Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve začne teči od trenutka, ko je škoda določljiva; ko oškodovanec izve za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oz. ima vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.

Oškodovanec ima pravico in dolžnost odpraviti posledice škodnega dogodka; vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, kdaj se je stanje glede hiperpigmentacije stabiliziralo do takšne mere, da je bilo mogoče škodo oceniti po obsegu, ne glede na možnost nadaljnjega (sekundarnega) zdravljenja, s katerim je mogoče omiliti kozmetske posledice poškodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.212,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naložilo tožniku, da tožencu povrne 20,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1)(v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka, saj je nepravilno zaključilo, kdaj se šteje zdravstveno stanje za stabilizirano. Tudi razdelitev zdravljenja na primarno in sekundarno je brez podlage, ker za takšno razmejevanje ni najti razumnega razloga v Obligacijskem zakoniku. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki posledic odprave škode – hiperpigmentacij – kot estetskih poškodb telesa ne šteje v okvir pravno priznanih škod. V konkretnem primeru je bilo mogoče skaženost zmanjšati oz. odpraviti z lasersko terapijo, s čimer se je zmanjšal tudi obseg nepremoženjske škode, povečala pa se je materialna škoda, ker se je moral tožnik voziti na terapije in jih tudi plačevati. Za zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo zdravljenje pri tožniku končano, ko se je madež v marcu 2005 stabiliziral, ni nobene podlage v listinah. Izvedenec je izpovedal, da se tožnik za odstranjevanje madežev skorajda ne bi mogel odločiti prej, zdravljenje pa je bilo kot celota zaključeno šele aprila 2009. Odločitev sodišča v konkretnem primeru je tudi v nasprotju s 164. členom Obligacijskega zakonika (2)(v nadaljevanju: OZ), ki kot primarno načelo odprave posledic škodnega dogodka določa vzpostavitev prejšnjega stanja. Pri posameznih telesnih poškodbah, kot so estetske posledice poškodb, je prejšnje stanje mogoče vzpostaviti oz. zmanjšati obseg škode le s plastično kirurgijo in podobnimi posegi. Neživljenjsko je zaključiti, da odprava estetskih posledic poškodbe ni del zdravljenja in del pravno priznane škode. Odprava teh posledic je zdravljenje, zato začne zastaralni rok za odškodninski zahtevek teči šele z zaključenim zdravljenjem, to pa je, ko se je stanje estetskih posledic toliko stabiliziralo, da njihovega izboljšanja ni več mogoče pričakovati z nikakršnimi medicinskimi posegi. Med drugim pritožnik opozarja tudi na bistvene kršitve določb postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je pomembna delitev zdravljenja na primarno in sekundarno, pa tudi ne razlogov o temelju in o višini materialne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Temeljno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti prvostopenjsko sodišče, je vprašanje v zvezi z določljivostjo škode. Zastaranje namreč začne teči od trenutka, ko je škoda določljiva; ko oškodovanec izve za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oz. ima vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnika, da ima pravico in dolžnost odpraviti posledice škodnega dogodka; vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, kdaj se je stanje glede hiperpigmentacije stabiliziralo do takšne mere, da je bilo mogoče škodo oceniti po obsegu, ne glede na možnost nadaljnjega (sekundarnega) zdravljenja, s katerim je mogoče omiliti kozmetske posledice poškodb. Materialnopravno podlago predstavlja prvi odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 5. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo in obsežno pojasnilo, na podlagi česa šteje, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje tudi glede hiperpigmentacije stabilizirano najkasneje 28. 2. 2006 oz. že v marcu 2005. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., ki je v pisnem, pa tudi ustnem mnenju jasno izpostavil, da je bila hiperpigmentacija stabilna in dokončna v marcu 2005; od takrat dalje se madeži niso več spreminjali in jih je bilo moč točno opisati. Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za takšno ugotovitev ni imelo podlage v spisni dokumentaciji.

6. Uporaba terminov primarno in sekundarno zdravljenje nima nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Termina je prvostopenjsko sodišče povzelo iz izvedeniškega mnenja izvedenca, ki je na ta način razmejil zdravljenje poškodb in odstranjevanje vidnih posledic poškodb (estetskih posledic). Zadnje sodi v sklop t.i. sekundarnega zdravljenja, ki pa ne predstavlja kontinuiranega zdravljenja, na kar še posebej opozarja prvostopenjsko sodišče, ugotovitev pa ima podlago v izpovedi izvedenca medicinske stroke.

7. Razmejitev na primarno in sekundarno zdravljenje je pomembna tudi z vidika svobodne odločitve glede posamezne vrste zdravljenja. Izvedenec je opozoril, da se je tožnik moral primarno zdraviti, medtem ko omilitev kozmetskih posledic poškodb (sekundarno zdravljenje) ne sodi v okvir rednega zdravljenja. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca pravilno poudarilo, da odstranitev posledic poškodb (hiperpigmentacij) časovno ni omejeno. Za takšen poseg bi se lahko tožnik odločil kadarkoli, ali pa se zanj sploh ne bi odločil. V konkretnem primeru se je tožnik odločil za poseg nekaj let po nesreči, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nepravično in v nasprotju z namenom instituta zastaranja, da bi bilo tožniku prepuščeno, kdaj se bo odločil za takšen poseg (zdravljenje estetskih posledic poškodb) in nato po opravljenem posegu uveljavljal odškodnino. Za presojo zastaranja je tako bistveno, kdaj so bile zunanje spremembe (hiperpigmentacija) fiksirane, stabilizirane in dokončne, kar je prvostopenjsko sodišče ob pomoči izvedenca medicinske stroke s prepričljivostjo ugotovilo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Ustrezno je namreč povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke in za presojo zahtevka kot nosilno uporabilo njegovo ugotovitev, da so bile hiperpigmentacije stabilne in dokončne v marcu 2005 ter ni obstajala možnost njihovega poslabšanja oz. povečanja, kar pomeni, da je bila kozmetska okvara dokončna. Takrat je tudi po mnenju pritožbenega sodišča začel teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve. Sklicevanje na določbo 164. člena OZ je v obravnavani zadevi in glede na zgoraj pojasnjeno povsem brezpredmetno. Citirani člen, ki ureja vzpostavitev prejšnjega stanja in denarno odškodnino, se nahaja v razdelku v zvezi s povrnitvijo premoženjske škode in v obravnavani zadevi niti ni aplikativen.

9. Glede višine materialne škode se prvostopenjskemu sodišču zaradi zavrnitve zahtevka iz razloga zastaranja niti ni bilo treba ukvarjati, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri povsem neutemeljene.

10. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 83 – 4287/2001