Jedro

V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil. Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil. Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki in stranski intervenient krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 59.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode, 654,90 EUR iz naslova kilometrin in neto znesek, obračunan od bruto zneska 3.944,11 EUR, iz naslova razlik v plači, vse z obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 3.932,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča pristranska, ker je verjelo izključno pričam toženke. Ni sporno, da se je dvakrat poškodoval pri delu na stroju za ločevanje ulitkov. V tožbi zapisan potek dogodkov je poenostavljen. V izpovedi sicer ni izrecno uporabil besede, da je palica "zdrsnila", vendar je to povsem logično glede na naravo dela. Palica ga je lahko udarila le tako, da je zdrsnila iz rok. Vedno ko pride do udarca s palico, mora ta zdrsniti. Tožnik ni izpovedal bistveno drugače, kot je navajal v tožbi glede poteka nastanka poškodb, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izvedensko mnenje glede objektivne odgovornosti toženke ni izčrpno. Zatrjeval je, da je objektivna odgovornost toženke podana kot kombinacija dejavnikov. Nevarna je sama dejavnost - udarjanje s težko palico po ulitkih, ki se premikajo po tekočem traku, katerega hitrost ni odvisna od delavca. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku in priči A. A. glede nevarnega dela. Glede posnetka dela ločevanja ulitkov je sodišče verjelo pričam toženke, ki so izpovedovale v njeno korist, saj je njihov delodajalec. V zvezi s tem ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi B. B. Toženka je potrdila, da je obstajala neuradna norma, s tem da jo je sama poimenovala "plan dela", čeprav gre za isto stvar. Delo tožnika ni bilo tako enostavno in nezahtevno, kot ga opisuje sodišče, pač pa terja zbranost in fizično moč. Sodišče je neprepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo toženki glede praktičnega in teoretičnega usposabljanja tožnika. Zmoten je zaključek, da je bil tožnik teoretično usposobljen za varno delo. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila praktičnega usposabljanja tožnika in njegovega razumevanja bosanskega jezika oziroma strokovnih izrazov pri opravljanju preizkusov s področja varstva pri delu. Prav tako nihče ni potrdil, da je imel tožnik ustrezno varnostno opremo oziroma rokavice. B. B. je povedal, da je slišal, kako se je tožnik kregal z nadrejenim delavcem, ker ni dobil novih rokavic. Tej izpovedi sodišče brez znanega razloga ni verjelo. Sodišče bi moralo utemeljiti, kaj so priče povedale o konkretni tožnikovi usposobljenosti za delo in konkretni varnostni opremi; o tem ni nobenega dokaza. Glede zdravstvene sposobnosti za delo navaja, da prejšnje delo ni bilo niti približno tako fizično zahtevno kot delo v livarni. Delodajalec je dolžan delavca pred nastopom dela poslati na zdravniški pregled, česar toženka ni storila. Neutemeljen je očitek sodišča tožniku, da je "samo navrgel", da je bilo delo ločevanja ulitkov neustrezno glede na njegovo telesno višino in težo. V zvezi s tem je predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, saj nima strokovnega znanja, da bi ocenil, kakšna telesna višina oziroma moč je potrebna za konkretno opravilo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je visok 165 cm. Upoštevaje ugotovitve izvedenca, je evidentno, da je toženka večkrat kršila predpise s področja varstva pri delu. Ni razloga, da ne bi vzel novih zaščitnih rokavic, če bi lahko zanje kadarkoli zaprosil. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka in stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe in predlagata potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Na tožniku je bilo dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) glede nastanka zatrjevanih škodnih dogodkov 14. 1. 2019 in 27. 2. 2019. V konkretnem primeru to pomeni, da za tožnikov uspeh v sporu zgolj dejstvo, da je utrpel poškodbo pri delu, ni bilo zadosti. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), in sicer v določbah 131. člena, ki ureja dve podlagi odškodninske odgovornosti, krivdno in objektivno, predpostavke katerih so urejene v nadaljnjih določbah OZ. V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šlo v tožbi le za poenostavljen zapis dogodkov, da je tožnika palica lahko udarila le tako, da je zdrsnila iz rok, in da mora palica zdrsniti vsakič, ko pride do udarca. V okviru trditev strank in podanih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje izpeljalo dokazni postopek in po opravljeni dokazni oceni na podlagi rezultatov dokazovanja (8. člen ZPP) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati načina in poteka obeh škodnih dogodkov, kot ga je opisal v tožbi. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve tudi natančno nanizalo nedosledne in spreminjajoče se konkretne navedbe tožnika v trditveni podlagi in njegovi izpovedi. Tudi sodni izvedenec s področja varstva pri delu je v mnenju navedel, da je način nastanka poškodbe s strani tožnika dokaj nejasno opisan, zato se ni mogel strokovno opredeliti do vzroka nezgod. S stopnjo verjetnosti je ocenil, da je lahko do poškodbe prišlo zaradi trenutne nepazljivosti tožnika v kombinaciji z neprilagojeno uporabljeno silo ob izvajanju delovne operacije.

8. Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil. 9. Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke. Tožnikova pritožbena graja, v okviru katere le-ta izpostavlja pristransko upoštevanje izpovedi posameznih prič glede ločevanja ulitkov in tempa dela ter njihovo evidentno naklonjenost toženki, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo le na izpovedbo prič toženca, temveč tudi na videoposnetek in izvedensko mnenje. Ob tem je potrebno še dodati, da interes za izid postopka ni bil le na toženki, kot v pritožbi zmotno izpostavlja tožnik. Tudi slednji ima namreč po naravi stvari povsem primerljiv materialni interes za izid postopka, le da je ta diametralno nasproten temu, ki žene toženko. V zvezi s tem je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka splošen. Tožnik ne navede, v čem konkretno so pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in glede katerih konkretnih odločilnih dejstev ni razlogov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje delavci ob opravljanju dejavnosti ločevanja ulitkov nimajo norme. Toženka je v postopku pojasnila, da je okvirni plan v tej enoti 950 form na izmeno, kar pomeni, da ima delavec za ločevanje enega ulitka povprečno med 22 do 29 sekund časa. S tem pa toženka ni potrdila obstoja norme za posameznega delavca, kot zmotno navaja pritožba.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi o njegovi usposobljenosti za opravljanje varnega dela. Ob dejstvu, da je tožnik uspešno opravil preizkusa teoretične in praktične usposobljenosti, sodišče prve stopnje ni sledilo nedoslednim navedbam tožnika, da ni sam odgovarjal na vprašanja iz teoretičnega preizkusa usposobljenosti. Čeprav je sprva navajal, da je odgovore prepisal, je v izpovedi opisal drugače - da naj bi mu izpitno polo izpolnjevala druga delavka. Nobena od v pritožbi izpostavljenih prič v svoji izpovedi ni potrdila tožnikovih zatrjevanj, da naj bi tuji delavci, ki niso razumeli jezika, goljufali na izpitu. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje o tem, da je sam odgovoril na vprašanja glede na ugotovitev, podprto z izpovedjo prič, da je tožnik v spornem obdobju razumel dovolj srbohrvaškega jezika in tudi nekaj slovenskega jezika, pri čemer je ob teoretičnem usposabljanju decembra 2018 v Sloveniji delal že dve leti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da nobena od prič ni potrdila tožnikove praktične usposobljenosti tožnika za varno delo. Tožnikovo praktično usposobljenost pred zatrjevanima škodnima dogodkoma so potrdili delavci, ki so ga usposabljali (delovodja, namestnik delovodje in strokovni sodelavec za varstvo pri delu). Jasno so opisale proces praktičnega usposabljanja na delovnem mestu, glede na časovno oddaljenost dogodka pa je razumljivo, da se vseh okoliščin tožnikovega usposabljanja niso spomnile. Izvedenec je pojasnil, da za delo delavca v livarni ni potrebna predhodna posebna izobrazba ali strokovno usposabljanje. Uspešno izvedbo praktičnega usposabljanja potrjuje tudi zapisnik, ki ga je podpisal tožnik. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnik pred zatrjevanim škodnim dogodkom 14. 1. 2019 že teden dni opravljal enako delo.

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka zagotovila tožniku ustrezno zaščitno opremo oziroma toplotno odporne rokavice. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno vztraja pri svojih trditvah, da ni prejel ustreznih rokavic (kar so izvedeni dokazi ovrgli). Že iz tožnikovih trditev izhaja, da je prejel zgolj en par novih toplotno odpornih rokavic, ena par je bil rabljen; tožnik je bil zadolžen za menjavo rokavic. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožnikovih očitkov, da mu nadrejeni ni hotel izdati novih rokavic, vendar se ti nanašajo na kasnejše obdobje (dopis tožnika z dne 2. 10. 2020), ko ni delal v livarni (navedeno je smiselno potrdil tudi priča B. B., sodelavec tožnika v brusilnici - da je šlo za prepir med tožnikom in šefom obdelovalnice C. C.). Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje brez znanega razloga ni verjelo priči B. B. 13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zdravstveno sposoben za opravljanje dela v livarni, kar dokazuje zdravniško spričevalo z dne 20. 2. 2019. Pred tem je tožnik prejel zdravniško spričevalo z dne 14. 12. 2016 za drugo delovno mesto. Zdravstveni pregled za delo v livarni je resda opravil med obema delovnima nezgodama, vendar to ni vplivalo na nastanek škodnih dogodkov. Zgolj to, da tožnik ni prejel zdravniškega spričevala pred prvo nezgodo, še ne pomeni, da toženka zanjo odškodninsko odgovarja. Tožnik ni dokazal trditev, da prejšnje delovno mesto ni bilo niti približno tako fizično zahtevno kot delo v livarni. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navajal, koliko je visok, zato je ta navedba v pritožbi nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji ni konkretiziral, kako naj bi neustrezna telesna višina oziroma njegova neustrezna fizična moč vplivali na nastanek škodnih dogodkov niti kakšna telesna višina oziroma telesna moč je bila potrebna za opravljanje konkretnega opravila. Iz zdravniškega spričevala in izvedenskega mnenja ne izhaja, da tožnik zaradi svoje višine ni izpolnjeval zdravstvenih zahtev za opravilo ročnega ločevanja ulitkov. Ne drži pritožbena trditev, da je izvedenec ugotovil, da je primerna višina za delo v livarni 178 cm. Pojasnil je, da je konkretno opravilo ergonomsko ugodnejše za zaposlene srednje rasti, kar samo po sebi ne pomeni, da so zaposleni nižje rasti ne izpolnjujejo posebnih zdravstvenih zahtev.

14. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka in stranska intervenientka pa zato, ker njun odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek (155. člen ZPP).