Jedro

Tožeča stranka je objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala z odločbami v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Zato je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti pravico uporabe na tožečo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica pravice uporabe parcel št. 1367/7, 1367/10, 1367/18, 1367/19, 1367/20, 1367/21, 1367/6, 1374/4, 1367/15 in 1367/9, vpisanih pri vložku št. 16 k.o. ... Toženi stranki je zato naložilo, da je dolžna tožeči stranki za navedene parcele izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti pravico uporabe na tožečo stranko. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 870.389,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka zgradila na spornih parcelah počitniške objekte na podlagi vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo in se postavilo na stališče, da njena pravica ni odvisna od tega, ali je bila za zemljišče plačana kakšna odškodnina. Ugotovilo je, da je tožena stranka ves čas gradnje zanjo vedela, saj je izdajala potrebne odločbe in se gradnji ni nikoli uprla.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki opozarja, da so v letu 1959, ko je tožeča stranka na spornih parcelah gradila, veljali drugačni predpisi glede gradnje kot veljajo danes. V tistem času lastninska pravica kot institut ni obstajala, temveč je obstajala le pravica uporabe. Investitor je lahko pridobil vsa potrebna dovoljenja za gradnjo tudi v kolikor ni bil nosilec pravice uporabe. Tožena stranka je v ta namen predlagala kot dokaz vpogled v upravni spis opr.št. 06/4-2643/1 iz leta 1959. Ker je pristojnost arhivov prešla na državo, torej na Upravno enoto ... in ker se ta spis ne nahaja v Pokrajinskem arhivu ..., ga tožena stranka sodišču ni mogla dostaviti. Opozarja, da sta sicer res obe stranki za gradnjo vedeli, vendar da sta se tudi pisno dogovarjali za nadomestilo vrednosti zemljišča. To dokazuje sklep tedanjega sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč. Tožeča stranka se je torej zavedala, da vprašanje oddaje zemljišča v uporabo ni rešeno in da bo sledila pogodba o dodelitvi zemljišča. Tožena stranka je tožeči stranki izdajala ustrezna dovoljenja le na podlagi izrecne izjave tožeče stranke, da se bo o dodelitvi zemljišča, kar pomeni tudi o plačilu ustreznega nadomestila za pridobitev nepremičnine v last, plačala ustrezna odškodnina. Navaja še, da je s tem, ko je nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti, nasprotovala tudi zahtevku glede funkcionalnega zemljišča k posameznim zgradbam, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem delu tožena stranka zahtevku ni nasprotovala, napačen. Predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja iz v spis predloženega spisa Upravne enote K. št. 2643/01 iz leta 1959, na katerega se sklicuje pritožba, da se v njem ne nahajajo nobene druge listine razen tistih, ki sta jih stranki predložili že tekom tega postopka in ki jih je sodišče v dokaznem postopku tudi prebralo in ocenilo. Navedbe pritožbe v zvezi s tem, da spisa ni mogla pravočasno pribaviti, so zato brezpredmetne.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi identifikacijskega potrdila, ki ga je izdala Geodetska uprava RS .... dne 27.07.1998 ugotovilo, da se številke parcel, ki so predmet tožbenega zahtevka, ujemajo s parcelami, ki so z odločbami OBLO ... bile dane pravnemu predniku tožeče stranke za gradnjo počitniških objektov. Te ugotovitve pritožba tožene stranke ne izpodbija. Občinski ljudski odbor ... je dne 24.04.1959 po Svetu za komunalne zadeve in gradnje izdal odločbo, s katero je R. odobril za uporabo zemljišče - parcele št. 1088, 1089/1 in 1101 k.o. ... za gradnjo počitniškega doma. Dne 10.02.1960 in 04.04.1960 je izdal enako odločbo za parcelo št. 475/1, dne 23.04.1968 pa po Skladu za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč dovolil gradnjo R. na parcelah št. 1098, 1099, 1101 in 1102 k.o. .., dne 20.05.1968 pa tudi lokacijsko dovoljenje za gradnjo na parcelah 1099 in 1101. V dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče v zvezi z gradnjo na omenjenih parcelah prebralo še odločbo o tehničnem prevzemu, odločbe o odobritvi idejnega projekta, gradbena dovoljenja, odločbe o potrditvi investicijskega programa za gradnjo, odločbe o prevzemu gradbenih, obrtniških in instalacijskih del na zgrajenih vikend hišicah, odločbe o uporabnem dovoljenju, ki jih je vse izdal Okrajni ljudski odbor .... Na podlagi izvedenih dokazov je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala z odločbami v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Pritožba tožene stranke sicer utemeljeno opozarja, da so v času gradnje veljali drugačni predpisi kot veljajo sedaj, zaradi česar sklicevanje prvostopenjskega sodišča na Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni pravilno, vendar pa takšna nepravilna uporaba materialnega prava ni vplivala tudi na pravilnost odločitve v zadevi sami. V letih 1959 in 1960 je bil v veljavi Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. FLRJ št. 26/54), ki je v 46. členu določal, da odločbo o dodelitvi stavbnega ali kmetijskega zemljišča, ki ga da v uporabo občina, izda okrajni ljudski odbor na seji. Kasnejša sprememba zakona v letu 1965 (Ur.l. SFRJ št. 15/65) pa je določala, da odločbo, s katero da stavbno zemljišče v uporabo, izda na podlagi sklepa, ki ga sprejme občinska skupščina na seji, upravni organ občine za premoženjsko-pravne zadeve. Prej citirane odločbe o odobritvi uporabe spornih parcel za gradnjo imajo po oceni pritožbenega sodišča svojstvo takih odločb. V letu 1968 je bila tožeči stranki na spornih parcelah dovoljena dodatna gradnja k obstoječemu počitniškemu domu in glede na izvedene dokaze naj bi le v zvezi s to dodatno gradnjo tožeča stranka podpisala pogodbo o dodelitvi zemljišča (list. št. 25 in 26 spisa). Iz istih dokaznih listin izhaja še, da se je tožeča stranka obvezala prispevati le sorazmeren delež stroškov za komunalno opremljanje tega območja. Spisovni podatki torej res ne potrjujejo, da bi za naknadno gradnjo bila sklenjena pogodba o dodelitvi zemljišča, kot je bilo to v letu 1968 (le za nekatere dele spornega zemljišča) dogovorjeno, vendar odsotnost te pogodbe po oceni pritožbenega sodišča na odločitev nima vpliva. Prej povzeta vsebina listinskih dokazov namreč izkazuje, da je tožena stranka z odločbo dovolila tožeči stranki gradnjo na spornem zemljišču in da je tožeča stranka gradnjo dejansko izpeljal. Glede na pravilo, da je bila pravna usoda zemljišča (po dosedanjih predpisih) vezana na pravno usodo na njem zgrajene stavbe, ne pa obratno, ter da za pridobitev pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni potreben, ker je le deklaratorne narave, pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča kot pravilno. Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).