Jedro

Pravična odmera odškodnine 21-letnemu fantu za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici zloma v predelu desnega kolka, znaša 1,500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožnika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožniku prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT (zvišanje za 500.000,00 SIT) in zaradi skaženosti v znesku 400.000,00 SIT (zvišanje za 250.000,00 SIT) ter v odločitvi stroških postopka tako, da znaša nerazdelna stroškovna obveznost tožencev 155.157,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 3.5.1993 dalje do plačila.

Pritožba tožnika v ostalem delu in pritožba tožencev v celoti se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženca sta nerazdelno dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 14.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.1.1994 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1,918.026,00 SIT odškodnine ter mu povrniti 133.407,00 SIT stroškov postopka, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe, kolikor se nanaša na negmotno škodo, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga zanj ugodno spremembo prvostopne sodbe. Odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za prestani strah in za skaženost je odmerjena prenizko. Odškodnina, ki jo uveljavlja, ni pretirana, saj bi le znatna odškodnina pomenila zadoščenje za nastalo škodo na zdravju, katero bo tožnik trpel vse življenje. Ob poškodbi je bil tožnik star šele 21 let, v prostem času se je ukvarjal z raznimi športi, kar vse je po poškodbi odpadlo. Le s težavo sedaj opravlja svoj poklic. Vedno mora paziti kako hodi in kam bo stopil. Težave ima tudi z ravnotežjem, kar ga zelo moti. Tožnik je še samski in bo lahko imel težave tudi pri izbiranju življenjske sopotnice in ustvarjanju družine. Tožnikov strah je bil hud in upravičen. Ker je zdravljenje potekalo ugodno in tudi rehabilitacija, je strah pojenjal, pred tem pa je bil strah vedno prisoten in je tožnika močno vznemirjal in duševno obremenjeval. Zavrta gibljivost v desnem kolku povzroča šepajočo hojo, kar je za mladega fanta hud defekt, zaradi katerega trpi hude duševne bolečine. Tožnik se je na to navadil, ker se je pač moral, saj mu drugega ni preostalo. Znatno brazgotino ima tudi na kolku, ki je pri kopanju ne more skriti.

Invalidnost tožnika je 35 %, prognoza pa je neugodna. Težave pri tožniku se bodo z leti samo zvečale.

Toženca vlagata pritožbo zoper ugoditveni del sodbe prve stopje (čl. 365/1 Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna plačati več, kot je v skladu z mednarodnim sporazumom o zeleni karti in veljavno minimalno predpisano zavarovalno vsoto ob škodnem dogodku. Če gre za izključno krivdo le enega imetnika motornega vozila, ne odgovarjajo drugi imetniki za škodo solidarno. Sodišče ni v celoti ugotovilo vseh izplačil oškodovancem, saj je del izplačil izvedla že zavarovalnica D. Nekoliko previsoka je odškodnina za nepremoženjsko škodo. Posebej pritožba ugovarja omejeni zavarovalni vsoti, saj po 3. odst. 1. čl. Londonskega sporazuma južnoevropske zavarovalnice refundirajo izplačane odškodnine le do višine zavarovalne vsote ob škodnem dogodku v državi, kjer je škoda nastala.

Izvoda obeh pritožb je sodišče prve stopnje vročilo nasprotnima strankama, ki pa odgovora na pritožbo nista podali (čl. 359/1 ZPP).

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožencev pa je neutemeljena.

V obeh pritožbah uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, na katera opira tožnik svoje zahtevke oz. s katerimi toženca izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika (čl. 7/2 in čl. 219 ZPP). Pritožbi ne zatrjujeta novih dejstev in dejansko ne izpodbijata prvostopne dokazne ocene in ugotovljenih dejstev. Zlasti pritožba tožnika predvsem ponavlja že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva, katera pa je v potrebnem obsegu že ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Tako ni potrebe za dopolnjevanje dokaznega postopka oz. za ponovno presojo že izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje (čl. 355 ZPP).

Člen 178 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljnjem besedilu ZOR) ureja medsebojno odgovornost imetnikov motornih vozil in tako v svojem 4. odst. določa njihovo solidarno odgovornost za škodo, ki jo pretrpijo drugi.

Obveznost imetnikov motornih vozil nasproti tretjim osebam je torej solidarna, vendar le ob pogoju, da odškodninska obveznost sploh obstoji. To pa je v primeru, če so podani vsi elementi odškodninskega delikta. Eden od teh elementov je (krivdna ali objektivna) odgovornost. V razmerju do tožnika, ki je bil v prometni nesreči udeležen kot sopotnik v avtomobilu, so ostali udeleženci kot imetniki avtomobila (nevarne stvari) objektivno odgovorni (čl. 174 v zvezi s čl. 173 ZOR). Svoje odgovornosti se lahko razrešijo le, če zatrjujejo in dokažejo posebne okoliščine, ki jih določa čl. 177 ZOR za oprostitev odgovornosti. Takšnih odločilnih razbremenilnih razlogov pa toženca tudi v pritožbi ne uveljavljata. Kot že v postopku na prvi stopnji se sklicujeta na izključno krivdno odgovornost enega od v prometni nesreči udeleženih imetnikov motornega vozila. Vendar pritožba pri tem spregleda, da se pri objektivni odgovornosti zavezana oseba svoje odgovornosti ne more rešiti s tem, da dokaže, da ni kriva oz., da je izključna krivda na strani drugega udeleženca v prometni nesreči. Ker krivda enega od v prometni nesreči udeleženih imetnikov motornega vozila ne zadošča za oprostitev objektivne odgovornosti ostalih, so tozadevna pritožbena stališča tožencev pravno zmotna in neupoštevna.

