Jedro

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (19. 10. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 9. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 27. 8. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 5. 10. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 19. 10. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (24. 10. 2023). Iz izjav je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, kjer je bil dva dni. Hrvaška policija ga je prisilila k odvzemu prstnih odtisov, čeprav ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, pri tem pa je na policijski postaji nekaj podpisal. Ob prvem vstopu ga je pretepla hrvaška policija. Vzeli so mu denar in telefon ter ga vrnili v Bosno in Hercegovino (BiH). Ob drugem poskusu vstopa so mu prisilno odvzeli prstne odtise. Na policijski postaji ni imel tolmača. S policisti se je sporazumeval tako, da so prevajali ostali, ki so znali angleško. Po odvzemu prstnih odtisov so ga odpeljali na železniško postajo, od koder je šel v Zagreb, nato pa v mesto Arnika. Policisti so mu ukazali, naj se vrne v Zagreb. Tožnik je ob prvi priložnosti izstopil iz vlaka in peš nadaljeval pot v Republiko Slovenijo. Da mora iz kraja Arnika nazaj v Zagreb, je vedel zato, ker so policisti v Arniki, ko so jim pokazali papir, po njegovem predvidevanju gre za registracijski list, dejali, da ta papir velja le za Zagreb. Tožnik ni vedel, kaj je pisalo na tem listu. Da ga mora pokazati policiji je vedel zato, ker je ta list pokazalo več oseb v skupini, s katero je potoval. V hrvaški azilni dom ni odšel, saj je želel nadaljevati svojo pot proti Republiki Sloveniji. Tudi sicer ni vedel, da gre lahko v azilni dom. Razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. Navedeni papir je odvrgel ob vstopu v Republiko Slovenijo, saj je menil, da ga ne potrebuje več. V drugem postopku hrvaški policisti do njega niso bili prijazni, nanj so kričali in ga odrinili. Po odvzemu prstnih odtisov so ga odpeljali v sobo, kjer je moral počakati 24 ur, nato pa so ga odpeljali na železniško postajo. Ni vedel, zakaj je moral čakati. V primeru vrnitve ga najbolj skrbi to, da so na Hrvaškem rasisti in da ne marajo Arabcev, kar je čutil, ko je bil tam. Težav z zdravjem nima.

4. Tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da v primeru vrnitve tam ne bo zaprosil za mednarodno zaščito" niso pravno pomembne, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023, posebne dokazne teže nimajo niti tožnikove izjave glede ravnanja hrvaške policije. Ob sklicevanju na presojo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 194/2023 je tožena stranka ocenila, da je odvzem prstnih odtisov mogoče kvalificirati kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013. 5. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da po odvzemu prstnih odtisov ni imel težav s hrvaško policijo. Tožena stranka dvomi v resničnost tožnikove navedbe, da je bil po odvzemu prstnih odtisov 24 ur brez obrazložitve pridržan, nato pa odpeljan na železniško postajo, saj je iz listin spisa razvidno, da so bili tožnikovi prstni odtisi v evidenco Eurodac vneseni 27. 8. 2023 ob 8.57 uri v kraju Slavonski Brod. Iz registracijskega lista policije Republike Slovenije izhaja, da so tožnika že slabih 20 ur kasneje (28. 8. 2023 ob 6.40 uri) pridržali policisti Policijske postaje Brežice v bližini železniškega mostu v dobrih 200 km oddaljenih Rigoncah. Glede na navedeno tožnik ni mogel preživeti 24 ur na policijski postaji v Republiki Hrvaški. Posebne dokazne teže nimajo niti navedbe, da so hrvaški policisti rasisti in da ne marajo Arabcev, saj temeljijo le na tožnikovem osebnem občutku.

