Jedro

Ni mogoče za vsako objektivno žaljivo izpovedbo dano v pravdnem, ali kakšnem drugem postopku kar v naprej šteti, da je bila že samo zaradi tega podana pri obrambi pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, zaradi katere se postopek vodi. V kolikor je taka izjava povsem iztrgana iz konteksta vtoževane pravice, potem seveda ni mogoče trditi, da je bila dana pri obrambi te pravice ali koristi in da je že s tem podan eden od elementov za izključitev protipravnosti.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika in pooblaščenke zasebnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obdolženi M.P. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 800 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v P. obdolženega M.P. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj razžalitve po 1. odst. 169. člena KZ. Na podlagi 38. člena in 1. odst. 169. člena KZ je za vsako od kaznivih dejanj določilo 100.000,00 SIT denarne kazni, nakar mu je na podlagi 4. točke 2. odst. 47. člena KZ izreklo enotno kazen v znesku 200.000,00 SIT, za katero je sklenilo, da jo je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo le-ta izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je sodišče sklenilo, da je obdolženi M.P. na podlagi 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zasebnega tožilca ter njegovega pooblaščenca, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom, prav tako pa tudi na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter pritožnika oprosti dejanj iz zasebne tožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako na podlagi 378. člena ZKP pritožnik in njegov zagovornik zahtevata, da ju višje sodišče o seji senata obvesti.

Pooblaščenka zasebnega tožilca R.H. se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, tedaj iz pritožbenega razloga po 4. točki 1. odst. 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu namesto denarne kazni izreče kazen zapora, podrejeno pa, da določene denarne kazni za posamezna kazniva dejanja primerno zviša in izreče višjo enotno denarno kazen.

Pritožbi nista utemeljeni.

Srž pritožbe obdolženčevega zagovornika je v tem, da je sodišče zmotno presodilo, da je pri obdolženčevih izjavah, za katere tudi pritožnik sam navaja, da so objektivno žaljive, podana protipravnost. Izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno z določbo 3. odst. 169. člena KZ, po kateri se ne kaznuje kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem književnem, ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice, ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Že res, kar navaja pritožnik, da so bile inkriminirane izjave podane na glavnih obravnavah v pravdnih zadevah, navedenih v izreku, pa vendarle pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pravdna zadeva Okrožnega sodišča v K. se je med strankama vodila zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine, pravda pred Okrajnim sodiščem v P., zaradi plačila odškodnine v zvezi z dogodkom, ki naj bi se primeril dne 17.8.1998 in pravda pred Okrajnim sodiščem v P. prav tako zaradi plačila odškodnine v zvezi z zatrjevanim poškodovanjem premičnih vhodnih vrat. Iz same vsebine izjav, navedenih v izreku in ki so tudi objektivno izkazane z navedbami iz razpravnih zapisnikov v zgoraj navedenih pravdnih zadevah, pa je videti, da z obrambami pravic obdolženca oz. tožnika v pravdnih zadevah M.P. nimajo ničesar opraviti. Ni mogoče za vsako objektivno žaljivo izpovedbo dano v pravdnem, ali kakšnem drugem postopku kar v naprej šteti, da je bila že samo zaradi tega podana pri obrambi pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, zaradi katere se postopek vodi. V kolikor je taka izjava povsem iztrgana iz konteksta vtoževane pravice, potem seveda ni mogoče trditi, da je bila dana pri obrambi te pravice ali koristi in da je že s tem podan eden od elementov za izključitev protipravnosti. To je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ki je hkrati ocenilo tudi, da so izpovedbe obdolženega M.P. na sodišču bile dane z namenom diskreditacije zasebnega tožilca R.H., taka ugotovitev pa je, ob dejstvu, da je sodišče pravilno ocenilo, da niso bile dane pri obrambi obdolženčevih pravic, nepotrebna. Protipravnost bi namreč, sledeč določbi 3. odst. 169. člena KZ bila izključena le v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da so žaljive izjave bile podane pri obrambi kakšne pravice ob hkratni oceni, če bi se iz načina izražanja ali drugih okoliščin videlo, da obdolženec tega ni storil z namenom zaničevanja.

Kolikor pa zagovornik obdolženega M.P. izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožnik nima prav, ko meni, da so razlogi v izpodbijani sodbi o subjektivnem elementu obdolžencu očitanih kaznivih dejanj nejasni. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da so formulacije o tem, da je v kazenskem postopku nekaj, pa še posebej, če gre za odločilno dejstvo „težko sprejemljivo“, neprimerne, saj utegnejo pri nestrokovni javnosti vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejstva, pa vendarle je potrebno obrazložitev vsake sodne odločbe brati celovito, prav to pa pokaže, da so razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev dovolj jasni in da tedaj zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

Prav tako ugotovitev pa velja tudi za tisti del pritožbenih navedb, ko pritožnik opozarja na nerazumljivost in nasprotje v izreku, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje v abstraktnem delu izreka navedlo, da naj bi obdolženec „drugega razžalil in o drugem trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu“, medtem, ko je v končni posledici ugotovilo zgolj razžalitev, sodba pa ne vsebuje razlogov o tem, da bi obdolženec naj raznašal nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Pritožnik ima sicer prav, ko opozarja na to, da vsebuje abstraktni del opisa kaznivega dejanja tako elemente razžalitve iz 1. odst. 169. člena KZ kakor tudi žaljive obdolžitve iz 1. odst. 171. člena KZ, vendarle pa nasprotje med abstraktnim opisom kaznivega dejanja, ki ni nujna sestavina izreka in dejanskim opisom ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odst. 371. člena ZKP, kajti ta je podana samo takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 241/98 z dne 4.4.2002).

Zagovornik obdolženega M.P. v svoji pritožbi tudi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP s tem, ko ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Tudi pri kaznivem dejanju razžalitve gre za tako imenovano osebno kaznivo dejanje, pri takih dejanjih pa je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključena, ob tem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja institut, ki ga je sodna praksa sprejela izključno v korist obdolženca, vendar pa ga kazenski zakonik sploh ne ureja, tako, da tudi za tega del kršitve kazenskega zakona neuporaba tega instituta ne predstavlja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25/98 z dne 4.4.2002).

S pooblaščenko zasebnega tožilca R.H. pa se ni mogoče strinjati, ko meni, da je sodišče obdolženemu M.P. izreklo preblago kazensko sankcijo in ko se zavzema za to, da bi obdolžencu sodišče moralo namesto denarne kazni izreči kazen zapora, le podrejeno pa višje denarne kazni za posamezna kazniva dejanja in posledično tudi višjo enotno denarno kazen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pravilno ocenilo in ovrednotilo, tako, da so tudi okoliščine, ki jih v svoji pritožbi navaja pritožnica po presoji prizivnega sodišča prišle v pravšnji meri do izraza in da tedaj v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki je ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici te ugotovitve pa je bilo tedaj na podlagi 391. člena ZKP ob pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obdolženega M.P. s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obdolženec na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP plačati povprečnino, odmerjeno na 800 EUR. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri določitvi povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost kazenskega postopka ter premoženjske razmere obdolženega M. P..