Jedro

Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do združevanja nima zahtevanih lastnosti in značilnosti, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Nasprotno, kot pravilno opozarja toženka, je vezana na določene pogoje, v konkretnem primeru gre za pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za včlanitev v lovsko družino. Toženka utemeljeno opozarja na primerjavo z volilno pravico, ki je ravno tako vezana na določen status, to je državljanstvo in starost, in pri kateri gre prav tako za osebno pravico, ki ni hkrati osebnostna pravica.

Položaji, za katere se po določbi 179. člena OZ priznava denarna odškodnina, so po svoji vsebini taki, da po teži in naravi posega v nepremoženjsko dobrino narekujejo satisfakcijo z denarno odškodnino. Narava osebnostnih pravic je posebej občutljiva in zato terja varstvo osebnostnih pravic poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo. Ker v konkretnem primeru za osebnostno pravico ne gre, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je namreč zakonodajalec omejil le na taksativno določene primere. Pravica do združevanja je ustavna človekova pravica, ki ni hkrati (civilna) osebnostna pravica. Četrti odstavek 15. člena URS določa, da sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. To je bilo tožnikoma tudi zagotovljeno, saj sta uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do združevanja dosegla, ko sta v sodnem postopku dosegla razveljavitev sklepa toženke o zavrnitvi članstva ter njuno sprejetje v članstvo toženke.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se zavrneta in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi toženke se ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (prvi odstavek I. točke izreka) spremeni tako, da se zahtevek, da je tožena stranka Lovska družina Š. dolžna tožnikoma A. A. in B. A., oba ..., plačati odškodnino, vsakemu po 2.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 dalje, zavrne.

- odločitev o stroških postopka (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da sta tožnika dolžna toženki povrniti pravdne stroške, in sicer prvi tožnik v višini 538,34 EUR in drugi tožnik višini 538,34 EUR, oba v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