6. Tožena stranka ni verjela tožniku, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da ni vedel, da je to storil. Nasprotno je namreč razvidno iz evidence Eurodac, v katero je bil vnesen kot oseba iz kategorije "1", torej kot prosilec za mednarodno zaščito. Tak tožnikov status potrjuje tudi ravnanje hrvaške policije, ki je tožnika odpeljala na železniško postajo, od koder je odšel v Zagreb in mu nato, ko so ga ustavili v drugem kraju, dovolila, da prosto odide nazaj v Zagreb. Navedeno izhaja tudi iz tožnikove izjave, iz katere je mogoče razbrati, da je bil informiran, da bo zaprosil za mednarodno zaščito oziroma bo izrazil namero za to, ali pa ga bodo vrnili v BiH.

7. V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel tolmača, tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku z zagotovljeno pravico do tolmača. Vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, imajo namreč v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je BiH). Pomembna je tudi ugotovitev, da bo tožnik ob vrnitvi obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, in ne v policijskem postopku. Zato mu bo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški.

8. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke v Republiki Hrvaški ni imel težav pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Iz njegovih izjav in dokumentacije je razvidno, da ni imel izkušenj s kapacitetami za namestitev prosilcev v tej državi, saj jo je zapustil deset ur po koncu policijskega postopka. Tožnik tako v Republiki Hrvaški ni imel negativnih izkušenj zaradi morebitnih pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito in pri namestitvi prosilcev.

9. Ob takih okoliščinah tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, tožnik ni navajal. 10. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 16. 11. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

11. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu sta ugodili tožbi prosilcev in odložili vrnitev na Hrvaško. Iz sklepa Upravnega sodišča v Hannovru 15 B 3250/22 je sicer razvidno, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v povezavi s "push backi", vendar se sodišče do navedenega ni dokončno opredelilo. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

12. Tudi iz sklepa in sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 oziroma 24. 5. 2022 je razvidno, da imajo hrvaški postopek odločanja za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev sistemske pomanjkljivostmi, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar kažejo dokumentirani "push backi" iz Hrvaške v Srbijo in BiH. Po mnenju sodišča brez posameznih obljub hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci v dublinskem postopku ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so prosilci v dublinskem postopku deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato sodišče meni, da vrnitev na Hrvaško prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na priznanje sodišča, da navedena sodba ne temelji na predhodni sodni praksi.

13. Tožena stranka je proučila tudi vpliv sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 na sodno prakso Zvezne republike Nemčije. Iz sodbe je razvidno da je sodišče v celoti zavrnilo jamstva Republike Hrvaške, jo obtožilo kolektivnih izgonov in sprejelo stališče, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v BiH. Na to sodbo se je sklicevalo Upravno sodišče v Munchnu. Upravno sodišče v Kölnu pa je zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj se ni strinjalo z zgornjim stališčem. Upravno sodišče v Karlsrueju je izpostavilo, da širok nabor pričevanj o "push backih" ne kaže na to, da bi bili dublinski povratniki proti svoji volji odpeljane iz države in da osamljen primer ne zadošča za tak zaključek. Sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU.

14. Da navedene odločitve ne nosijo odločujoče teže pri odločanju sodišč v Zvezni republiki Nemčiji, je razvidno tudi iz drugih sodb nemških sodišč, na primer Upravnega sodišča v Ausburgu z dne 23. 10. 2023. Iz nje izhaja, da ni dovolj zanesljivih indicev, da bi bili prosilci v dublinskem postopku v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) izgnani v tretjo državo brez odločitve o njihovi (nadaljnji) prošnji za azil. Sodišče je menilo, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do materialne podpore, ki vključuje nastanitev, hrano, obleko in finančno podporo. Med azilnim postopkom imajo pravico do nastanitve v nastanitvenih centrih, na primer v Zagrebu v nekdanjem hotelu Porin ali v Kutini, kar ne nasprotuje 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ali 3. členu EKČP. Prosilci za mednarodno zaščito imajo tudi pravico do nujne medicinske pomoči oziroma potrebne zdravstvene in psihološke oskrbe, ki je na voljo v sprejemnih centrih in lokalnih bolnicah.

