Jedro

Pritožnik zgolj nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tudi ne pomeni dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču, ne izhaja drugače. Pritožnik ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstveno stanje, osebna situacija), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.

Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1810/2023-15 z dne 21. 12. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1810/2023-15 z dne 21. 12. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5339/2023/10 (121-11) z dne 1. 12. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je sklep toženke pravilen in zakonit. Temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito (česar tožnik ni uspel izpodbiti) in je Republika Hrvaška na podlagi prošnje za ponovni sprejem tožnika kot prosilca potrdila svojo odgovornost. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). V zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe je navedlo, da ob upoštevanju razlogov sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in ni izkazan obstoj okoliščin, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja. Težko popravljive škode ne izkazujejo posplošene navedbe o potrebi po zagotovitvi suspenzivnega učinka zaradi absolutne narave prepovedi nečloveškega ravnanja in ker tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo in sklep vlaga pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, zadevo pa vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

_K I. točki izreka_

5. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je bil pritožnik 27. 8. 2023 vnesen v centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da je slednja na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.2

7. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški. Pritožnik namreč navaja, da so v obravnavanem primeru podane ovire za njegovo predajo Republiki Hrvaški, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tam izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, prav tako pa ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana skladno s predpisanimi standardi, ne bo pa mu zagotovljen niti ustrezen sprejem.

8. Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso (II. točka pritožbe), ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je glede tega sprejelo vsebinsko enako stališče kot pritožnik,3 ki to stališče ponavlja tudi v pritožbi. Pritožnik tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, sam pa jih tudi ne navaja. Ob tem je mogoče tudi poudariti, da so bila stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_, z dne 16. 2. 2017.4 Da pa bi sam postopek izročitve povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pritožnik niti ne zatrjuje. Kot neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, saj je bila ta s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče poudarja, da je bila primarni razlog za odločitev presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi (ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito) lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka), kot je pravilno pojasnilo Upravno sodišče v 48. in 49. točki obrazložitve izpodbijane sodne in sklepa. S pritožbenimi navedbami v III. točki pritožbe pritožnik dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča, da tudi če so njegove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, te ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik pred predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz vsebine pritožnikovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že Upravno sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, pri čemer ne ponudi vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali.5

11. Pritožnik ugovarja tudi ustreznosti obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, s čimer smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Upravnemu sodišču očita, da naj ne bi opravilo skrbne in tehtne presoje o tem, ali je pritožnikova vrnitev na Hrvaško dopustna, še zlasti naj ne bi opravilo vestne in poglobljene analize vseh razpoložljivih dokaznih virov ter svoje dokazne ocene ustrezno obrazložilo, temveč zgolj pavšalno zaključilo, da je predaja na Hrvaško dovoljena. Takšen ugovor pa je neutemeljen.

12. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa namreč izhaja, da se je do teh dokaznih virov obširno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu in jih zavrnila s sklicevanjem na poročilo AIDA z dne 26. 6. 2023 (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa)6. Upravno sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovitve toženke potrdilo in o tem v sodbi navedlo prepričljive razloge. Izhajalo je s stališča, da so za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti. Ob takem izhodišču je Upravno sodišče ocenilo pritožnikove navedbe in pritrdilo ugotovitvi toženke, da je glede ravnanja policistov opisoval le dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, za katere pa je pojasnilo, zakaj niso pravno odločilni. Upravno sodišče je sicer tudi podvomilo v resničnost pritožnikovega opisa ravnanja hrvaških policistov (še zlasti glede tega, da naj bi bil 24 ur brez obrazložitve pridržan), vendar ta dvom ne vpliva na pravno relevantnost dejstev, ki naj bi iz tega opisa izhajali. Prav tako je Upravno sodišče posebej opozorilo, da podlage za drugačno presojo ne daje niti poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso nižjih nacionalnih sodišč ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno). V 51. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa se je Upravno sodišče še dodatno opredelilo do sodb nacionalnih sodišč, na katere se je za dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti na hrvaškem skliceval pritožnik, prav tako do odgovora HPC, do sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, do zadeve S. B. in drugi proti Hrvaški, do člankov v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" ter "Informacijami o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov" ter opozorila Švicarskega sveta za begunce.

13. Glede na to, da pritožnik v svoji pritožbi pod točko IV. po vsebini nasprotuje stališčem Upravnega sodišča o dokazni vrednosti ter relevantnosti virov, na katere se je skliceval, je očitno, da je z njimi ustrezno seznanjen in da je torej tudi izpodbijana sodba zmožna vsebinskega preizkusa.

14. Kot bistvo pritožbenih navedb se dejansko izkaže pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, kar pa ne pomeni, da je bil postavljen v položaj, ko bi bil v dokazni stiski oziroma bi mu bilo naloženo pretežko dokazno breme. Pritožnik tudi ne ponudi nobenih novih oziroma dodatnih vsebinskih argumentov, ki jih Upravno sodišče ne bi že obravnavalo in bi njegovo oceno omajali, prav tako pa ne predlaga izvedbe dokazov pred Vrhovnim sodiščem, niti ne navaja, da bi se po odločitvi sodišča prve stopnje pojavila dejstva v zvezi z obravnavano zadevo, ki jih sodišče še ni moglo vključiti v svojo presojo. Pritožnik tako zgolj nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tudi ne pomeni dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču, ne izhaja drugače. 15. Ker torej sistemske pomanjkljivosti niso bile ugotovljene in zato ni mogoče šteti, da pritožniku zaradi predaje grozi kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega ali grdega ravnanja, je neutemeljena tudi pritožbena zahteva, da bi morala toženka z "gotovostjo dokazati", da za pritožnika ne obstaja nobena nevarnost v primeru vrnitve na Hrvaško oziroma pridobiti posebna zagotovila glede nadaljnjega pritožnikovega obravnavanja v Republiki Hrvaški. Tudi sicer pa pritožnik niti pred Upravnim sodiščem niti v pritožbi ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstveno stanje, osebna situacija), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Vrhovno sodišče še pripominja, da Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo.7

16. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_**K II. točki izreka**_

17. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

18. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Točka 2. obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Sodišče prve stopnje je v 46. točki obrazložitve ob sklicevanju na sodbo Sodišča EU v zadevi C-163/17, Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, z dne 19. 3. 2019, namreč zavzelo stališče, da domneve o spoštovanju prava EU in temeljnih pravic ni mogoče izpodbiti le v primeru sistemskih pomanjkljivosti, pač pa se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti (takšnega) nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. 4 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017. 5 Glede omejene presoje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku primerjaj s sodbami VSRS I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 6 Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. 7 Prim. s sodbami VSRS I Up 284/2010 z dne 18. 10. 2010, I Up 2/2016 z dne 20. 1. 2016, I Up 54/2015 z dne 13. 5. 2015.