Jedro

Izhodišče za odločitev o ugovoru zavarovalne vsote, ki ga je med postopkom postavila tožena stranka, tista vsota, ki je bila dogovorjena in ki je veljala ob škodnem dogodku, ne pa tista, ki je veljala ob sodnem odločanju o odškodnini na podlagi takrat veljavnega vladnega odloka. Seveda pa je potrebno poiskati sistem, kako uskladiti zavarovalno vsoto zaradi inflacije v primerih, ko preteče dalj časa med škodnim dogodkom in sodnim odločanjem o odškodnini, da ne bi bil prizadet oškodovanec in ne okoriščena zavarovalnica, ki zavarovalno premijo izračuna po razmerah v času sklenitve zavarovalne pogodbe, medtem ko njena obveznost izplačati škodo nastane v takšnih primerih praviloma veliko pozneje. Z valorizacijo dogovorjene zavarovalne vsote se zdaj strinja tudi tožena stranka in predlog, podan v reviziji, naj se to opravi z indeksom rasti drobnoprodajnih cen, kot je to že storilo sodišče prve stopnje, je povsem sprejemljiv. Ta namreč bolje kot drugi pripomočki za valorizacijo (na primer: z uporabo vrednosti tuje valute, ki je včasih precenjena, ali podcenjena,ipd.),ovrednoti razmerje med prisojeno odškodnino in ob dogodku veljavno, toda valorizirano zavarovalno vsoto.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 9.4.1989, ko so trčila štiri vozila in v kateri je bil tožnik poškodovan kot sopotnik, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki 13.026,00 SIT gmotne škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1990 dalje do plačila in 1,905.000,00 SIT negmotne škode s takšnimi obrestmi od dneva sodbe 3.5.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da vsi štirje udeleženci trčenja odgovarjajo tožniku solidarno za njegovo škodo in zato je treba upoštevati 4-kratno takratno zavarovalno vsoto, valorizirano na podlagi drobnoprodajnih cen na dan sojenja. Upoštevalo je valorizirana dotakratna izplačila odškodnin v zvezi z obravnavanim dogodkom in ugotovilo, da ostanek zavarovalne vsote zadošča za prisojeno odškodnino.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za negmotno škodo za 750.000,00 SIT in prisojene pravdne stroške, medtem ko jo je v ostalem zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke. V zvezi z zavarovalno vsoto se je postavilo na stališče, da je šlo le za en škodni dogodek in je tako potrebno upoštevati le enkratni znesek zavarovalne vsote in sicer veljavne v času sojenja na prvi stopnji, ta pa je po takratnem vladinem odloku znašala 6,000.000,00 SIT.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec RS pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je podlaga tožbenega zahtevka odgovornost tožene stranke iz obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (2. točka 44. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnega v času škodnega dogodka - Uradni list SFRJ, št. 24/76 ZTSPOZ/76). Zavarovalno razmerje nastane tudi pri takšni vrsti zavarovanja (torej ne le pri prostovoljnem zavarovanju) na podlagi zavarovalne pogodbe (45. člen ZTSPOZ/76). Res sicer zavarovalnica odgovarja za škodo, tudi, če pogodba ni sklenjena in gre za nezavarovano vozilo, oziroma, če se ne da ugotoviti, ali je bila in kje pogodba sklenjena, ko gre za neznano vozilo (55. člen ZTSPOZ/76). Vendar je to posledica oškodovančeve pravice do neposredne tožbe proti zavarovalnici (prvi odstavek 57. člena ZTSPOZ/76), ker bi sicer moral tožiti le povzročitelja. Omenjena pravica do direktne tožbe nastane v trenutku zavarovalnega primera, kar je škodni dogodek (drugi odstavek 941. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker odgovarja zavarovalnica do dogovorjene zavarovalne vsote enako kot povzročitelj, velja tudi zanjo, da je obveznost plačila odškodnine iskovina (940. člen ZOR). Ker so obveznosti in njeni učinki nastali s trenutkom povzročitve škode (186. člen v zvezi z drugim odstavkom 941. člena ZOR), ne more oškodovanec zaradi spremembe zavarovalne pogodbe oziroma odloka o višini zavarovalne vsote po škodnem dogodku od zavarovalnice dobiti več ali manj kot na podlagi zavarovalne pogodbe in odloka iz časa škodnega dogodka. Zavarovalno pogodbo sestavljajo polica in zavarovalni pogoji, pri čemer zakonodajalec z zakonom in odlokom določi nekatere kogentne pogodbene določbe, med drugim tudi minimalno zavarovalno vsoto. O tem priča tudi naslov odloka, ki se glasi: "Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila". Za pravna razmerja in njihove učinke velja zakon, ki je veljal v trenutku nastanka tega razmerja. Če velja to pravilo za zakone, velja tudi za nižje splošne pravne akte, kot je odlok, ki zakon izvršuje. Odlok je izdan na podlagi zakona in kot njegov izvršilni akt mora biti v skladu z njim. Sicer pa je zakon jasen: zavarovalnica mora povrniti škodo največ do višine dogovorjenih zavarovalnih vsot (54. člen ZTSPOZ/76). Po povedanem je torej izhodišče za odločitev o ugovoru zavarovalne vsote, ki ga je med postopkom postavila tožena stranka, tista vsota, ki je bila dogovorjena in ki je veljala ob škodnem dogodku, ne pa tista, ki je veljala ob sodnem odločanju o odškodnini na podlagi takrat veljavnega vladnega odloka. Vse razloženo torej ne govori v prid stališču višjega sodišča, naj se upošteva predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času sojenja na prvi stopnji. Seveda pa je potrebno poiskati sistem, kako uskladiti zavarovalno vsoto zaradi inflacije v primerih, ko preteče dalj časa med škodnim dogodkom in sodnim odločanjem o odškodnini, da ne bi bil prizadet oškodovanec in ne okoriščena zavarovalnica, ki zavarovalno premijo izračuna po razmerah v času sklenitve zavarovalne pogodbe, medtem ko njena obveznost izplačati škodo nastane v takšnih primerih praviloma veliko pozneje. Z valorizacijo dogovorjene zavarovalne vsote se zdaj strinja tudi tožena stranka in predlog, podan v reviziji, naj se to opravi z indeksom rasti drobnoprodajnih cen, kot je to že storilo sodišče prve stopnje, je povsem sprejemljiv. Ta namreč bolje kot drugi pripomočki za valorizacijo (na primer: z uporabo vrednosti tuje valute, ki je včasih precenjena, ali podcenjena,ipd.),ovrednoti razmerje med prisojeno odškodnino in ob dogodku veljavno, toda valorizirano zavarovalno vsoto. Reviziji torej velja pritrditi v tem pogledu.

