Jedro

V primerih, ko gre zgolj za čisto pravno zmoto, ustaljena sodna praksa načelno izključuje priposestvovanje. Tudi v konkretnem primeru so prisotne nekatere prvine takšne zmote in sicer predvsem nepoznavanje kompleksne in relativno zapletene pravne ureditve glede načina vračanja arondiranih zemljišč, ki niso upravičencu več potrebne, bodisi na podlagi ZKZ, bodisi na podlagi ZDen. Vendar pa je glede na nekatere dodatne in drugačne okoliščine bistveno, ali je bil priposestvovalec v upravičeni zmoti glede veljavnosti pravnega posla. Takšna zmota, ki privede v priposestvovanje lastninske pravice, namreč „sanira“ ničnost pravnega naslova tudi upoštevaje nekoliko drugačno ureditev pogojev za priposestvovanje med prej veljavnim ZTLR in sedaj veljavnim SPZ.

Priposestvovanje ni moglo teči od odstopne izjave z dne 21. 11. 1991, ko je bila sporna nepremičnina še v družbeni lastnini, temveč šele od lastninjenja dalje - to pa je od 11. 3. 1993. Tudi glede sporne nepremičnine je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, in ne že s sprejemom nove ustave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti znesek 256,20 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka Republika Slovenija priznava lastninsko pravico tožeči stranki na zemljiški parceli št. 148/1, vpisani pri vl. št. 163 k.o. ... in dovoljuje, da se na osnovi te sodbe izvede odpis lastninske pravice na zemljiško parcelo 148/1, vpisano pri vložni številki 163 k.o. ... in na isti osnovi vpis lastninske pravice na tožečo stranko.“ Nadalje je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na navedeni parceli na podlagi priposestvovanja ter da se na podlagi sodbe izbriše lastninska pravica pri navedeni vložni številki, kjer je vpisana navedena zemljiška parcela in se na isti pravni osnovi vpiše lastninska pravica na ime tožeče stranke. Odločilo je še, da mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 327,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka proti prvi toženi stranki spremenilo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestovanja in da se na podlagi te sodbe vpiše lastninska pravica na ime tožnika. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu. Odločilo je še, da mora prva tožena stranka tožeči stranki povrniti 588,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 125/2013 z dne 25. 6. 2013 in sicer glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje?“.

4. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga revizijo prva tožena stranka. Predlaga, naj se reviziji ugodi in spremeni izpodbijana sodba. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Poudarja, da so imeli pravni nasledniki po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) možnost vložiti denacionalizacijski zahtevek za vračilo arondiranih zemljišč, saj v postopku arondacije zanje niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Na podlagi predloga L. m. tožnik oziroma njegov pravni prednik ni mogel pridobiti lastninske pravice, temveč bi jo lahko pridobil le z ustrezno pravnomočno odločbo, ki bi jo izdal organ, pristojen za vodenje arondacijskih postopkov. L. m. so bile v postopkih arondacije zgolj stranka oziroma arondacijski upravičenec in ne organ, pristojen za vodenje arondacijskega postopka. V kolikor so res pravni prednik L. m. in pravni prednik tožnika sklepali običajen pravni posel izven postopka arondacije, bi morali upoštevati vse zahteve in omejitve običajnega pravnega posla - objavo nameravane prodaje kmetijskega zemljišča na oglasni deski, overitev podpisa, odobritev pravnega posla s strani takratnega javnega pravobranilstva, predložitev davčni upravi. Priposestvovanje v času družbene lastnine pa ni bilo možno. Priposestvovalna doba je lahko pričela teči z dnem, ko je Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico in je potekla s pretekom 10 let. Potrebna je bila tudi dobroverna lastniška posest. Zanjo pa se zahteva tudi veljavna pogodba oziroma odločba državnega organa. Tožnik je v teku priposestvovalne dobe moral vedeti, da njiva ni njegova, ker je bila predhodno podržavljena njegovemu pravnemu predniku. V zemljiški knjigi je bilo prvotno zemljišče vpisano kot družbena lastnina, nato pa kot last Republike Slovenije. V času, ko je tožnik imel njivo v posesti, je bilo izvedeno tudi dedovanje, vendar njiva ni bila predmet dedovanja. Tožnik je tako imel njivo v posesti brez pravne podlage in bil s tem neupravičeno obogaten. Njiva je prešla v državno last leta 1962 na podlagi pravnomočne arondacijske odločbe in ne na podlagi odstopne izjave in zato dopis z dne 21. 11. 