15. Zaupanje med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo je razvidno tudi iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih izhaja, da ji je Zvezna Republika Nemčija do 30. 9. 2023 vrnila 183 oseb (v letu 2022 pa 89 oseb).

16. V zvezi s tem tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo izrazil namero za njeno ponovno vložitev. Poudarja, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Republiko Srbijo, takega primera pa ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev, se nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Pomembno je tudi dejstvo, da se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v tožnikovem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku omogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca, za kar dobi izkaznico. Nelogično bi bilo, da bi nekoga s takim statusom vrnili v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tudi tožniku.

17. Iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, so razvidni tudi povzetki dveh sodb in obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Obe sodbi se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije po mnenju tožene stranke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po stališču tožene stranke nima posebne teže. 18. Gradivo povzema tudi dve poročili v zvezi s težavami prosilcev v Republiki Hrvaški pri dostopu do duševnega zdravljenja. Iz aktualnega poročila AIDA po mnenju tožene stranke izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V Zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so imenovali tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine, kamor spadajo pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v Bolnica Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti; zobne ambulante in Psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice (v Sisku in v Zagrebu), določeni pa sta tudi pristojni lekarni v Zagrebu in Kutini. Cepljenje izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine.

19. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

20. Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugtovitve, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ni razlogov za spremembo te prakse, saj odsotnost HPC v sprejemnih centrih sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Tožena stranka izpostavlja, da je prav HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo. Zato ima HPC zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Glede na navedeno omenjeni odgovor nima dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

21. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da se deli poročila, za katera pooblaščenec toženi stranki očita, da so bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ni izraz aktualnega stanja ali pa ni pomembna za tožnikov primer. V zvezi s tem tožena stranka meni, da iz stališč sodbe nizozemskega sodišča ne izhaja, da se ne sme vračati prosilcev v Republiko Hrvaško, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA za Nizozemsko je razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti so zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki nične tolerance do nasilja na meji v kakršnikoli obliki.

22. Tožena stranka se ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilu ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

23. V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križ Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

24. Tri sodbe nizozemskih sodišč glede nezadostnosti dokazil, ki jih je od Republike Hrvaške prejelo Ministrstvo za pravosodje in varnost Kraljevine Nizozemske, ker Republika Hrvaška zanika prakso "push backov", po stališču tožene stranke nimajo posebne teže v nizozemski sodni praksi. Sodišče v Haagu je s sodbo z dne 5. 7. 2023 zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma, ki je izpodbijal odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Kraljevine Nizozemske je sodišču predložil originalno pismo, v katerem Republika Hrvaška pojasnjuje potek postopka za prosilce, ki so predani po Uredbi Dublin III. Hrvaške oblasti med drugim navajajo, da imajo prosilci v dublinskem postopku na Hrvaškem pravico zaprositi za azil, kar bo obravnavano kot prva prošnja. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške pred obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik v omenjeni zadevi ni navedel konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti v informacije hrvaških organov. V sodbi z dne 13. 4. 2022 je oddelek za upravno pristojnost odločil, da vrnitve na zunanjih mejah same po sebi ne pomenijo, da prosilcev v dublinskem postopku ni mogoče predati Hrvaški.

25. Drugostopenjsko sodišče Kraljevine Nizozemske se je v sodbi z dne 25. 9. 2023 oprlo na odločitev Oddelka za upravno sodstvo in v celoti sprejelo zagotovila Republike Hrvaške. Menilo je, da iz informacij izhaja, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med obravnavo. Hrvaške oblasti so izrazile pripravljenost dati posamezna jamstva. Poleg tega se je državni sekretar skliceval na "Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so predmet dublinske premestitve na Hrvaško" z dne 20. 4. 2023, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške in je objavljen na spletni strani Agencije Evropske unije za azil (EUAA), v katerem so hrvaški organi opisali svoj pristop do premeščenih prosilcev iz Dublina na splošno in v razmerju do vseh držav članic. Nizozemsko ministrstvo to informacijo razume kot izrecno potrditev hrvaških oblasti, da bodo prosilce v dublinskem postopku vključili v nacionalni azilni postopek. Poleg navedene je tožena stranka našla tudi druge sodbe, ki so potrdile odločitev odgovornega organa Kraljevine Nizozemski o upravičenosti dublinske predaje v Republiko Hrvaško zaradi neizkazanih navedb o morebitnih "push backih".

26. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal. _Tožnikove trditve_

27. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

28. Po tožnikovem mnenju je iz njegovih izjav v upravnem postopku razvidno, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškem in poniževalnem ravnanju ter nepravilnemu postopanju v azilnem postopku. V nadaljevanju povzema svoje izjave iz upravnega postopka.2 Poudarja, da mu v policijskem postopku na Hrvaškem ni bil omogočen tolmač ter da ni vedel, kakšen dokument podpisuje in da je s tem zaprosil za mednarodno zaščito.

29. V obravnavani zadevi ni mogoče potegniti ločnice med policijskim in azilnim postopkom, saj je policijski postopek sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato se ni mogoče zanesti na načelo medsebojnega zaupanja glede dostopa do azilnega postopka na podlagi Uredbe Dublin III.

30. Tožnik je s predloženimi poročili z zadostno stopnjo prepričljivosti izkazal, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja in da ne spoštuje njihovih temeljnih pravic.3 Poročila izkazujejo, da je Republika Hrvaška prosilcem za azil sistematično onemogočala dostop do azila, da je prosilce nezakonito vračala (push back) in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali nezakonito. Navedeno se lahko zgodi tudi prosilcu, ki je predan v dublinskem postopku, saj hrvaške oblasti niso pripravljene priznati niti preteklih kršitev v zvezi z mednarodno zaščito.

31. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo prepričanje, da je s pojasnilom HPC ovrgel verodostojnost poročila AIDA z dne 26. 6. 2023, iz katerega izhaja, da po podatkih HPC dublinski povratniki nimajo težav niti pri dostopu do sistema za sprejem niti pri dostopu do materialnih pogojev za sprejem. HPC namreč zadnja tri leta ni več prisoten v sprejemnih centrih, zato ne more potrditi, ali informacije v poročilu še vedno držijo.

32. Nezanesljivo je tudi sklicevanje na poročilo švicarskega Sveta za begunce, ki se tudi sicer ne nanaša na vprašanje ali imajo dublinski povratniki na Hrvaškem težave pri dostopu do azila, ampak na potek predaje. Iz informacije EUAA Asylum Report 2022, na katero se sklicuje tožena stranka, je razvidno, da je Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks, priporočil izogibanje predaji prosilcev Republiki Hrvaški in poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. Zato po tožnikovem mnenju ni sprejemljivo utemeljevanje dopustnosti dublinskih predaj na podlagi starih mnenj in pojasnil v poročilu AIDA. Tožena stranka se ni neposredno opredelila do opozorila glede Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga povzame EUAA.

33. Tožnik se sklicuje na sodbi ESČP Daraibou proti Hrvaški in S. B. in drugi proti Hrvaški, ki ju tožena stranka šteje za zastareli. Poudarja, da se omenjeni sodbi nanašata na dogajanje leta 2015 in leta 2017. Sodišče je v prvi sodbi ugotovilo, da Hrvaška hudo krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, ne izvaja učinkovitih preiskav, ter s tem pomanjkljivo procesno postopanje hrvaških organov. V drugi sodbi sodišče ugotavlja obstoj kolektivnega vračanja migrantov iz Hrvaške v BiH brez individualnega formalnega postopka. Navedena sodna praksa predstavlja že več let uveljavljene razmere na Hrvaškem ter glavne pomanjkljivosti azilnega postopka.