Ni se nadalje mogoče strinjati s stališčem višjega sodišča, češ, da je tožena stranka v zavezi le za enkratni znesek zavarovalne vsote, čeprav so v prometni nesreči udeleženi imetniki motornih vozil odgovorni solidarno, ker da gre zgolj za en škodni dogodek. Pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, odgovarjajo za škodo, ki jo pretrpijo drugi imetniki motornih vozil solidarno (četrti odstavek 178. člena ZOR). Tožniku kot tretji osebi torej odgovarjajo vsi štirje imetniki vozil: imetnica, v katere avtomobilu se je peljal, in imetniki, ki so trčili v njen avtomobil. Že spočetka je bilo pojasnjeno, da je podlaga za odgovornost tožene stranke njena obveznost iz obveznega zavarovanja lastnikov oziroma imetnikov vozil, kar pomeni, da gre v tem primeru za štiri zavarovanja (tožnik bi lahko tožil tudi povzročitelje same; če bi bili obsojeni na plačilo odškodnine, bi lahko ti zahtevali povračilo plačane odškodnine vsak od svoje zavarovalnice), kot je to pravilno štelo že sodišče prve stopnje, prva tožena stranka pa ni oporekala temu, da bi bila vozila domače registracije zavarovana pri njej, in tako tudi ne temu, da je potrebno upoštevati 4-kratno zavarovalno vsoto.

Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti valorizacije zavarovalne vsote, izračunane na dan sojenja na prvi stopnji in tudi ne o valorizaciji že izplačanih odškodnin oškodovancem iz obravnavane prometne nesreče. Tako se pokaže, da se ob 4-kratni valorizirani zavarovalni vsoti v znesku 5.064.000,00 SIT in ob vseh valoriziranih izplačanih odškodninah v znesku 987.774,00 SIT še dovolj ostanka za prisojo odškodnine ne le na prvi marveč tudi na drugi stopnji.

Sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo višino prisojenih odškodnin za posamezne vrste škod, pri čemer je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (200. in 203. člen ZOR).

Po povedanem ima torej revizija v svojih stališčih prav, vendar je neuspešna, ker se je pokazalo, da je tudi v primeru, če se uporabi valorizacija zavarovalnih vsot na podlagi indeksa drobnoprodajnih cen in ne vladno določena zavarovalna vsota ob dnevu sojenja, zaradi upoštevanja 4-kratne zavarovalne vsote še dovolj njenega ostanka za plačilo odškodnine tožniku. Zato je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen zakona o pravdnem postopku).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).