1991 ne predstavlja novacije sporazuma. Odstopna izjava je bila sicer overjena pri notarki, vendar le kot zavezovalni pravni posel in ne tudi kot razpolagalni pravni posel, saj vknjižbeno dovoljenje ni v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ob izdaji vknjižbenega dovoljenja pa morajo stranke predložiti odobritev pravnega posla po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Družbeno pravne osebe, ki so lahko razpolagale s sredstvi v družbeni lastnini, so morale pri razpolaganju upoštevati določene javno-pravne omejitve, ki so bile predpisane za posamezno vrsto sredstev v družbeni lastnini. Javno-pravne omejitve glede prometa s kmetijskimi zemljišči je določil takratni ZKZ, ki je predvideval pri prehodu prometa s kmetijskimi zemljišči družbene lastnine v zasebno last določene postopke in strogo obličnost, ki pa jim dopis z dne 21. 11. 1991 ne more zadostiti. Tožnik je tudi ves čas vedel, da je bila parcela arondirana. Že v času dedovanja je bila nepremičnina še vedno v družbeni lasti in seveda kot takšna ni bila predmet dedovanja. Zato tožnik ni mogel biti v dobri veri. Za izkaz dobroverne lastniške posesti se zahteva veljavna pogodba, s katero tožnik ne razpolaga; tako tudi judikat Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 551/98, kjer je sodišče pojasnilo, da so tovrstni dogovori oziroma dopisi bivših imetnikov pravice uporabe nični, ker je takrat veljal 6. člen Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN), ki je pod sankcijo ničnosti prepovedoval brezplačen prenos nepremičnin iz družbene lastnine na posameznike. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo na postopek razveljavitve dokončne odločbe o arondaciji, če arondacijski upravičenec arondiranih zemljišč ne izkorišča za kmetijsko proizvodnjo. Opozarja tudi na judikate Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 354/2008, II Ips 184/2011 in II Ips 549/2009. Zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Ur. l. SFRJ, št. 43/59) je postopek arondacije uredil v 53. do 68. členu, ni pa predvidel možnosti, ko bi arondacijski zavezanec zahteval razveljavitev arondacijske odločbe v primeru, da upravičenec ne bi arondiranega kmetijskega zemljišča izkoriščal v namen, zaradi katerega je bila izvršena arondacija. Takšno možnost je predvidel Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 5/79), ki je v 77. členu določil, da lahko v primerih že končanih arondacij prejšnji uporabnik ali lastnik pripojenih zemljišč zahteva pri pristojnem organu, da razveljavi odločbo o arondaciji, če arondacijski upravičenec v roku dveh let ne začne urejati arondiranega zemljišča ali, če začete ureditve ne končna najkasneje v petih letih od začetka urejanja ali, če zemljišča ne izkorišča v kmetijske namene, a le v roku enega leta od poteka navedenih rokov (2 oziroma 5 let). Gre za prekluzivni rok, ki je že potekel. Z uveljavitvijo ZDen, ki je začel veljati 7. 12. 1991, je imel tožnik v roku 18 mesecev po uveljaviti zakona pravico zahtevati vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovemu pravnemu predniku. 3. člen ZDen je v 29. točki prvega odstavka določil, da so upravičenci do denacionalizacije tudi tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, kar velja konkretno tudi za primer. Takšne zahteve tožnik ni vložil. Tožnik pa nepremičnine tudi ni mogel priposestvovati. Dokler je bila njiva v družbeni lasti, priposestvovanje ni niti začelo teči (29. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih; v nadaljevanju ZTLR), ampak je lahko začelo teči šele od takrat, ko se je prva tožena stranka vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica njive (15. 2. 1995). Tožnik je k tožbi priložil listino, datirano z dne 21. 11. 1991, ki se imenuje odstopna izjava, njena vsebina pa je sporazum med L. m. in N., da se namesto odškodnine, ki ni bila izplačana, vrne njiva. Arondacijska odločba je takšen način reševanja odprtih vprašanj med arondacijskim zavezancem in upravičencem dopustila. Če bi bil predmet odstopne izjave drugo zemljišče, ki ni bilo predmet arondacije, bi bila zadeva povsem drugačna. Ker pa je pravni naslednik arondacijskega upravičenca vrnil isto njivo, ki je bila arondirana in glede katere je veljala odločba o arondaciji, gre lahko le za spremembo takšne odločbe in ne za običajen pravni posel. Za spremembo arondacijske odločbe je treba izvesti poseben postopek, ki ga vodi pristojni upravni organ. Sporazum - odstopna izjava s pravnim naslednikom je brez pravne veljavnosti in gre za prazen zapis. Tožnik je bil do leta 2010 lahko kvečjemu dobroverni posestnik, do takrat pa 20-letna doba še ni potekla. Dne 1. 1. 2003 je stopil v veljavo SPZ, ki je v 44. členu določil omejitev priposestvovanja v tem smislu, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še predno je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. V tej pravdi pa ni bilo podanih trditev, da je bila tožena stranka glede svojega vpisa v zemljiško knjigo v slabi veri.

