Jedro

Pretirano hotenje po pridobitvi otrokovega mnenja je lahko v nasprotju z njegovimi koristmi. Tega se morajo vsi akterji, ki sodelujejo v postopku odločanja o vzgoji in zaupanja otroka, jasno zavedati. Otroke je namreč treba zaščititi tudi pred občutkom, da so s svojimi izjavami direktno vplivali na to, komu jih bo sodišče dodelilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoj strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta se s sodno poravnavo IV P 692/2010 z dne 27.5.2010 dogovorili, da se njun mladoletni sin A., roj. ... 2006, zaupa v njuno skupno vzgojo in varstvo. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo novo odločbo, s katero je mladoletnega sina pravdnih strank zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, določilo stike med mladoletnim otrokom in tožencem in temu naložilo, da je dolžan za preživljanje mladoletnega otroka plačevati mesečno preživnino v višini 180,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in hkrati ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita ter v nasprotju s koristjo mladoletnega otroka. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD X, ki je bilo izdelano dve leti pred izpodbijano sodbo. Mladoletni A. že več kot dve leti živi s tožencem v K., obiskuje osnovno šolo v Y in se je v novo okolje uspešno vključil. Zato tudi mnenje izvedenca klinične psihologije, ki je bilo izdelano več kot leto dni pred izdajo odločbe, ne more predstavljati relevantne podlage za odločitev v konkretnem primeru. Tudi iz neformalnega razgovora z otrokom, ki ga je opravilo sodišče, ne izhaja, da bi otrok izrazil izrecno željo po tem, da bi živel pri materi v X in tam nadaljeval šolanje. Po prejemu sodbe je otrok izrazil željo, da bi ostal pri očetu in da se ne želi preseliti k materi ter zapustiti sošolcev in dejavnosti, v katere je vključen. Otrok je bil po tem, ko je bil soočen z dejstvom, da je nastopil trenutek, ko se bo moral preseliti k materi ter prepisati v šolo v X iz dneva v dan v večji stiski. Na razgovoru pri strokovni delavki na CSD Y, ki ga je otrok opravil po prejemu sodbe, je izrazil željo, da bi rad živel pri tožencu. Izvedenec K. je zaslišan na naroku izpovedal, da bi bila premestitev otroka v drugo okolje in v drugo šolo proti njegovi volji zanj lahko škodljiva. Toženec, ki je invalidsko upokojen ima tudi več časa, ki bi ga lahko posvetil mladoletnemu otroku in ga bo lahko vsak dan spremljal v šolo in iz nje ter vozil na dejavnosti. Pri tožnici, ki je med tednom v službi, bo moral mladoletni A. za določene stvari poskrbeti sam, in čas, ki bi ga sicer preživel z očetom, preživeti v varstvu tožničine matere ali sestre. Zagotovi tudi ni v korist otroka, da se ga tekom šolskega leta prepisuje na drugo šolo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarja, da je toženec otroka odpeljal na K. brez materinega soglasja, da imajo vsa mnenja, ki so bila pridobljena v postopku identične zaključke, in sicer, da je primernejše, da je otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi in da toženec neprimerno psihično vpliva na otroka in pri njem povzroča občutek krivde.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka pravdnih strank ter o stikih in preživnini, ker so to zahtevale spremenjene razmere in koristi otroka. Pravdni stranki sta se s sodno poravnavo 27.5.2010 dogovorili za skupno starševstvo, stalno prebivališče otroka pa je bilo po omenjeni poravnavi v X. V nasprotju z dogovorom iz sodne poravnave se je toženec skupaj z otrokom odselil na K. pri Y, ga tudi tudi vpisal v tamkajšnjo osnovno šolo, kjer je začel obiskovati prvi razred. Pred tem sta pravdni stranki otroka vpisali v osnovno šolo v X. Izpodbijana odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo temelji predvsem na presoji mnenja Centra za socialno delo X, mnenj sodnega izvedenca klinične psihologije ter izvedenca psihiatra, ter na zaslišanju pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče pa je v skladu z določili 410. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opravilo tudi neformalni razgovor z mladoletnim otrokom.