III. Tožnika sta dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka, in sicer prvi tožnik v višini 198,18 EUR in drugi tožnik v višini 198,18 EUR, oba v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožečima strankama (tožnikoma) plačati odškodnino, vsakemu po 2.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 do plačila. V presežku do zahtevanih 4.000,00 EUR za vsakega tožnika je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženka dolžna povrniti prvemu tožniku pravdne stroške v znesku 581,21 EUR, drugi tožnik pa je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 76,54 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta oba tožnika in toženka. Prvi tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je, da je bila prvemu tožniku kršena pravica do svobode združevanja, zaradi kratenja te z ustavo zagotovljene osebnostne pravice je trpel duševne bolečine. Pravica do članstva pri toženki je bila prvemu tožniku kratena od 13. 3. 2011, ko je toženka odločila, da prvega tožnika ne sprejme v članstvo, do izdaje lovske izkaznice v letu 2014. Prvi tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških. Sodišče mu je dosodilo prenizko odškodnino. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba ne vsebuje pravilne dokazne ocene glede izjave prvega tožnika in priče C. C. Sodišče ne navede, da je slednji dokaz izvedlo, kljub temu, da izpoved te priče vpliva na razloge sodbe. Odločitev o odmeri višine odškodnine je premalo obrazložena in se je ne da preizkusiti. Dejstva v 10. in 11. točki obrazložitve, ki se nanašajo na obdobje po sprejemu v članstvo (od 29. 8. 2013 do 1. 4. 2014) so zmotno in nepopolno ugotovljena. Pritožba kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče napačno sklepa o osnovnem razlogu tožnikov za včlanitev v lovsko družino. Prvi tožnik je upravičeno štel, da je pomen lovske izkaznice znaten in bistven. Zmotne so ugotovitve sodišča, da toženka ni namerno zavlačevala z izdajo lovske izkaznice, ker listinska dokumentacija dokazuje nasprotno. Zmotne so ugotovitve, da je prvi tožnik potrdil, da ni podlage, da se toženki očita zavlačevanje z izdajo lovske izkaznice. Prvi tožnik podrobno obrazlaga, zakaj je prišlo do zavlačevanja postopka izdaje lovske izkaznice in zatrjuje, da si je toženka prizadevala, da se izdaja lovske izkaznice čim bolj odloži. Sodišče prezre dopis S. z dne 17. 11. 2016, prevalitev bremena na S. je brezpredmetna. Zavlačevanje z izdajo lovske izkaznice je povzročilo prikrajšanje pri prvem tožniku, vzrok je na toženki. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da izdaja lovske izkaznice ni imela vpliva, in ne drži, da je imel prvi tožnik vse možnosti koriščenja članskih pravic v polnem obsegu kot ostali člani. Duševne bolečine je prvi tožnik natančno opisal v svoji izpovedi, sodišče je ni upoštevalo v celoti. Pojasnjuje, kakšne duševne bolečine je trpel in za kaj je bil prikrajšan. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker obdobju od zavrnitve sprejema v članstvo (13. 3. 2011) do sprejema v članstvo (29. 8. 2013) ne nameni večji pozornosti in to obdobje le pavšalno utemelji. Sodišče prezre tudi tožnikova prikrajšanja v obdobju po sprejemu v članstvo in pred izdajo lovske izkaznice. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Prisojena odškodnina ne izpolnjuje kriterija pravične denarne odškodnine in odstopa od sodne prakse sodišč v podobnih primerih. Sodišče je premalo upoštevalo trajanje omejevanja osebnostne pravice, ki je bila prvemu tožniku omejena v obdobju skoraj treh let, in intenzivnost, stopnjo bolečin glede na okoliščine primera ter pomen prizadete dobrine. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo objektivne pogojenosti odškodnine in individualizacije odškodnine. Sodišče navaja, da prvi tožnik v obdobju od 13. 3. 2011 do 29. 8. 2013 ni bil prikrajšan pri lovu, lovskih aktivnostih in strelnem orožju, saj lovska izkaznica ni bila pogoj za te aktivnosti. Odločitev v zvezi s tem opre na zaslišanje prič, prezre pa zakonsko določbo drugega odstavka 62. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). Brez lovske izkaznice prvi tožnik ni mogel sodelovati pri lovu, streljanju in vseh drugih, izdatno opisanih lovskih aktivnosti.

3. Drugi tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je priznalo trajanje kršitve pravice do združevanja le od 13. 3. 2011 do 29. 8. 2013. Za obdobje po 29. 8. 2013 zmotno zaključuje, da sta tožnika izvrševala svojo pravico do združevanja v polnem obsegu, pri čemer se v celoti in nekritično opira na izpovedi zakonitega zastopnika toženke in prič, ki so lovci pri toženki in zainteresirani za izid postopka v korist toženke. Zaključek sodišča je tudi v nasprotju z ugotovitvijo pod 10. točko obrazložitve, da sta bila tožnika obravnavana kot novinca. Takšen način izvrševanja pravice do lova ne pomeni polnopravnega članstva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na izvajanje lova, in sicer 60. člen ZDLov. Zaključek sodišča, da je mogoče udejstvovanje v lovu brez izkaznice, je nezakonit. V nasprotju z zakonodajo in izpovedjo priče D. D. se je sodišče nekritično in v celoti oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika toženke in prič C. C., E. E., F. F., G. G. in H. H., kakšna naj bi bila dejanska praksa. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da toženka ni zavlačevala z izdajo lovske izkaznice. Opozarja na izpovedi prič C. C., D. D. in navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je imela toženka pravico podvomiti v veljavnost spričeval. Poudarja, da je D. D. ovrgel izpoved priče C. C. glede odgovornosti za vpis v register L. Zaradi neverodostojnosti izpovedi priče C. C. ni mogoče sprejeti. Za obdobje med 13. 3. 2011 in 29. 8. 2013 je sodišče na podlagi neverodostojnih izpovedi prič zaključilo, da tožnika nista bila prikrajšana pri lovu, ker sta se ga udeleževala kot gosta. Sodišče je zmotno ugotovilo, da drugemu tožniku pripada odškodnina le za čas kršitve pravice do združevanja od 13. 3. 2011 do 29. 8. 2013, ne pa za nadaljnje obdobje do 1. 4. 2014. Ker sta čas trajanja in obseg kršitve pomembni pri odmeri, je prišlo do zmotne uporabe 179. člena OZ. Priznana odškodnina 2.000,00 EUR je prenizko odmerjena in ne predstavlja pravičnega zadoščenja. Sodišče bi moralo drugemu tožniku priznati celotno vtoževano odškodnino. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prizna celotna zahtevana odškodnina oziroma dodatna odškodnina v višini 2.000,00 EUR.

4. Toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in razloge sodišča prve stopnje, da pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice, katerih narava je posebej občutljiva in zato terja njeno varstvo poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo. Sodišče je zaključilo, da protipravnost ravnanja toženke predstavlja nezakonita zavrnitev tožnikov v članstvo tožene stranke in zaradi kršitve tožnikoma pripada odškodnina. Toženka navaja, da škoda, ki jo vtožujeta tožnika, ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju. Pravico do združevanja namreč nima narave osebnostne pravice, ki je po določilu 179. člena OZ pogoj za priznanje odškodnine. Vse temeljne človekove pravice niso tudi osebnostne pravice. Pravica do združevanja nima karakteristik za osebnostno pravico in je primerljiva z volilno pravico kot eno temeljnih političnih pravic. V obeh primerih gre za osebni pravici. Ne gre torej za osebnostno, temveč politično pravico. Kršitev slednjih ne daje podlage za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče zmotno zaključuje, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sodi pravica do združevanja med osebnostne pravice. Odločba, ki jo sodišče navaja v utemeljitev, je osamljena. Tožnika sta uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do združevanja uspešno dosegla že s tem, ko sta v sodnem postopku P 323/2011 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu dosegla razveljavitev sklepa toženke o zavrnitvi članstva ter njuno sprejetje v članstvo toženke. Sicer pa v konkretnem primeru teža in narava posega nista tolikšni, da bi narekovali satisfakcijo z denarno odškodnino, tudi če bi se pravica do združevanja štela za osebnostno pravico. Če bi sodišče štelo, da tožnikoma vendarle pripada odškodnina za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, toženka ugovarja višini prisojene odškodnine, ki je bistveno previsoka. Nezakonita je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede ugovora zastaranja. Tožnika sta za škodo in povzročitelja izvedela že 13. 3. 2011 in 26. 7. 2011, ko je toženka s sklepom zavrnila njuno članstvo. Tožba je bila vložena več kot tri leta po 26. 7. 2011, zato je zahtevek zastaral. Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Glede na polovičen uspeh, bi bila na mestu odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

5. Pritožbi tožnikov nista utemeljeni, pritožba toženke je utemeljena.

6. V postopku na prvi stopnji je bilo med pravdnima strankama med drugim sporno, ali je treba ustavno zagotovljeno pravico do združevanja obravnavati kot osebnostno pravico, za katero je značilno, da njeno varstvo v primeru kršitve terja poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo, ali pa je to temeljna človekova pravica, ki ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti, tako da ne sodi v krog osebnostnih pravic in pri vtoževani odškodnini oziroma zatrjevani škodi ne gre za pravno priznano škodo po določbah 179. člena OZ. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima ustavna pravica do združevanja tudi naravo (civilne) osebnostne pravice, ki je po 179. členu OZ pogoj za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega).1 Pravica do združevanja nima zahtevanih lastnosti in značilnosti, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Nasprotno, kot pravilno opozarja toženka, je vezana na določene pogoje, v konkretnem primeru gre za pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za včlanitev v lovsko družino. Toženka utemeljeno opozarja na primerjavo z volilno pravico, ki je ravno tako vezana na določen status, to je državljanstvo in starost, in pri kateri gre prav tako za osebno pravico, ki ni hkrati osebnostna pravica.

8. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno pri sodni praksi, ki naj bi se večkrat izrekla, da sodi pravica do združevanja med osebnostne pravice, sklicuje na odločbo VS RS II Ips 99/2013, ki je obravnavala volilno pravico in ne pravice do združevanja in iz katere izhaja, da volilne pravice ni mogoče šteti med osebnostne pravice. Sklicuje se tudi na odločbo VSL I Cp 1258/2012, v kateri je res zavzeto stališče, da sodi pravica do združevanja med osebnostne pravice2, vendar ima pritožba prav, da vprašanje, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice, v navedeni zadevi, kot je razvidno iz odločbe višjega sodišča, ni bilo sporno.3 Nasprotno je v odločbi VSK Cp 206/2012 potrjeno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do združevanja nima narave osebnostne pravice, čeprav je uvrščena v drugo poglavje Ustave RS (URS) med človekove pravice in temeljne svoboščine.

9. Položaji, za katere se po določbi 179. člena OZ priznava denarna odškodnina, so po svoji vsebini taki, da po teži in naravi posega v nepremoženjsko dobrino narekujejo satisfakcijo z denarno odškodnino. Narava osebnostnih pravic je posebej občutljiva in zato terja varstvo osebnostnih pravic poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo. Ker v konkretnem primeru za osebnostno pravico ne gre, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je namreč zakonodajalec omejil le na taksativno določene primere. Pravica do združevanja je ustavna človekova pravica, ki ni hkrati (civilna) osebnostna pravica. Četrti odstavek 15. člena URS določa, da sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. To je bilo tožnikoma tudi zagotovljeno, saj sta uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do združevanja dosegla, ko sta v sodnem postopku P 323/2011 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu dosegla razveljavitev sklepa toženke o zavrnitvi članstva ter njuno sprejetje v članstvo toženke.

10. Ob povedanem je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča neutemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Iz navedenih razlogov je bilo treba sodbo v ugodilnem delu spremeniti in zavrniti tudi zahtevek tožnikov na plačilo 2.000,00 EUR vsakemu. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP.

11. Pritožbi obeh tožnikov, ki se zavzemata za zvišanje odškodnine, sta neutemeljeni, saj škoda, ki jo vtožujeta, ni pravno priznana škoda in je bil iz tega razloga njun tožbeni zahtevek (v presežku) pravilno zavrnjen. Na pritožbene navedbe tožnikov v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb postopka in zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanašajo na sporno obdobje zatrjevane kršitve pravice in odmero odškodnine, zato sodišče druge stopnje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

12. Zaradi spremembe sodbe je spremenjen tudi stroškovni izrek. Odmera pravdnih stroškov v pritožbah ni izpodbijana. Ker je toženka glede na spremembo sodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, sta ji tožnika dolžna povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.077,08 EUR. Vsak ji je tako dolžan povrniti po 538,54 EUR pravdnih stroškov.

13. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati sta dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka toženke, ki je bila s pritožbo uspešna. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku in sicer: sestavo pritožbe (300 točk x 0,459 EUR) v višini 137,70 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve v višini 2,76 EUR, DDV v višini 30,90 EUR ter sodno takso za pritožbo v višini 225,00 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški toženke tako znašajo 396,36 EUR. Tožnika sta ji dolžna povrniti vsak polovico teh stroškov, torej vsak 198,18 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Finžgar A., Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana, 1985, str. 38-43, gl. tudi Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga, stran 780. 2 Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka kršila tožnikovo osebnostno pravico, in sicer ustavno pravico do združevanja. 3 Enako stališče je zavzeto le še v odločbi VSL I Cp 1639/2017, v kateri je Višje sodišče obravnavalo tožnikovo pritožbo in navedeno vprašanje prav tako ni bilo izpostavljeno.