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revidentka najprej nima prav, ko meni, da „odstopna izjava“ ne predstavlja zavezovalnega pravnega posla. Glede na njeno vsebino gre namreč za prenos posesti in lastninske pravice med dvema pravnima subjektoma z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, kot sicer ugotavlja tudi sama revidentka. Zakaj naj bi bilo zemljiškoknjižno dovolilo v nasprotju z določbami SPZ in ZZK-1 pa revidentka niti ne pojasni. Za priposestvovanje pa ob še drugih z zakonom določenih pogojih zadostuje pravni naslov, ki je „zgolj“ usmerjen v pridobitev lastninske pravice, čemur torej ustreza tudi sporna „odstopna izjava“.

8. Predmetni pravni posel tudi ni neodplačen, temveč dejansko odplačen – vrnitev z arondacijsko odločbo odvzete parcele, za katero ni bila dana nadomestna parcela arondacijskemu zavezancu (tožnikovemu pravnemu predniku), niti mu ni bila izplačana odškodnina. Zato se revidentka tudi neutemeljeno sklicuje na ZPN, ki je v 6. členu sicer res določal, da občani, društva in druge civilne pravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe oziroma lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini (prvi odstavek) in da je pogodba, ki je v nasprotju s tem nična (tretji odstavek), v 10. členu pa določal, da mora družbeno pravna oseba, ki je pogodbena stranka pri prodaji ali zamenjavi nepremičnine, v 30 dneh po sklenitvi pogodbe le-to predložiti skupaj z zapisnikom o cenitvi nepremičnine pristojnemu javnemu pravobranilcu (prvi odstavek), da javni pravobranilec v treh mesecih od prejema pogodbe in zapisnika o cenitvi nepremičnine pogodbo izpodbija, če je družbeno pravna oseba prenesla nepremičnino na občana, društvo ali drugo civilnopravno osebo za ceno, ki je manjša od njene prometne vrednosti (drugi odstavek) in da pogodba ostane v veljavi, če občan, društvo ali druga civilnopravna pravna oseba doplača razliko do prometne vrednosti (tretji odstavek). Zakon je tako določil sankcijo ničnosti le za tiste primere, ko ni bila plačana prometna vrednost nepremičnine, s sankcijo izpodbojnosti pa, ko plačilo ni doseglo prometne vrednosti. Namen takšne ureditve je bil v preprečitvi zmanjšanja vrednosti družbene lastnine. V spornem primeru pa je bil namen odstopne izjave vrniti tožnikovemu pravnemu predniku nazaj odvzeto nepremičnino, ki arondacijskemu upravičencu ni bila potrebna, arondacijski zavezanec pa do tedaj ni prejel nadomestne nepremičnine, do katere je bil upravičen, niti kakšnega drugačnega nadomestila za odvzeto nepremičnino.(1)

9. Sodišče druge stopnje ima nadalje prav, da neveljaven oziroma ničen pravni posel (kakršna je tudi bila sporna odstopna izjava(2) ) ne izključuje avtomatično dobrovernosti priposestvovalca. V primerih, ko gre zgolj za čisto pravno zmoto, ustaljena sodna praksa načelno sicer izključuje priposestvovanje(3). Tudi v konkretnem primeru so prisotne nekatere prvine takšne zmote in sicer predvsem nepoznavanje sicer že opisane kompleksne in relativno zapletene pravne ureditve glede načina vračanja arondiranih zemljišč, ki niso upravičencu več potrebne, bodisi na podlagi ZKZ, bodisi na podlagi ZDen, na kar se sklicuje revidentka. Vendar pa je glede na nekatere dodatne in drugačne okoliščine v spornem primeru bistveno, ali je bil priposestvovalec v upravičeni zmoti glede veljavnosti pravnega posla. Takšna zmota, ki privede v priposestvovanje lastninske pravice, namreč „sanira“ ničnost pravnega naslova tudi upoštevaje nekoliko drugačno ureditev pogojev za priposestvovanje med prej veljavnim