Jedro

Kadar zakon predpiše dokazno breme za obtoženca, mu mora sodišče omogočiti izvedbo dokazov v skladu z načelom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave po enakih kriterijih, kot to omogoča tožilcu za dokazovanje obtožbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.P. se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.P. zaradi treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ določena kazen 100.000 SIT za vsako kaznivo dejanje ter nato izrečena enotna kazen 200.000 SIT, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev obsojenčeve pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave in prvem odstavku šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), zaradi kršitve kazenskega zakona po četrti točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Navaja, da sodišče ni omogočilo obrambi, da zahteva izločitev sodnika poročevalca na seji sodišča druge stopnje, ki je obravnavalo pritožbo zagovornika, čeprav je v pritožbi zahteval, da se obsojenca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata. Zahteva zatrjuje, da je višji sodnik V.B. kot sodnik poročevalec v pritožbenem senatu zahteval uvedbo kazenskega postopka zoper zagovornika zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 169. člena KZ, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju in bi zato moral biti sodnik izločen iz obravnavanja zagovornikove pritožbe iz razloga po šesti točki 39. člena ZKP. Ker pritožbeno sodišče ne obsojenca ne zagovornika o pritožbeni seji ni obvestilo, mu ni omogočilo uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana zato, ker je sodišče obsojenčeve trditve o zasebnem tožilcu pravno opredelilo kot razžalitev po prvem odstavku 169. člena KZ, čeprav je pravilna pravna opredelitev za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ. Ker je sodišče sprejelo tako pravno opredelitev, obsojencu ni omogočilo obrambe z dokazovanjem resničnosti obsojenčevih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost pri obrambi njegovih premoženjskih pravic pred sodiščem. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge o zaslišanju policistov V.F., B.P. in D.N. ter pregled sodnih in tožilskih spisov, s čimer je dokazoval obrambo pravic in utemeljenost verjeti v resničnost svojih trditev. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po enajsti točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, ali se je obsojenec zavedal objektivnih znakov kaznivega dejanja, posledice in vzročne zveze med njimi, sodba sodišča druge stopnje pa nima razlogov o pritožbeni navedbi, ki je to kršitev uveljavljala in ima nejasne razloge o tem, ali je obsojenec žaljive trditve izrekel pri obrambi pravic. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da očitek zahteve o pristranskosti sodnika poročevalca ni mogoče utemeljiti „s pravnim razmerjem v drugi zadevi“ in da „profesionalno razmerje sodnika ne more pomeniti sovražnega razmerja“, glede ostalih navedb zahteve pa je mnenja, da uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu in iz razlogov, ki so podani v tej obrazložitvi.

Po določbah prvega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena KZ lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja Ustava v 23. členu, se v kazenskem postopku uresničuje na podlagi določb 39. do 43. člena ZKP. Če te določbe ZKP niso bile prekršene, je bila ustavna pravica na ustrezen način spoštovana.

Razlogi za izločitev sodnika so navedeni v 39. členu ZKP, med njimi je v šesti točki določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po določbah prvega odstavka 40. člena ZKP mora sodnik sporočiti predsedniku sodišča o okoliščinah, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, da odloči o izločitvi. Po določbah drugega in tretjega odstavka 41. člena ZKP lahko tudi stranka zahteva izločitev sodnika višjega sodišča do začetka pritožbene seje oziroma takoj, ko izve ali bi lahko izvedela za sestavo senata sodišča druge stopnje. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko uveljavlja bistvena kršitev postopka po drugi točki prvega odstavka 371. člena ZKP na drugi stopnji, torej da je v pritožbenem senatu sodeloval sodnik, ki bi bil moral biti izločen samo, če je vložnik zahteve izločitev sodnika zahteval, pa je sodišče ni upoštevalo, ali če na kršitev ni mogel opozoriti. Tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi z dne 7.11.2002, opr. št. I Ips 255/2000. V obravnavani zadevi je zagovornik v svoji pritožbi zahteval, da sodišče njega in obsojenca obvesti o pritožbeni seji, ni pa te zahteve z ničimer obrazložil. V spisu ni podatkov, da bi sodnik poročevalec sam zahteval izločitev ali da bi to zahtevala obramba do začetka pritožbene seje. V spisu tudi ni zahteve obrambe, da sodišče druge stopnje obvesti zagovornika ali obsojenca o sestavi pritožbenega senata, pa tudi v predložitvenem poročilu sodišča druge stopnje o tem ni pojasnila. Glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba ni ničesar ukrenila, da bi bila pred začetkom pritožbene seje ali med njo obveščena o sestavi pritožbenega senata, čeprav bi ob potrebni skrbnosti ta podatek lahko dobila. Torej je imela možnost, da uresniči pravico do izločitve sodnika, o katerega nepristranskosti je dvomila. Sodišče druge stopnje zato ni zagrešilo bistvene kršitve postopka v smislu druge točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Stališče zahteve, da je sodišče uresničitev te pravice onemogočilo s tem, da zagovornika in obsojenca ni obvestilo o seji senata, ni pravilno. Po določbah prvega odstavka 445. člena ZKP sodišče druge stopnje obvesti stranke o seji senata samo, če spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, ne pa zaradi drugih razlogov. Sodišče torej ni dolžno v teh primerih obveščati obrambe o seji sodišča druge stopnje, če spozna, da za to ni zakonitega razloga, pričakovanje obrambe, da bo na seji zahtevala izločitev sodnika pritožbenega senata, pa ni tak razlog.

