Jedro

Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljiščih je pomembno tudi, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je zgrajene potem tudi uporabljal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 1367/7, 1367/10, 1367/18, 1367/19, 1367/20, 1367/21, 1367/6, 1374/4, 1367/15, 1367/9, ki so vpisane pri vl. št. 16 k.o... Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki za te parcele izstaviti listino, na podlagi katere bo lahko vknjižila lastninsko pravico. Naložilo ji je tudi, da mora tožeči stranki povrniti 870.389,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2001 dalje. V razlogih je pojasnilo, da je tožeča stranka na podlagi potrebnih dovoljenj za gradnjo na omenjenih parcelah zgradila počitniške objekte, pri čemer njena tako pridobljena pravica ni odvisna od tega, ali je bila za zemljišče plačana odškodnina.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa navedlo, da je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na spornih nepremičninah z odločbami o odobritvi uporabe omenjenih parcel za gradnjo počitniških objektov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da odločbe, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, ne morejo nadomestiti odločbe o dodelitvi pravice uporabe na stavbnem ali kmetijskem zemljišču. Na nobeni od teh odločb (lokacijsko dovoljenje, gradbeno dovoljenje ali uporabno dovoljenje) ni navedeno, da tožeča stranka oziroma njen pravni prednik pridobi pravico uporabe. Samo odločba o dodelitvi pravice uporabe na stavbnem ali kmetijskem zemljišču pa je lahko predstavljala podlago za vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi. Da dovoljenja Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč Občine K. z dne 23.4.1968 ni mogoče pojmovati kot odločbo o dodelitvi pravice uporabe, dokazuje že dejstvo, da je v njem izrecno navedeno, da šele bo uveden postopek za dodelitev obravnavanih zemljišč. To nedvomno pomeni, da občina tedaj ni sprejela sklepa o dodelitvi pravice uporabe investitorju (pravnemu predniku tožeče stranke) ter da zato tudi ostalih odločb, ki se nahajajo v spisu, ni mogoče imeti za odločbe o dodelitvi pravice uporabe. Stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče, bi pomenilo tudi neenakopravno obravnavanje subjektov, saj bi potem za pravico uporabe nekateri plačali nadomestilo, drugi pa ne.

Ker gre za nepremičnine v družbeni lastnini, pravni prednik tožeče stranke na njih tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90) o gradnji na tujem zemljišču, spornih nepremičnin pa tudi ni bilo mogoče priposestvovati. S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje kljub ugotovitvam, da naj bi se šele uvajal postopek za dodelitev pravice uporabe (ki pa ni bil nikoli izpeljan), ter da bi morale odločbe temeljiti na konkretnem sklepu o dodelitvi pravice uporabe, sprejeli stališče, da naj bi imele odločbe, na katere sta se oprli, značaj dodelitve pravice uporabe, čeprav imajo te odločbe povsem drugačen pomen in pravno naravo, sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 96/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka utemeljuje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s trditvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje med drugim ugotovili, da naj bi se šele uvajal postopek za dodelitev pravice uporabe na spornih zemljiščih, hkrati pa, da so imele vse odločbe Občinskega ljudskega odbora K. oziroma Občine K. in Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč na območju Občine K. značaj odločb o dodelitvi stavbnega ali kmetijskega zemljišča v uporabo. Sodišče prve stopnje je sicer res zapisalo, "da je Občina K. (ki jo je zastopal Sklad za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč na območju Občine K.) na upravnem odboru izdala dovoljenje tožeči stranki, da postavi na delih parc. št. 1098, 1099, 1101 in 1102 k.o... (ki so družbena lastnina in za katere bo uveden postopek za dodelitev v uporabo investitorju) kuhinjo in restavracijo k obstoječemu počitniškemu domu" (4 stran sodbe). Vendar tej in drugim odločbam Občinskega ljudskega odbora K. ter Občine K. ni pripisalo pomena odločb o dodelitvi stavbnega ali kmetijskega zemljišča v uporabo, ampak je v njih videlo dokaz, da je tožena stranka ves čas vedela za gradnjo ter jo celo odobravala. Zapis, da bo za parc. št. 1098, 1099, 1101 in 1102 uveden postopek za dodelitev v uporabo investitorju, zato v takem pravnem kontekstu ni protisloven. Bil bi le, če bi se nanj sklicevalo tudi pritožbeno sodišče. Kajti to je odločbam Občinskega ljudskega odbora K. z dne 24.4.1959, z dne 10.2.1960 in z dne 4.4.1960 ter odločbi Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč na območju Občine K. z dne 23.4.1968 pripisalo pomen odločb, s katerimi se daje stavbno zemljišče v uporabo (kar sicer pomeni, da je ugotovilo dejstvo /dodelitev parcel v uporabo/, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, vendar revidentka te postopkovne kršitve ne uveljavlja). Ker pa v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča ni zapisa, da iz listin (odločb) izhaja, da bo za parc. št. 1098, 1099, 1101 in 1102 šele uveden postopek za dodelitev v uporabo investitorju, očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče je že omenjenim odločbam Občinskega ljudskega odbora K. in Sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč na območju Občine K. pripisalo pomen odločb, s katerimi so bila dana stavbna zemljišča v uporabo. Tudi če tem odločbam ne bi bilo mogoče pripisati takega pomena (npr. zato, ker odločb ni izdal upravni organ občine za premoženjsko pravne zadeve /prim. 46. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni list FLRJ, št. 26/54, 19/55, 30/62 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 15/65/, ali ker je v odločbi sklada za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč z dne 23.4.1968 zapis, da bo za parc. št. 1098, 1099, 1101 in 1102 uveden postopek za dodelitev v uporabo investitorju), je za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe, bistvena ugotovitev, ki jo izraža naslednji zapis v razlogih izpodbijane sodbe: "Na podlagi izvedenih dokazov je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala z odločbami v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja". Enako pomembna je tudi ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke gradnjo dejansko izpeljal. V povezavi s kasnejšimi dogodki (izdaja vseh za gradnjo potrebnih upravnih dovoljenj in soglasij ter dovoljenj za uporabo, zlasti pa sama izgradnja in nato dolgoletna uporaba zgrajenih objektov) je pritožbeno sodišče omenjene odločbe Občinskega ljudskega odbora K. in Sklada za urejanje in odajanje stavbnih zemljišč na območju Občine K. pravilno ocenilo kot podlago za pridobitev pravice uporabe. Po Zakonu o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 11/88 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZD) posamezne stvari kot družbena sredstva niso pripadale družbenim pravnim osebam na osnovi določene pravice, so pa bile vendarle namensko vezane za določeno družbeno pravno osebo (gl. 3. odstavek 12. člena ZZD) in so bile kot take varovane s posebnimi stvarnopravnim tožbam podobnimi tožbami iz 228. in 230. člena ZZD (prim. A. Finžgar, Družbena lastnina, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1979, str. 41 in 42). Prav ta namenska vezanost spornih zemljišč na pravnega prednika tožeče stranke ima tu skupaj z omenjenimi odločbami organov pravnega prednika tožene stranke konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe. Zato tudi ni pomembno, ali je pravni prednik tožeče stranke za zemljišča plačal nadomestilo.

Glede nato, da je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno ter glede nato, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).