, saj 4. odstavek 73. člena ZTuj-2 Policiji ne določa obligatorne določitve kraja prebivanja na določenem naslovu.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski akt. Ker je mladoletni tožnik brez premoženja in brez dohodkov, prosi za oprostitev plačila taks in drugih stroškov postopka. V tožbi pravi, da kljub pravnemu pouku v odločbi MNZ, da se upravni spor sproži zoper to (drugostopno) odločbo, s tožbo izpodbija tako prvostopno kot drugostopno odločbo. Izdajanje takih odločb, s katerimi Center mladoletnika pošlje tako rekoč na cesto, je nezakonito in tudi skrajno neodgovorno, na kar je vodjo Centra na posebnem sestanku CSD Postojna 4. 7. 2012 tudi ustno opozorila tožnikova skrbnica za posebni primer. Iz takratnega pogovora je bilo mogoče razbrati, da se Center (v nadaljevanju: CT) problema sicer zaveda, da pa hoče s takimi odločbami svojo odgovornost za take mladoletnike prevreči na institucije, ki so za obravnavanje mladoletnikov bolj primerne in bolj usposobljene. V tožbi izpostavlja 3. odstavek 82. člena ZTuj-2, kjer je iz drugega stavka jasno razvidno, da je že nastanitev mladoletnika v CT v zakonu predvidena le kot izhod v sili, če se ne najde nastanitev „v primernih ustanovah za nastanitev mladoletnih oseb“ - da bi po šestih mesecih take nastanitve CT takega mladoletnika preprosto „postavili pred vrata, češ, mi smo svoje opravili, zdaj naj zate poskrbijo drugi, pa je nekaj nepojmljivega“. Temeljni problem je že to, da se mladoletniki brez spremstva (pa tudi tisti s starši) sploh „nastanijo“ v Center za tujce, kjer živijo „v priporniških razmerah - pod ključem“ - oziroma pod policijskim nadzorom, torej pod režimom mnogo strožje omejitve gibanja, kot bi to smelo biti. Po členu 76. ZTuj-2 jim je namreč izrečena omejitev gibanja samo z nastanitvijo v CT, ne pa tudi omejitev gibanja na prostore centra, kar je šele vsebina strožje omejitve gibanja po 77. členu ZTuj-2, kljub temu pa se to nezakonito izvaja kot omejitev gibanja na prostore Centra. Toda ta nezakonitost v tem primeru doslej ni bila izpodbijana s pritožbo zoper prvo namestitev v CT, zato se ta nezakonitost tu ne navaja kot neposreden (pri)tožbeni razlog, ampak le kot ena od okoliščin, ki pa jih je treba upoštevati tudi pri odločanju. Tožnik izpodbija odločbo CT o dovolitvi zadrževanja za šest mesecev (od 16. 7. 2012 naprej) – ne proti 1. točki izreka, kjer je gornje določeno, ampak proti drugemu stavku 2. točke izreka, (da temu mladoletniku ne pripada pravica do osnovne oskrbe, predvsem pa zato, ker s to odločbo ni določeno, kje naj bo mladoletnik v tem času nastanjen in kdo nosi stroške te njegove namestitve. To bi moglo biti določeno na podlagi čl. 73/4 ZTuj-2 – ker gre za mladoletnika, pa bi to tudi moralo biti določeno. Brez te odločitve „kraja prebivanja na določenem naslovu“ taka odločba namreč pomeni, da bi ob njeni dokončnosti in izvršljivosti tega mladoletnika preprosto postavili pred vrata – ne glede na to, ali je njegovi skrbnici (v sodelovanju s pristojnim centrom za socialno delo) medtem uspelo zagotoviti primerno drugo namestitev (in plačilo zanjo) ali ne, poleg tega pa njegova skrbnica ne bi imela nikakršne možnosti, da ga tja tudi v resnici privede, saj mu ta odločba daje popolno svobodo gibanja (ukinja dotedanjo omejitev gibanja z nastanitvijo v CT). To nedopustno ravnanje se je pred približno enim mesecem že zgodilo. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana odločba v nasprotju s 3. členom Konvencije o otrokovih pravicah KOP), po katerem mora biti v vseh postopkih korist otroka glavno vodilo. Nadaljnja nezakonitost tega načina „reševanja“ problema nastanitve takih mladoletnikov je v tem, da je tak način v nasprotju – smiselno – tudi z določbo 5. odstavka 76. člena ZTuj-2. Ker mladoletniki praviloma sploh ne bi smeli biti nastanjeni v CT (ampak po določbi čl. 82/3 ZTuj-2 „v primernih ustanovah za nastanitev mladoletnih oseb“, v CT pa le, če to ni možno), iz tega logično sledi dvoje: prvič, da bi CT po taki izjemni nastanitvi mladoletnika moral še naprej (v sodelovanju