Za nobeno od vtoževanih posameznih vrst negmotnih škod tožniku ni prisojena previsoka odškodnina. Prav tožnikova mladost, katero pritožba tožencev izpostavlja ob zatrjevanju previsoke odmere odškodnine za negmotno škodo, utemeljuje v povezavi s pretrpljenimi telesnimi in duševnimi bolečinami prvostopno uporabo čl. 200 in 203 ZOR pri določanju denarne odškodnine, ki ni v škodo tožencev.

Nasprotno: pravična odmera odškodnine terja delno ugoditev pritožbi tožnika ter zvišanje prisojene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti. Odškodnina za ti dve obliki negmotne škode je, po mnenju pritožbenega sodišča, prenizka in ne krije vse nastale škode. Sodišče prve stopnje je premalo vrednotilo dejstvo, da je tožnik mlad fant, rojen 1968, ki je šele na začetku svoje življenjske poti. Iz popolnega zdravja ga je v nesreči dobljena poškodba pahnila v invalidnost, ki jo bo trpel vse življenje.

Prognoza je neugodna in z leti je pričakovati zgolj povečanje tožnikove invalidnosti. Povrnitev pretekle, sedanje in pričakovane bodoče škode utemeljuje prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 1,500.000,00 SIT, torej v znesku višjem za 500.000,00 SIT, kot pa znaša na prvi stopnji prisojena odškodnina iz tega naslova. Premalo je sodišče prve stopnje z odškodnino v znesku 150.000,00 SIT vrednotilo tudi ugotovljena dejstva v zvezi s prestanimi duševnimi bolečinami zaradi skaženosti.

Šepanje pri hoji in močno opazna brazgotina na desnem kolku vendar predstavlja takšno skaženost, ki tožniku povzroča celo psihične težave ter manjši občutek manjvrednosti. Pravilna presoja takšne škode za mladega fanta upravičuje zadoščenje v celotnem vtoževanem znesku odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi skaženosti.

Dejstvo, da se je tožnik navadil živeti s svojo poškodbo, še ne pomeni, da škode zaradi skaženosti zato ne trpi več. Za to vrsto negmotne škode je pritožbeno sodišče torej prisojeno odškodnino zvišalo za 250.000,00 SIT.

Prisoja višje odškodnine, ki jo pritožba tožnika zahteva za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktvnosti ter za strah, pa bi že pomenilo odmero odškodnine v nasprotju z njenim namenom in pomenom prizadete dobrine (čl. 200/2 ZOR).

Objektivno gledano posledice poškodbe tožnika vendarle niso takšne, da bi mu šla zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti višja odškodnina iz tega naslova, do vtoževanega zneska 2,000.000,00 SIT. Prav tako višje odškodnine za strah ne utemeljujeta trajanje in stopnja prestanega strahu tako v času prometne nesreče, kot v obdobju zdravljenja, ko je bil tožnik lahko utemeljeno zaskrbljen za svoje zdravje.

Čeprav so v prometni nesreči udeleženi imetniki motornih vozil odgovorni solidarno, pa sta toženca v zavezi le za enkratni znesek zavarovalne vsote. Kljub večjemu številu zaporednih trčenj v prometni nesreči, gre zgolj za en škodni dogodek. Limit obveznosti zavarovalnice se namreč ugotavlja glede na posamezen škodni dogodek.

Sama višina zavarovalne vsote pa ni odvisna od dejstva, da je eden od odgovornih udeležencev prometne nesreče imetnik v tujini registriranega motornega vozila. Sistem zelene karte temelji na Londonskem sporazumu, ki pa se v 2. odst. tč. e 1. čl. glede višine kritja nastale škode sklicuje na materialno pravo, ki velja v državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Toženca ne zatrjujeta nižjega kritja po zavarovalni polici, pritožbeno stališče o obveznosti (tuje) zavarovalnice le do višine zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka, pa je po presoji pritožbenega sodišča, pravno zmotno. Zavarovalnica mora res po določilih čl. 54 ter 55/3 v času škodnega dogodka (dne 9.4.1989) veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 24/76 - v nadaljnjem besedilu ZTSPOZ) povrniti oškodovancu škodo največ do višine zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka.