34. S tožbenimi navedbami se tožnik sklicuje tudi na aktualne odločitve evropskih sodišč, iz katerih so razvidne ustavitve predaj v Republiko Hrvaško zaradi njenega sodelovanja pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU. Iz sodb še izhaja, da ni nobenega zagotovila, da prosilci za azil v dublinskem postopku ne bi mogli postati žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH ali Srbijo ter da se dokumentirani nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice do prošnje za azil niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so bili migranti v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države EU in bili od tam potisnjeni nazaj.

35. Glede na navedeno toženi stranki ni uspelo dokazati, da za tožnika ne obstaja nevarnost v primeru vrnitve na Hrvaško. Poleg tega ni dobila posebnega zagotovila Republike Hrvaške glede obravnavanja tožnikove prošnje. Upoštevati je treba tudi, da tožnik nima in ne more imeti kakšnih drugih dokazov o ravnanju hrvaških oblasti in da poročila o (sistematičnih) kršitvah običajno prihajajo z zamikom.

36. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bi izvršitev sklepa pred odločitvijo o glavni stvari pomenila izročitev tožnika Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, s čimer bi mu nastala težko popravljiva škoda. Z izdajo začasne odredbe javna korist ne bi bila prizadeta. Ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek. Če bi bil tožnik predan Republiki Hrvaški pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi bila kršena tudi njegova pravica do sodnega varstva, saj vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča kljub morebitnemu uspehu v tem upravnem sporu. Poleg tega tožnik v času odločanja ne bi bil na območju Republike Slovenije, zato ne bi več izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

_Trditve tožene stranke_

37. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da se ni posebej opredeljevala do tožnikove osebne situacije v Republiki Sloveniji in njegovega zdravstvenega stanja, saj teh okoliščin ni navajal. V nadaljevanju se sklicuje na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 in letno poročilo Agencije evropske unije za azil (EUAA), da osebe po predaji v Republiki Hrvaški niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča v Ausburgu, iz katere je razvidno, da večina nemške sodne prakse zanika nevarnost "push backov" pri prosilcih, ki so vrnjeni v dublinskem postopku. Ponavlja, da iz nizozemske odločitve ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA za Nizozemsko izhaja, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom o nadaljevanju vračanja v Republiko Hrvaško.

_Presoja tožbe_

38. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

39. Tožba ni utemeljena.

40. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

41. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

42. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

43. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20034). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

44. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20135), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito.6 Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III7, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena8 dolžna tudi obravnavati.9 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi tolmača v tem postopku, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 45. Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine10, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

46. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,11 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.12

47. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.13 Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.14

48. Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.15

49. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.16 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške.17 Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in sploh ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

50. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.18 Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

51. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacije. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),19 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,20 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno tožnikovo sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

52. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev21, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.22

53. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

54. Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo niso upoštevni niti članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij v listini v prilogi A3 spisa), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. V zvezi s tožbenim očitkom glede opozorila Švicarskega sveta za begunce pa se sodišče sklicuje na povzetek v 22. točki obrazložitve te sodbe.

55. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine23, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.24

56. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

57. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

58. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

59. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).25 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in ni izkazan obstoj okoliščin, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe o potrebi po zagotovitvi suspenzivnega učinka zaradi absolutne narave prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in ker tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Povzetek je razviden iz 3. točke obrazložitve te sodbe. 3 Tožnik se sklicuje na poročila "Još jedna godina brez poštivanja temeljnih prava migranata u Hrvatskoj" z dne 18.12.2022, "Evidence that asylum seekers are facing human violations in Croatia is now incontestable, says new study” z dne 22. 7. 2022, "Al Report, Croatia 2021, 2002”. 4 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 5 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 6 Povzetek s tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe. 7 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 8 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 9 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 10 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 11 V tem smislu SEU v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 12 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 13 Prav tam (87. točka obrazložitve). 14 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 15 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 16 Prav tam (20. točka obrazložitve). 17 Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri izpovedbi v upravnem postopku. 18 Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila. 19 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 20 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 21 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 22 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 23 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji. 24 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 25 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).