s skrbnikom) iskati možnost nastanitve „v primerni ustanovi“ in to čim prej zagotoviti, in drugič: če se v šestih mesecih taka možnost ne najde, je absolutno nedopustno prej citirane zavezujoče zakonske določbe obiti z dovolitvijo zadrževanja po 73. členu, ne da bi bila pri tem odrejena „nastanitev v primerni ustanovi“, seveda na stroške Centra. Glede na povedano je že odveč posebej razlagati, zakaj je v tem kontekstu nezakonita tudi določba drugega stavka 2. točke izreka izpodbijane odločbe (da temu mladoletniku ne pripada pravica do osnovne oskrbe). Kateremukoli mladoletniku (pa naj je kršil svoje obveznosti iz 90. člena ZTuj-2 ali ne) odrekati pravico do osnovne oskrbe je v tako hudem in očitnem nasprotju tako s smislom vseh zakonskih določb ZTuj-2 o mladoletnikih kot tudi s 3. členom KOP, da se človeku v pravni državi upira to posebej utemeljevati.

Skrbnica v sodelovanju s pristojnim centrom za socialno delo v vsem tem času sicer intenzivno išče „primerno ustanovo“ za nastanitev tega mladoletnika (oziroma dveh, ki sta v enakem položaju, a tudi navezana eden na drugega in bi rada ostala skupaj), a so doslej vsi ti poskusi spodleteli pri vprašanju, kdo bo kril stroške take nastanitve. Tožnik opozarja, da je zakonska ureditev glede tega popolnoma jasna – stroške nastanitve v primerni ustanovi krije Center za tujce. Če bo skrbnici uspelo najti „primerno ustanovo“, ki bi bila oba mladoletnika pripravljena sprejeti, bo skrbnica to takoj sporočila Centru in Ministrstvu za notranje zadeve.

V zvezi s tožbo zoper drugostopenjski akt pa tožnik navaja, da pritožbeni organ ignorira vsebino pritožbe in neresnično navaja: „Ker je pritožnik v pritožbi izpodbijal odločbo samo v vsebini 2. stavka 2. odstavka izreka, ki določa, da mu osnovna oskrba ne pripada, je drugostopni organ preizkusil odločbo samo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija.“ Pritožbeni organ je ignoriral pritožbeni ugovor, ki se je glasil: „Kateremukoli mladoletniku (pa naj je kršil svoje obveznosti iz 90. člena ZTuj-2 ali ne) odrekati pravico do osnovne oskrbe je v tako hudem in očitnem nasprotju tako s smislom vseh zakonskih določb ZTuj-2 o mladoletnikih kot tudi s 3. členom KOP, da se človeku v pravni državi upira to posebej utemeljevati.“ Ignoriranje tega pritožbenega ugovora (nezavzetje obrazloženega stališča do njega) pomeni bistveno kršitev pravil postopka, sprejeta odločitev pa hkrati pomeni napačno uporabo materialnega prava.“ Pritožbeni organ pa vendarle zavzame stališče tudi do ugovora nedoločitve kraja nastanitve, vendar v enem samem stavku, ki se glasi: „Navedba pritožnika, da bi morala odločba na podlagi 4. odstavka 73. člena ZTuj-2 določiti kraj nastanitve mladoletnega tujca, je neutemeljena, saj 4. odstavek 73. člena ZTuj-2 Policiji ne določa obligatorne določitve kraja prebivanja na določenem naslovu.“ Tožnik poudarja, da upravni interes stranke za sodno varstvo pred kršitvami njenih pravic, ki so bile storjene v času njenega bivanja v Sloveniji, ne s prostovoljnim odhodom ne s prisilno odstranitvijo iz države, seveda ne preneha. Celo v primeru, če se taka stranka v Slovenijo nikoli več ne bi vrnila, ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za sodno varstvo pravic, ki so ji bile v Sloveniji kršene (ne le v primeru materialne, ampak tudi moralne oškodovanosti – vključno s kršitvijo ustavnih pravic do človeškega dostojanstva, do enakega varstva v sodnih postopkih itd.) – v tem konkretnem primeru pa, če je tožnik medtem Slovenijo že zapustil (kar je sicer verjetno, vendar ni potrjeno), je zelo verjetno, da bo po „dublinskem postopku“ spet vrnjen v Slovenijo. V tem primeru bo njegov pravi interes za nadaljevanje in dokončanje tega upravnega spora seveda še toliko močnejši. Če je iz Slovenije res pobegnil, ker ni mogel več prenašati (tudi povsem nezakonitega) odvzema svobode v Centru (o tem obstajajo naravnost dramatična pričevanja tudi tamkajšnjega psihiatra dr. C.C. in drugih v CT Postojna o grožnjah s samomorom itd., zaradi česar so mu 17. avgusta dovolilo enodnevni izhod, s