Jedro

Ker je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo neskladje ZPIZ-1 iz razlogov, ki so na kratko povzeti v 5. točki obrazložitve, v zvezi s tem pa je bilo ugotovljeno neenakopravno obravnavanje, je razveljavilo tudi prejšnjo sodbo revizijskega sodišča (odločba Up-706/12-14 z dne 27. 5. 2015). S tem je postalo očitno, da je toženec zahtevo tožnika, ki je zahteval ponovno odmero, nepravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP oziroma, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta izpodbijani odločbi odpravili in naložili tožencu ponovno odmero starostne pokojnine za tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 9. 9. 2009 in 27. 1. 2010 in mu naložilo izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbama toženca z dne 13. 3. 1998 in 10. 9. 2004, ki ju tožnik ni izpodbijal. Dne 16. 7. 2009 je vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi ni bil upoštevan znesek 3.376,05 EUR iz naslova dobička, ki je bil izplačan leta 1992. Toženec je zahtevo zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 10. 9. 2004. Po presoji sodišča neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pokojnine pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil toženec, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se tožnik zoper odločbi z dne 13. 3. 1998 in 10. 9. 2004 ni pritožil, pokojninska osnova pa je bila tako pravnomočno ugotovljena. Ta osnova sicer ne predstavlja pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno sodbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Vrhovno sodišče je o reviziji že odločalo in ji s sodbo VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 ugodilo tako, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da v pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, razen z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče poseči. 5. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-706/12-14 z dne 27. 5. 2015 ugodilo ustavni pritožbi tožnika in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Sklicevalo se je na odločitev v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je šlo za enak ustavnopravni primer. V navedeni zadevi je ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS), ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) v 270. členu in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Odločitev sodišč je torej temeljila na ureditvi, ki je bila v neskladju z URS zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena URS.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Upoštevajoč odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi toženca o zavrženju tožnikove zahteve in mu naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov iz naslova dobička, ki je bil izplačan leta 1992 in od katerega so bili obračunani in plačani prispevki.

9. Ustavno sodišče je že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ z URS, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo. Tistim zavarovancem, ki jim je bila pokojnina odmerjena brez upoštevanja tega dela plač, je bila po 270. členu ZPIZ dana možnost posebnega časovno neomejenega izrednega pravnega sredstva, ki je omogočal ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. Tudi 183. člen ZPIZ-2 (spet) ureja podobno izredno pravno sredstvo, ki omogoča ponovno odmero pokojnine (v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). Le v vmesnem obdobju, to je v času veljave ZPIZ-1, takega izrednega pravnega sredstva ni bilo. Ker je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo neskladje ZPIZ-1 iz razlogov, ki so na kratko povzeti v 5. točki obrazložitve, v zvezi s tem pa je bilo ugotovljeno neenakopravno obravnavanje, je razveljavilo tudi prejšnjo sodbo revizijskega sodišča (odločba Up-706/12-14 z dne 27. 5. 2015). S tem je postalo očitno, da je toženec zahtevo tožnika, ki je zahteval ponovno odmero, nepravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP oziroma, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta izpodbijani odločbi odpravili in naložili tožencu ponovno odmero starostne pokojnine za tožnika.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.