6. Vsi izvedeni dokazi izkazujejo, da je v največjo otrokovo korist, da se zaupa v vzgojo in varstvo materi oziroma tožnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mladoletni otrok zelo navezan na oba starša in hkrati, da tudi oba starša izpolnjujeta pogoje, tako subjektivne kot objektivne za vzgojo in varstvo otroka. Okoliščini, ki sta pogojevali izpodbijano odločitev, pa sta predvsem velika navezanost otroka na mater in dosedanje očetovo postopanje. Tako iz mnenja CSD X z dne 6.12.2012 izhaja, da bo tožnica izvajala roditeljsko pravico v korist otroka in da ne bo oteževala njegovih stikov z očetom. Po drugi strani pa dotedanje očetovo samovoljno postopanje kaže na ravnanja, ki niso v korist otroka in celo nakazujejo njegovo načrtno odtujevanje od matere. Tudi iz zaključka mnenja kliničnega psihologa izhaja, da je oče do sedaj sicer dobro skrbel za otroka, vendar pa naredil nekaj potez in postopkov, ki kažejo na zavestno ali pa tudi manj zavedno tendenco po odtujevanju otroka materi, ali pa vsaj večjo nekorektnost pri skupnem dogovarjanju in odločanju o pomembnih spremembah za otroka. Tožencu tudi očita, da je bolj sledil lastnim potrebam in željam kot otrokovim. Hkrati je ugotovil, da si otrok več časa želi preživeti pri materi, vendar pa tega jasno ne upa in ne zmore izraziti, predvsem zaradi bojazni, da bi katerega od roditeljev izgubil ali se mu zameril. 7. Toženčev primarni pritožbeni očitek je, da je od obeh omenjenih mnenj poteklo že toliko časa, da ne moreta upoštevati okoliščine, da se je mladoletni otrok v tem času uspešno vključil v novo okolje. Navedena okoliščina ne more biti odločilna, ne le zato, ker je bil prav toženec tisti, ki je mladoletnega otroka pred dvema letoma iztrgal iz njegovega dotedanjega življenjskega okolja, ampak predvsem zato, ker otrokova vrnitev v X nanj ne bo vplivala negativno in zato ne bo v nasprotju z njegovimi koristmi. Otrok se bo vrnil v njemu znano okolje, tako izvedenec klinični psiholog kot tudi izvedenec psihiater pa sta ugotovila, da so otrokove osebnostne kapacitete (duševna trdnost in stabilnost) takšne, da pri njem ne bodo pogojevale čustvenih zapletov.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo upoštevati otrokovo željo o njegovem zaupanju v vzgoji in varstvo. Pri tem je treba poudariti, da tako domača zakonodaja (določila 410. člena ZPP) in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (točka c 6. člena Konvencije), dajeta prednost mnenju in željam otroka samega ob izpolnjenosti določenih pogojev, in sicer takrat, kadar gre za otrokovo zavestno odločitev, ki je pogojevana s tem, ali je sposoben razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve. Pretirano hotenje po pridobitvi otrokovega mnenja je lahko v nasprotju z njegovimi koristmi. Tega se morajo vsi akterji, ki sodelujejo v postopku odločanja o vzgoji in zaupanja otroka jasno zavedati. Otroke je namreč treba zaščititi tudi pred občutkom, da so s svojimi izjavami direktno vplivali na to, komu ga bo sodišče dodelilo. Mladoletni A. je bil v času začetka tega postopka star 6 let, sedaj pa ima 8 let. CSD X, je v svojem mnenju z dne 6.12.2012 zapisal, da ima otrok rad oba starša, da je odločanje o tem, s kom bi raje živel, za tako majhnega otroka krivično in nikakor ni v njegovo korist, da bi se odločanje preneslo nanj. Tudi izvedenec klinični psiholog je ugotovil, da si otrok ne želi izraziti svojega mnenja o tem, pri katerem od staršev bi rad živel. Hkrati pa je izkazoval prikrito željo in potrebo, da bi bil več pri materi. Prav na podlagi teh spoznanj prvostopenjsko sodišče od mladoletnega otroka ni zahtevalo, da izrecno izrazi željo o tem, pri katerem od staršev bi živel. Pritrditi je zato treba pritožbeni navedbi, da je sodišče o tem zgolj sklepalo. Sklep sodišča, da si otrok želi živeti pri materi pa temelji na otrokovih navedbah, ki jih je podal na omenjenem neformalnem razgovoru in iz katerih izhaja, da je seznanjen z možnostjo, da bo zaupan materi in da se bo preselil v X ter da na to tudi veže določene načrte. Predvsem pa je na to sklepalo na podlagi omenjenih mnenj strokovnjakov, ki so v njih navedli otrokove želje in občutke, ki se jih ne upa glasno izraziti zaradi strahu, da ne bi s tem prizadel enega od staršev, ki ju ima sicer oba rad.

9. Starševske pravice in dolžnosti so dane staršem v korist otroka. Predpostavlja se, da so jih starši pripravljeni in sposobni uresničevati v ta namen. Starša kot primarna varuha otrokovih koristi morata najti načine, s katerimi bosta čimbolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti, ki se odražajo pri otroku. Rezultat izvedenega dokaznega postopka so ugotovitve, ki bi jih starši v korist otroka morali biti sposobni sprejeti in tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge bi morali poskušati odpraviti pri otroku morebitni čustveni odpor proti končni odločitvi in vzpostaviti pri otroku ustrezen pozitiven odnos do nje. Toženec očitno ni zmogel dovolj empatije do otroka, ko ga je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje postavil v položaj, da se je pred CSD Y izjavil o tem, pri katerem od staršev bi raje živel, kljub temu, da so strokovnjaki v tem postopku zaznali otrokovo čustveno doživljanje in ga tako oni kot tudi sodišče poskušali zaščititi pred direktnim izjavljanjem o tem.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da okoliščina, da eden od staršev ne hodi v službo in ima zato več časa za otroka (toženec je invalidsko upokojen), ne more predstavljati prednosti pri odločitvi, komu zaupati otroka v vzgojo in varstvo. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca kliničnega psihologa, ki je navedel še, da je pomembno, da zna roditelj za otroka poskrbeti tudi v času, ko je sam zadržan in ima svoje obveznosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni v korist otroka, da se bo prepisal v drugo šolo. Kot sta ugotovila oba izvedenca v tem postopku, je otrok takšno nenadno spremembo okolja že doživel, pa zaradi njegove dobre osebnostne opremljenosti to nanj ni negativno vplivalo. Iz vsebine neformalnega razgovora, ki ga je otrok opravil s sodnico, pa izhaja, da je na takšno spremembo tudi pripravljen.

11. Pritožba zoper odločitev o izdaji nove odločbe o vzgoji in varstvu otroka je glede na navedeno neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Vendar pa v zvezi z odločitvijo o določitvi stikov in preživnine ni navedel nikakršnih razlogov. Preizkus po uradni dolžnosti izkazuje, da sta navedeni odločitvi materialnopravni pravilni in v skladu z določili 129. člena in 106. člena Zakona o zakonski izvezi in družinskih razmerjih. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tudi zoper ti dve odločitvi in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. V sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Toženec je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka že zato, ker je s pritožbo v celoti propadel. Tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi v tej zadevi. Strošek njenega odgovora na pritožbo zato pritožbeno sodišče šteje za nepotreben in ga je dolžna kriti sama.