katerega pa se ni več vrnil), potem je po mnenju skrbnice mladoletnika jasno, da bi bila ta huda psihična stiska mladoletnika lahko razrešena bistveno drugače, če bi mu ta izpodbijana odločba konec junija omogočila nadaljnje (od države plačano) bivanje v primerni instituciji za mladoletnike (krizni center, dijaški dom ipd.), namesto, da mu je izdala izpodbijano odločbo, ki je dejansko pomenila „postavitev na cesto“, na kar skrbnica, ki je zavezana skrbeti za tožnikove interese mladoletnika, seveda ni mogla pristati. In v enakem položaju se bo, če bo tudi takrat še mladoleten, znašel tudi po morebitni vrnitvi v Slovenijo, zato je tudi s tega gledišča (ne le s prvotno opisanega) v njegovem osebnem interesu, da se medtem ta upravni spor dokončno razreši in da v njem pristojna sodišča povedo, ali v Sloveniji ustavne pravice mladoletnikov in Konvencija o otrokovih pravicah dejansko veljajo ali ne.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se v celoti sklicuje na vse razloge, navedene v obrazložitvah prvostopenjske odločbe in drugostopenjske odločbe. Tožena stranka še enkrat poudarja, da ZTuj-2 ne določa samo pravice tujcev temveč tudi obveznosti. Tako je v 2. odstavku 75. člena izrecno določeno, da mora tujec, pri čemer določba ne ločuje mladoletnih tujcev od polnoletnih, ki je nastanjen v Centru za tujce poleg obveznosti sodelovanja s pristojnimi organi in podrejanja njihovim ukrepom, omogočanja dostopa do vseh razpoložljivih dokazov ter predložitve vseh listin in potrdil, ki so pomembne za postopek, sodelovati s policijo pri ugotavljanju njegove identitete. Prvostopenjski organ oziroma pritožnik zaradi neugotovljene identitete ni mogel priskrbeti veljavne potne listine, zato je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti proučil možnost dovolitve zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 in zakonito odločil z odločbo, da mu pravica do osnovne oskrbe ne pripada, ker tujec ni ravnal v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 90. člena ZTuj-2. Tožena stranka še pojasnjuje, da pravico do osnovne oskrbe zakon določa kot pravico do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke (2. odstavek 75. člena). Tožena stranka sodišču prepušča odločitev ali je drugostopni organ ravnal prav, ko je odločal samo v delu, ki jo je tožnik izpodbijal v pritožbi. Glede navedbe, da bi moralo biti z izpodbijano odločbo določeno, kje naj bo tožnik – mladoletnik v tem času nastanjen in kdo nosi stroške njegove nastanitve, pa je potrebno pojasniti, da 4. odstavek 73. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje tožnik ne določa obligatorne določitve kraja, ampak citirana določba prepušča organu odločitev, ali bo določil tudi kraj prebivanja na določenem naslovu ali ne. Tožena stranka še pojasnjuje v tej zvezi, da je tožnik prejel tudi odločbo št. 2253-20/20120/8 z dne 25. 7. 2012, s katero se je podaljšala njegova nastanitev v Centru za tujce do njegove odstranitve za nadaljnjih šest mesecev. Prav tako pa je tudi določila možnost v zvezi z odreditvijo nastanitve, da lahko tujec prosi za milejše ukrepe nastanitve. Zoper citirano odločbo kakor tudi zoper odločbo št. 3350-10/2012 z dne 25. 1. 2012 tožnik ni vložil pritožbe, zato sta postali dokončni in pravnomočni. Glede očitkov tožnika, da je izpodbijana odločba v nasprotju s 3. členom Konvencije o človekovih pravicah, je potrebno ponovno poudariti, da tudi ta konvencija določa ne samo otrokove pravice, temveč tudi dolžnosti držav pogodbenic. Tožena stranka opozarja na 8. člen, s katerim se države pogodbenice zavezujejo, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja. Če je otrok nezakonito prikrajšan za nekatere ali vse elemente svoje identitete, bodo države zagotovile ustrezno pomoč in in varstvo, da bo svojo identiteto čim prej znova vzpostavil. V konkretnem primeru je bil tožnik pozvan, da se mu omogoči ohraniti lastno identiteto, ki jo je bila njegova država in tožena stranka pripravljena ugotoviti, vendar jo zaradi njegovih ravnanj in ravnanj skrbnice ni bilo mogoče ugotoviti.