Zlasti leto 1989 velja za obdobje velike inflacije in s tem padanje vrednosti takratnega dinarja. Zavarovalna vsota pa se ni zviševala in torej ni prilagajala spremenjeni vrednosti denarja, kar je imelo za posledico mnogo nižjo realno zavarovaln vsoto na dan prometne nesreče, kot pa je bila to volja zakonodajalca. Upoštevanje zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka, se tako pokaže nasprotno namenu zakonske ureditve zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti za škodo, ki jo uporabnik oz. lastnik povzroči drugim pri rabi motornega vozila (čl. 51/1 v zvezi s čl. 53 ZTSPOZ).

Zavarovalna vsota z zavarovalnim kritjem, ki ga je izničila inflacija, pač ne zadovoljuje namena varstva oškodovancev v prometnih nesrečah, pa tudi ne povzročiteljev kot skleniteljev zavarovanja, da se razbremenijo obveznosti plačevanja odškodnine za nastalo škodo.

Zakonska ureditev z novim Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 17/90 in 82/90) že daje nekoliko drugačno opredelitev jamčevalnih obveznosti zavarovalnice, ki kaže večjo naklonjenost stališču, da zavarovalnica jamči do višine zavarovalne vsote, veljavne v času odločanja o odškodnini. Pri tem tudi ne gre spregledati dejstva, da se zavarovalne premije praktično vseskozi usklajujejo s padanjem vrednosti denarja. Primerjava tega dejstva in zavarovalne vsote z izhodiščno vrednostjo na dan škodnega dogodka, predstavlja dodaten argument, da se upošteva pri sojenju najnižji zavarovalni znesek, ki je predpisan v času sojenja na prvi stopnji (kolikor je ta znesek večji od dogovorjene zavarovalne vsote). Smiselna uporaba navedenih predpisov o zavarovanju bivše SFRJ (čl. 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS št. 1/91-I) v okviru novega pravnega reda Republike Slovenije tako terja upoštevanje najnižje predpisane zavarovalne vsote, veljavne v času sojenja na prvi stopnji. Ta pa po odloku vlade R Slovenije (ur. l. RS št. 17/92) znaša za vsa druga motorna vozila, razen za avtobuse in tovorna vozila, 6,000.000,00 SIT. Pravilna uporaba materialnega prava torej pokaže, da zavarovalna vsota ni izčrpana. To velja tako za odškodnino, prisojeno tožniku v tem postopku, kot tudi za izplačila drugim oškodovancem iz istega škodnega dogodka. V tej povezavi pritožba tožencev sicer kritizira prvostopne ugotovitve o izplačilih ostalim oškodovancem, vendar v spisu ni podatkov, da bi zavarovalnica Dunav izplačala še kakšne druge zneske razen tistih, kot to sledi iz njenega sporočila z dne 15.9.1991 (list. št. 34). Novih dokazov v tej smeri pa tudi pritožba ne predlaga.

Prvostopna delno zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z zavarovalno vsoto ne vpliva na obveznost tožencev plačati tožniku prisojeno odškodnino. Zavarovalna vsota, ki jo je treba uporabiti za vtoževani škodni dogodek, namreč krije tudi odškodnino, prisojeno v tem postopku. Tako se pokaže, da je delno utemeljena le pritožba tožnika za znesek 750.000,00 SIT. V tem delu je zato sodišče druge stopnje na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP spremenilo sodbo prve stopnje.

V ostalem pa sta pritožba tožnika in v celoti pritožba tožencev neutemeljeni. Preizkus izpodbijane sodbe glede procesnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) namreč pokaže, da te kršitve niso podane. V nespremenjenem a izpodbijanem delu je sodišče druge stopnje zato sodbo prve stopnje potrdilo (čl. 368 ZPP).

Posledica delne spremembe uspeha v pravdi je tudi spremenjena odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnik je v sporu uspel v celoti z zneskom 2,668.026,00 SIT, toženca pa sta uspela za zavrnjeni del tožbenega zahtevka v znesku 754.974,00 SIT. Stroškovna odmera od tožniku prisojenega zneska znaša 158.932,00 SIT (2.535 točk po 60,00 SIT, kar znaša 152.100,00 odvetniških stroškov in 6.832,00 SIT stroškov za izvedenca in za fotokopije). Sodna taksa tožencev za odgovor na tožbo od zavrnjenega dela tožbenega zahtevka znaša 3.775,00 SIT. Po pobotu se pokaže razlika v korist tožnika v znesku 155.157,00 SIT, kar predstavlja spremenjeno stroškovno obveznost tožencev, usklajeno z uspehom v pravdi (čl. 154 ZPP).

Toženca stroškov pritožbenega postopka nista zaznamovala, ti stroški tožnika pa so odmerjeni v višini 480 točk po 60,00 SIT, kar znaša 28.800,00 SIT. Glede na približno 50 % uspeh v pritožbenem postopku, gre tožniku v povračilo polovico teh stroškov, torje 14.400,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.