Ni utemeljena trditev zahteve, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da je obsojenec storil kazniva dejanja naklepoma. V tretjem odstavku na peti strani sodbe je obrazloženo, da glede na okoliščine „ni podvomiti, da so bile besede izrečene z namenom zaničevanja zasebnega tožilca in z direktnim naklepom, saj se je obdolženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, pa ga je hotel storiti“. Sodba sodišča prve stopnje ima torej razloge o vseh odločilnih dejstvih in zato ni bila storjena kršitev postopka v smislu enajste točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Stališče zahteve, da sodišče druge stopnje zagreši bistveno kršitev postopka po enajsti točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če ne presodi in v sodbi ne obrazloži svoje presoje relevantnih pritožbenih navedb, je zmotno. V takem primeru gre za kršitev določb prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je bistvenega pomena samo, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v smislu tretje točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Takega vpliva zahteva ne zatrjuje. Ta navedba zahteve pa je tudi sicer neutemeljena: v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, „ki je hkrati ocenilo tudi, da so izpovedbe obdolženega M.P. na sodišču bile dane z namenom diskreditacije zasebnega tožilca“.

Tudi trditev, da je enaka kršitev postopka podana s tem, da sodišče prve stopnje na četrti in peti strani izraža dvom o tem, ali je obsojenec žaljive trditve izrekel pri obrambi svojih pravic, torej o odločilnem dejstvu, ni utemeljena; sodba res navaja, da je „težko“ sprejeti zagovor, da je obsojenec izrekel očitke pri zaščiti svojih pravic, vendar je iz obrazložitve povsem jasno, da je sodišče zagovor v tej smeri zavrnilo. Tudi sodišče druge stopnje je enako pritožbeno navedbo, kot jo ponavlja zahteva, zavrnilo ob ugotovitvi, da je formulacija sodišča prve stopnje sicer neprimerna, da pa je iz celovite obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno, da zatrjevana kršitev ni podana.

Pritrditi pa je treba zahtevi, da je sodišče napačno pravno opredelilo obsojenčeva dejanja (načeloma in ne v obsojenčevo škodo) in da je bistveno kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist po tretji točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

M.P. je bil obsojen, da je v treh primerih v pravdnih zadevah med njim kot tožnikom ter zasebnim tožilcem kot tožencem pred Okrožnim sodiščem v Kopru zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine ter pred Okrajnim sodiščem v Piranu zaradi plačila odškodnine trdil, da so ga po naročilu zasebnega tožilca njegovi prodajalci mamil napadli na dvorišču hiše ... v P., ga ugrabili in odpeljali v S. z namenom, da ga umorijo, da mu je zasebni tožilec še kasneje stregel po življenju in si poskusil prilastiti njegovo lastnino. Take trditve načeloma uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, če niso bile izrečene pod pogoji iz četrtega in prvega odstavka 171. člena KZ. Sodišči teh pogojev nista ugotavljali in bi zato bila pravilna pravna opredelitev obsojenčevih dejanj kot kazniva dejanja po prvem odstavku 171. člena KZ, ne pa kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Ta kršitev kazenskega zakona v smislu četrte točke 372. člena ZKP pa ni bila v škodo obsojenca, saj je za obe kaznivi dejanji predpisana enaka kazen.