Stik z organi matične države, ki bi po njegovem mnenju pomenili nevarnost zanj, ne more pomeniti opravičljivega odklanjanja posredovanja podatkov tožnika mladoletnika, saj gre za legalno izvoljene organe države tožnika. Tožena stranka v dokaz svojih navedb, da ravna v skladu z zakonom in mednarodnimi konvencijami na tem področju, prilaga še Protokol o sodelovanju med Centri za socialno delo in Policijo pri izvajanju pomoči mladoletnim tujcem brez spremstva po Zakonu o tujcih. Tožnik po mnenju tožene stranke dejansko ni več prisoten na ozemlju RS, zato bi bilo potrebno tožbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavreči. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrže. Tožeča stranka v tožbi dvoumno navaja, ko po eni strani pravi, da vlaga tožbo zoper odpravo prvostopenjske odločbe, med tem ko v vsebinskem delu tožbe dejansko z argumenti izpodbija samo drugi stavek v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe, kjer odločba pravi, da tožniku pravica do osnovne oskrbe ne pripada. Ker iz tožbe ni razvidno, ali tožnik meni, da je prvostopenjski akt nezakonit, ker bi moral izrek odločbe vsebovati tudi določitev naslova nastanitve za tožnika na stroške Centra, ali pa morda tožnik meni, da je prvostopenjska odločba nezakonita zaradi tega, ker odločitev, da mu ne pripada osnovna oskrba hkrati pomeni tudi, da nima pravice do nastanitve v določeni ustanovi, na določenem naslovu, na stroške centra, sodišče v prvi točki izreka tega sklepa odloča o tožbi zoper celoten upravni akt, seveda v mejah, v katerih gre ta akt tožniku v škodo.

Sodišče mora v predhodnem preizkusu tožbe najprej ugotoviti, ali tožnik še ima pravni interes za tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjski akt. Kajti, med strankama namreč ni sporno, da tožnika ni več v Sloveniji. Po neprerekanih dejstvih je bil tožnik nastanjen v Center za tujce, kjer mu je bilo omejeno gibanje od dne 25. 1. 2012. Dne 17. 8. 2012 je dobil možnost gibanja izven Centra za tujce za dne 17. 8. 2012 od 8.00 ure do 17.00 ure z namenom „urejanja osebnih stvari“ (Dovoljenje za izhod z dne 16. 8. 2012), a je ta dan Center za tujce zapustil tako, da se vanj ni več vrnil; iz drugih podatkov v spisu in tožbenih navedb pa izhaja, da je imel tožnik zaradi zaprtosti v Centru hude psihične stiske (Uradni zaznamek Centra za tujce z dne 9. 8. 2012; dopis Slovenske filantropije z dne 10. 8. 2012 Uradu varuha človekovih pravic in MNZ ter Uradni zaznamek z dne 11. 9. 2012 o sestanku, ki je potekal v Centru za tujce dne 14. 8. 2011, na katerem je podal svoje mnenje specialist psihiater C.C.) in se po dovoljenem izhodu dne 17. 8. 2012 v Center ni več vrnil. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča mora namreč /.../ „vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo pravic oziroma pravne koristi, na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo. To pa pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj“ (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 229/2009 z dne 14. 12. 2009, odst. 7). Pravna podlaga za to stališče je 1. odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem je v predhodnem preizkusu tožbe treba preveriti, ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Posebej pa je pogoj izkazovanja pravne koristi v upravnem sporu določen v 36. členu ZUS-1, kjer je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka 1. odstavek 36. člena ZUS-1); sodišče pa tožbo zavrže tudi, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Tožbe zoper prvostopenjski akt ni mogoče zavreči na podlagi 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, kajti pravno vprašanje glede pravice do nastanitve mladoletnega tujca brez spremstva, ki je ključen tožbeni ugovor, ni mogoče uvrstiti med nepomembna pravna vprašanja. Nasprotno, gre za pomembno pravno vprašanje, ki je načeloma vezano na 1. točko 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN ... Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), po kateri /.../„naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ Praktičen dokaz, da gre v predmetni zadevi za pomembno pravno vprašanje pa je sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Rahimi proti Grčiji z dne 5. 7. 2011, v kateri je ESČP ugotovilo, da so grške oblasti kršile pravico do prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena MKVČP, ker so mladoletnega tujca brez spremstva po izpustitvi iz pridržanja v posebnem centru, prepustile ulici brez nastanitve, tako da je bil prepuščen zgolj pomoči nevladnih organizacij (odst. 90-94).

Za predhodni preizkus tožbe je torej bistvena 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Potrebno je odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijani akt posega v kakšno tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, glede na to, da tožnika v času odločanja sodišča ni v Sloveniji oziroma z drugimi besedami, ali si tožnik s tožbo, kakršno je vložil v upravnem sporu, to pa je tožba na odpravo izpodbijanega akta, lahko izboljša svoj pravni položaj, ali ne. Da bi sodišče lahko odgovorilo na to vprašanje, je potrebno najprej ugotoviti, katero pravico oziroma pravno korist tožnik uveljavlja v tožbi in kakšno obliko in obseg varstva te pravice ter pod kakšnimi pogoji to pravico zagotavlja ZTuj-2. Tožniku je bilo pred izdajo izpodbijanega akta omejeno gibanje v Centru za tujce in sicer na podlagi dveh upravnih aktov prvič do njegove odstranitve, a ne dalj kot za 6 mesecev z odločbo z dne 25. 1. 2012 in drugič s podaljšanjem te omejitve gibanja z določbo z dne 25. 7. 2012 do njegove odstranitve za nadaljnjih 6 mesecev. Da je v obeh primerih šlo za omejitev gibanja, izhaja iz pravne podlage obeh aktov, ki sta bila izdana na podlagi določil 1. odstavka 76., 1. odstavka 78. in 1. odstavka 79. člena ZTuj-2, ki urejajo omejitev gibanja.

Iz teh odločb ni razvidno, kakšen je bil konkreten režim omejitve gibanja, vendar je v tem obdobju tožnik očitno imel zagotovljeno nastanitev v Centru za tujce, pri čemer bi morali biti spoštovani tudi posebni standardi in kriteriji za pridržanje mladoletnih oseb brez spremstva iz neposredno izvršljivih določb 17. člena Direktive št. 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Uradni list EU št. L 348, 24. 12. 2008), ki se deloma odražajo v 3., 4. in 5. odstavku 76. člena ZTuj-2 in se vežejo na pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v zvezi z 6. členom Pogodbe o Evropski uniji), na pravico do svobode in varnosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, na pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Na podlagi prve in druge druge odločbe je torej tožnik imel zagotovljeno pravico do nastanitve v Centru za tujce do odstranitve in vsaj oziroma najdlje do 25. 1. 2013, torej tudi v času izdaje izpodbijane odločbe dne 29. 6. 2012 in v času tožnikove zapustitve Slovenije dne 17. 8. 2012. Izpodbijana odločba z dne 29. 6. 2012 namreč pravno-formalno v ničemer ne spreminja odločb z dne 25. 1. 2012 in z dne 25. 7. 2012 o omejitvi gibanja tožniku v Centru za tujce, na podlagi katerih je tožnik imel zagotovljeno pravico do nastanitve. Obe odločbi o omejitvi gibanja sta namreč po podatkih v spisu postali pravnomočni, ker se tožnik ni pritožil, in skladno z 158. členom Ustave, ki ureja učinke pravnomočnosti, izpodbijana odločba njunih učinkov ni v ničemer spremenila.

