Jedro

Zahteve za novo odmero pokojnine, ker tožniku pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan dohodek iz naslova dobička podjetja, toženec ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti, ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi zato moral toženec o zahtevi odločiti po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep toženke št. ... z dne 9. 9. 2009 in odločbo št. ... z dne 27. 1. 2010 ter tožencu naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati tožniku novo odločbo o odmeri predčasne pokojnine ter mu povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča, da je o zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine dopustno odločati, ker v izreku odločbe z dne 10. 9. 2004 ni razvidno, da bi odločitev zajemala tudi sporni znesek, ki ga je upoštevati pri izplačilu pokojninske osnove in, da to ni zajeto z mejami dokončnosti in pravnomočnosti, materialno pravno zmotna. Meni, da je zaradi tega, ker je bila tožniku z odločbama z dne 13. 3. 1998 in 10. 9. 2004 pravnomočno priznana pravica do predčasne pokojnine, bilo tako o pokojninski osnovi kot o pokojnini in odmeri pokojnine brez zmanjšanja, nedvomno odločeno z učinkom pravnomočnosti. Plača kot element pokojninske osnove v dosedanjih postopkih ni nikoli predstavljala samostojne upravne zadeve, da bi se lahko o njej odločalo in zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. V pravnomočno odločbo bi bilo mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določa 4. odst. 225. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). S tem, ko je sodišče tožnikovo vlogo z dne 16. 7. 2009 obravnavalo kot zahtevo za novo odmero predčasne pokojnine, z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že pravnomočna z odločbo z dne 13. 3. 1998, drugače oblikuje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo saj za takšno novo odmero pokojnine ni materialne podlage ne v ZPIZ-1 in ne v ZUP. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto, na primer v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 21/2006; Psp 432/2005; Psp 775/2005 in z drugimi iz katerih je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Da tožnik ni upravičen do nove odmere pokojnine je v podobnih primerih tudi že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. V zvezi s sklicevanjem sodišča na prakso toženke, toženka navaja, da je v novem postopku na novo odmerjala pokojnino le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo, in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu s toženko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto po ZMEPIZ, kot na primer med družbo L. d.d. in toženko. Tudi revizijski sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 ne pomeni ustavljene sodne prakse na podlagi katere bi bila možna ponovna odmera.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 27. 10. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za novo odmero predčasne pokojnine z dne 9. 9. 2009. Toženka je sklep o zavrženju utemeljila s tem, da je bilo o zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se zahteve opira, ni spremenilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje: toženec je z odločbo z dne 13. 3. 1998 tožniku priznal pravico do predčasne pokojnine od 15. 3. 1998 dalje. Ta odločba je bila nadomeščena z odločbo z dne 10. 9. 2004, s katero je bila tožniku predčasna pokojnina odmerjena brez zmanjšanja od, 14. 3. 2003 dalje. Tožnik je 16. 7. 2009 vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker mu pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan znesek 809.036,99 SIT oz. 3.376,05 EUR iz naslova dobička podjetja, kar izhaja iz obrazca M-4/M-8. Navedeni znesek je bil izplačan v letu 1992 v skladu z osnovami in merili, ki so v spornem obdobju veljali za delitev plač, kar pomeni vštevanje teh zneskov v pokojninsko osnovo, ki vpliva na višino pokojnine, kar izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji s strani toženke z dne 4. 2. 2009. Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da toženec tožnikovo zahtevo z dne 16. 7. 2009 ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti, ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi zato morala toženka o zadevi odločiti po vsebini.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, da je bilo po izdaji dokončnih in pravnomočnih odločb o odmeri pravice do predčasne pokojnine tožnika, ugotovljeno, da pri navedeni odmeri niso bili upoštevani zneski plač izplačani v letu 1991 pri bivšem delodajalcu tožnika I. d.d. za katere je tožena stranka sama ugotovila, da so bila razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je o tem (torej o teh zneskih, ki gredo v pokojninsko osnovo pri tožniku) bilo že pravnomočno odločeno. Tako tudi ne gre za poseg v pravnomočno odločbo toženke z dne 13. 3. 1998, kar bi bilo možno le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1 določa 4. odst. 225. čl. ZUP.

Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, tudi ne ureja od kdaj gre v takem primeru upravičencu novo odmerjena višja pokojnina. Glede na določbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS-UPB 4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo stranke. Gre za novo odmero pravice (starostne predčasne pokojnine) na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej. V takšnih primerih, vse do datuma vloge za novo odmero višine tožnikove pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba o njegovi upokojitvi in višini pokojnine z dne 13. 3. 1998. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo saj takšna odločitev sodišča ni v nasprotju z določbami ZPIZ-1. V pritožbi navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, držijo, vendar iz citiranih judikatov pritožbenega sodišča ne izhaja, da zaradi tega zavarovancem ni možno vnaprej odmeriti nove dajatve.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo temveč na primer kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka utemeljeno upoštevala določbe ZUP, ki v 4. odst. 263. čl. določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe, obnova ne more več predlagati. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje pa ne gre za obnovo postopka, temveč za novo odmero pravic na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej.

V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavano pravno vprašanje o tem, katero 10 letno obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. Ob upoštevanju V. toč. Sklepa o obsegu in načinu prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leto 1990. Tožnik je v sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše 10 – letno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plačo) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plači, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Navedeno stališče zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri reševanju predmetne zadeve ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj zavarovancev. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni in iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. V tem in v temu podobnih primerih se ne posega v že pravnomočna razmerja temveč zavarovanci želijo, da se vnaprej, v bodočih izplačilih pokojninskih dajatev upošteva to, o čemer toženka v dosedanjih odločbah še sploh ni odločila.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje po ugotovitvi, da pravnomočna odločba toženke z dne 13. 3. 1998 ni zajemala odločitve o vštevanju zneskov izplačanih tožniku leta 1992 s strani delodajalca I. d.d. in sporni zneski tako niso bili del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do predčasne pokojnine tožnika, pravilno, ko je odpravilo odločbi toženca in mu naložilo, da izda tožniku novo odločbo o odmeri starostne predčasne pokojnine. Torej, da o njegovi zahtevi odloči po vsebini.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožben sodišče paziti po uradni dolžnosti.