Za odločitev v tej zadevi pa je bistvena kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist v skladu z 22. in 29. členom Ustave ter točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Pooblaščenka zasebnega tožilca je zoper obsojenca vložila tri zasebne tožbe dne 30.12.2004 ter 18.1. in 16.2. 2005 zaradi smiselno enakih trditev, ki jih je obsojenec izrekel o zasebnem tožilcu na glavnih obravnavah v pravdnih zadevah med njima pred Okrožnim sodiščem v Kopru dne 30.9. in Okrajnim sodiščem v Piranu dne 21.10. in 3.12.2004. V vseh treh zasebnih tožbah so obsojenčeve trditve pravno opredeljene kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. To kaznivo dejanje se lahko stori z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne ocene druge osebe, ki kaže na njegovo nespoštovanje človekovega dostojanstva. Kaznivo dejanje razžalitve pa se po določbah četrtega odstavka 171. člena KZ lahko stori tudi s trditvami oziroma razširjanjem trditev o resničnih dejstvih in storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali neresničnih dejstvih, za katera storilec ne ve, da niso resnična, vendar pa dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Če storilec očita drugemu kaznivo dejanje, lahko resničnost očitka dokazuje praviloma le s pravnomočno sodbo, izjemoma lahko resničnost takega očitka dokazuje z drugimi dokazi, če pregon za zatrjevano kaznivo dejanje ni mogoč ali dovoljen ali če dokazuje utemeljenost razloga verjeti v resničnost takega očitka, kadar ga je izrekel v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi (peti in šesti odstavek 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 169. člena KZ). Če mu uspe dokazati utemeljenost razloga verjeti v resničnost očitka, se lahko kaznuje za kaznivo dejanja očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 173. člena KZ ali glede drugačnih žaljivih obdolžitev za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. Toda če se iz okoliščin vidi, da storilec očitkov ni izrekel z namenom zaničevanja, se ne kaznuje niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, niti za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 173. člena KZ.

V obravnavani zadevi je obsojeni M.P. o zasebnem tožilcu trdil, da je bil zasebni tožilec udeležen pri kaznivih dejanjih, storjenih v obsojenčevo škodo. Zagovornik je predlagal zaslišanje treh policistov ter pregled sodnih in tožilskih spisov, zato, da bi dokazal, da „je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v to, kar je povedal, oziroma so bile inkriminirane besede izrečene pri obrambi pravice obdolženca do zasebne lastnine in osebne varnosti ter da niso bile izrečene z namenom poniževanja“ (dokazni predlog na listni številki 32). Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge zavrnilo na glavni obravnavi dne 7. in 30.11.2006 brez obrazložitve. V sodbi je zavrnitev obrazložilo s tem, da predlagani dokazi niso relevantni, ker „se na samo dejanje ne nanašajo“, saj so bile pravde za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine ter za plačilo odškodnine, izrečene obdolžitve pa niso v zvezi z obrambo teh premoženjskih pravic. Toda tako kot v svoji sodbi z dne 8.3.2007, opr. št. I Ips 399/2005, med istima strankama zaradi vsebinsko enakih trditev, ki pa so bile takrat pravno opredeljene kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, v kateri so podani obširni razlogi za to, da bi moralo sodišče dopustiti izvedbo istih dokazov kot v tej zadevi, tudi pri obravnavanju pričujoče zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima obsojenec pravico do izvajanja dokazov, s katerimi bi lahko dokazal resničnost trditev, da je bil v določenih okoliščinah fizično napaden, ugrabljen, da so to storile osebe, s katerimi je bil zasebni tožilec povezan in da je torej po njegovem mnenju imel utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih trditev, da jih je zasebni tožilec napeljal k nasilnim dejanjem zoper obsojenca. Samo dejstvo, da je vsebinsko enake obsojenčeve trditve v tej zadevi pooblaščenka zasebnega tožilca pravno opredelila kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ ne pa kot žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ in je takšno pravno opredelitev sodišče sprejelo, obsojencu te pravice do izvajanja dokazov o resničnosti njegovih trditev oziroma utemeljenosti razlogov za prepričanje, da so resnične, ne more okrniti (čeprav bi se glede na uporabljeno pravno opredelitev v zasebni tožbi in sodbi moglo sklepati, da zasebni tožilec in sodišče sprejemata ugotovitev, da je bil obsojenec v danih okoliščinah fizično napaden, ugrabljen, prepeljan v S. z namenom, da se ga umori, da so to storili preprodajalci mamil, s katerimi je zasebni tožilec povezan in da je imel utemeljen razlog verjeti, da jih je zasebni tožilec k temu napeljal). Sodbi namreč o resničnosti oziroma utemeljenosti razlogov, da je obsojenec verjel v resničnost svojih očitkov, nimata razlogov. Kadar zakon predpiše dokazno breme za obtoženca, da se lahko z aktivno obrambo ekskulpira, mu mora sodišče omogočiti izvedbo dokazov v skladu z načelom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave po enakih kriterijih kot to omogoča tožilcu za dokazovanje obtožbe. V obravnavani zadevi temu ni bilo tako, zato Vrhovno sodišče šteje, da so bile obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist bistveno okrnjene v smislu tretje točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je izpodbijani sodbi na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.