Tudi iz listine „dovoljenje za izhod“ z dne 16. 8. 2012 izhaja, da je bilo s tem dovoljenjem tožniku dovoljeno, da se je gibal izven Centra za tujce na dan 17. 8. 2012 med 8.00 in 17.00 uro, kar pomeni, da je se ukrep omejitve gibanja tudi na ta dan dejansko izvajal. Če se je morda ta ukrep omejitve gibanja iz nepojasnjenih razlogov z dnem izdaje izpodbijanega akta 29. 6. 2012 začasno prenehal izvajati, to ne pomeni, da je z izpodbijanim aktom tožnik izgubil pravico do nastanitve v Centru za tujce; tožeča stranka pa ni vložila tožbe zoper neko materialno ravnanje tožene stranke, ki bi tožniku preprečilo uresničevanje pravice do nastanitve v Centru za tujce na podlagi 1. dostavka 4. člena ZUS-1 in tudi ni vložila tožbe (niti pritožbe) zoper omenjena akta o omejitvi gibanja.

Ukrep iz 4. točke izpodbijane odločbe sicer vzbuja dvom, kako se je uresničevala odločba o omejitvi gibanja tožniku z dne 25. 1. 2012, ki je učinkovala do 25. 7. 2012, če je tožnik s 4. točko izreka izpodbijane odločbe z dne 29. 6. 2012 dobil obveznost rednega javljanja v Centru za tujce vsakega 16. v mesecu med 8.00 in 12.00 uro. Vendar bistveno dejstvo za ta upravni spor je, da tožniku izpodbijana odločba, ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu, ni mogla poseči v tožnikovo pravico do nastanitve v smislu 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj mu je bila nastanitev zagotovljena z odločbo o omejitvi gibanja z dne 25. 1. 2012 in z odločbo z dne 25. 7. 2012. Vprašanje zakonitosti teh dveh odločb pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede zveze med pravico do nastanitve na stroške Centra ter pravico do osnovne oskrbe pa je z vidika 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 pomembno naslednje: Pravica do osnovne oskrbe, ki je vzpostavljena v 1. odstavku 75. člena ZTuj-2, je v drugem odstavku istega člena opredeljena kot „pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja center.“ Vendar pa iz določila 6. odstavka 76. člena ZTuj-2 izhaja, če je mladoletniku omejeno gibanje oziroma osnovna svoboda v socialno-varstvenem zavodu (v smislu 5. odstavka 76. člena ZTuj-2), ali v skrajnem primeru v centru, tako da je zagotovljena ustrezna zasebnost za mladoletnika (v smislu 3. odstavka 76. člena ZTuj-2), se osnovna oskrba zagotavlja v tem socialno-varstvenem zavodu ali v centru in ne na način prek izplačila denarne socialne pomoči. Z vidika presoje pravnega interesa v obravnavanem upravnem sporu je tudi ključna določba 82. člena ZTuj-2, ki je specialna določba za mladoletne tujce v primeru, da jim ni omejeno gibanje oziroma osebna svoboda. Mladoletniku namreč po 3. odstavku 82. člena ZTuj-2 pripada zakonska pravica do nastanitve primarno v primernih ustanovah za mladoletnike in le če to ni mogoče tudi v centru za tujce. Po določbi 1. odstavka 82. člena ZTuj-2 se do odstranitve mladoletnemu tujcu dovoli zadrževanje v skladu z določbami tega zakona, kar pomeni, da tudi za mladoletnika velja določba 3. odstavka 75. člena ZTuj-2, po kateri tudi mladoletniku ne pripada pravica do osebne oskrbe, če noče sodelovati s policijo pri ugotavljanju identitete, kar je tožena stranka ugotovila v izpodbijanem aktu in tako ugotovljenemu dejstvu tožnik v tožbi ne oporeka. Sodišče v zvezi s tem ne vidi nesorazmernosti ukrepa, saj je z vidika varstva človekovega dostojanstva in prepovedi nehumanega ravnanja, v povezavi z omenjeno sodno prakso ESČP, bistveno, da je mladoletniku zagotovljena nastanitev, prehrana in higiena z zakonsko opredeljenim obsegom zdravstvene pomoči. Zato sodišče še enkrat pripominja gre za osebno oskrbo v smislu izplačila denarne socialne pomoči iz 2. odstavka 75. člena ZTuj-1, ne pa za osebno oskrbo v smislu nastanitve. Tožnik torej ne more s tožbo na odpravo izpodbijanega akta izboljšati svojega pravnega položaja, ker mu pravica do nastanitve iz 3. oziroma 5. odstavka 76. člena ZTuj-2 zaradi zapustitve Slovenije in s trenutkom zapustitve Slovenije ne pripada več, imel pa je tožnik to pravico tudi ob oziroma po izdaji izpodbijanega akta. Če se bo tožnik morebiti vrnil, kar je povsem negotovo dejstvo, zato na tej hipotetični podlagi sodišče ne more razsojati o zakonitosti izpodbijanega akta, ne bo imel pravnega naslova za zakonito bivanje v Sloveniji, bo pa na novo lahko uveljavljal pravico do nastanitve na stroške Centra. Postopek za odstranitev se bo v tem primeru začel znova. Ugibanje tožeče stranke, da bo tožnik morda vrnjen na podlagi Dublinske uredbe je zmotno, ker tožnik v Sloveniji ni bil prosilec za azil. Tožnik s tožbo na odpravo izpodbijanega dela izreka druge točke izreka odločbe torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja glede pravice do nastanitve, saj mu le-ta kot tujcu gre bodisi po 3. odstavku 82. člena ZTuj-2 bodisi po 76. členu ZTuj-2. Izpodbijani del izreka torej pomeni, da tožniku ne gre pravica do izplačila denarne socialne pomoči, ta pa mu ne gre, ker je zakonodajalec to uredil v 3. odstavku 75. člena ZTuj-2, ključni okoliščini, da tožnik ni hotel sodelovati s policijo pa tožnik niti ne oporeka in tudi ne oporeka okoliščini, da mu izpodbijani del odločbe jemlje pravico do izplačila denarne socialne pomoči. Varstva pravice do izplačila denarne socialne pomoči tožnik v tožbi izrecno sicer ne uveljavlja. Vendar je sodišče kljub temu tudi s tega vidika preizkusilo predpostavko pravnega interesa in ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta, ker mu le-ta ne priznava pravice do izplačila denarne socialne pomoči. Tožnik je bil namreč s prejemom izpodbijane odločbe tudi obveščen, da mu dovolitev zadrževanja v Sloveniji preneha takoj, če v času iz prve točke izreka odločbe zapusti ozemlje Slovenije, kar je tožnik tudi storil. Tožnik je tudi imel skrbnico za poseben primer, ki ga je o teh stvareh morala ustrezno poučiti. Peta točka izreka izpodbijane odločbe je samo ustrezen prepis 3. alineje 74. člena ZTuj-2, kar pomeni, da je to posledico predvidel že zakonodajalec. Pravica do izplačila denarne pomoči pa gre samo tistemu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Sloveniji. To pomeni, da tudi drugi stavek druge točke izreka izpodbijanega akta ne posega v nobeno tožnikovo pravico oziroma si tožnik s tožbo na odpravo akta ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na tej podlagi je sodišče tožbo zoper prvostopenjski akt s sklepom zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Drugostopenjski akt v predmetni zadevi ne pomeni odločitve o pravici ali pravni koristi tožnikov, ker je bilo z njim odločeno zgolj o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep. Po ustaljeni upravno-sodni praksi na podlagi ZUS-1, z razliko od upravno-sodne prakse po Zakonu o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006), lahko stranka v upravnem sporu izpodbija samo tisti akt, ki pomeni odločitev o pravnem položaju ali pravici stranke, kar pa so največkrat prvostopenjski ne pa drugostopenjski akti (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 16/2008 z dne 17. 1. 2008, I Up 28/2008 z dne 7. 2. 2008, I Up 71/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 173/2008 z dne 7. 5. 2008, I Up 498/2008 z dne 29. 10. 2008) in to velja tudi v konkretnem primeru, saj je drugostopenjski akt odločil le, da se pritožba zoper prvostopenjski akt zavrne. Zato je moralo sodišče v drugi točki izreka tožbo zoper drugostopenjski akt zavreči, ker izpodbijani drugostopenjski akt ministrstva ni akt, ki ga tožnik lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 36. člena ZUS-1).