ZTLR in sedaj veljavnim SPZ. V spornem primeru se čas priposestvovanja razteza v obdobje veljavnosti tako ZTLR kot tudi SPZ (glej še razloge v nadaljevanju). To pa pomeni, da je treba uporabiti tudi prehodno določbo 269. člena SPZ, ki je določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. V drugem odstavku 43. člena SPZ je nadalje določeno, da je za priposestvovanje potrebna dobroverna lastniška posest in priposestvovalna doba, ki za nepremičnine znaša 10 let. Dobroverna in zakonita posest in dobroverna posest po določbah ZTLR pa sta izenačena z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ. Posest je upoštevaje določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Zmota priposestvovalca mora biti opravičljiva tudi glede okoliščine, da je pravni naslov veljaven. V tem se dobroverna lastniška posest iz SPZ razlikuje sicer tudi od dobroverne zakonite posesti iz ZTLR, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem naslovu, za kar se torej neutemeljeno zavzema revidentka.(4) Sodišče druge stopnje ima torej prav, da sta se lahko tožnikov pravni prednik in nato tožnik kot pravna laika upravičeno zanesla na veljavnost izjave, upoštevaje, da je bilo po eni strani že z Ustavo RS (torej z dnem 25. 6. 1991) načelno konec družbeno lastninskih razmerij, po drugi strani pa tudi – kot je bilo že pojasnjeno - ni šlo za neodplačno razpolaganje temveč za vrnitev brez nadomestila odvzete nepremičnine. Predmetna nepremičnina je bila tožnikovemu pravnemu predniku vrnjena zato, ker ni prejel nadomestnega zemljišča oziroma odškodnine, vknjižena imetnica pravice uporabe parcele (arondacijska upravičenka L. m.) pa se je zavezala, da bo sama poskrbela za zemljiškoknjižni vpis nazaj na njegovo ime. V spornem primeru bi bilo tudi preveč zahtevati od priposestvovalca, da potem, ko je posest na podlagi izjave tedaj vpisanega uporabnika družbene lastnine pošteno pridobil, neprestano preverjal svoj pravni položaj, med drugim nato tudi spremembo vknjižbe na ime tožene stranke, kot še pravilno poudarja sodišče druge stopnje(5). Zato tudi nista bila tožnikov pravni prednik in nato tožnik slaboverna kasneje po letu 1993, ko se je na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ)(6) po samem zakonu prenesla oziroma pridobila lastninska pravica v korist Republike Slovenije (tedaj opravljeno lastninjenje na podlagi samega zakona).(7) Res tudi ni bil nadalje speljan ponudbeni postopek v skladu z določili ZKZ, vendar pa je bil ta predviden za prodajo kmetijskega zemljišča s strani kmeta, drugega občana ali civilnopravne osebe (27. člen zakona), in torej ne za sporno ureditev stanja po opravljeni arondaciji s strani družbeno pravne osebe. Nadalje jima tudi ni mogoče očitati nepoznavanja zakonodajne ureditve ZKZ in ZDen (navedene obširno v reviziji), na podlagi katere je imel sicer že tožnikov pravni prednik možnost v posebnem postopku razveljaviti arondacijsko odločbo, oziroma pridobiti odškodnino ali pa vsaj ustrezno nadomestno nepremičnino, ali pa kasneje v denacionalizacijskem postopku v prekluzivnih zakonskih rokih zahtevati vrnitev podržavljene parcele. Najprej - takšna zakonodajna ureditev vrnitvi arondirane nepremičnine sploh ne nasprotuje temveč nasprotno - omogoča prav ponovno pridobitev lastninske pravice prejšnjemu lastniku, torej je prej usmerjena v utrjevanje dobrovernosti, kot pa v njeno izpodbitje. Svojo dobro vero pa je sicer tožnikov pravni prednik (lahko) izvajal iz sporne odstopne izjave, na podlagi katere se je tedanja „zemljiškoknjižna lastnica“ - L. m. zavezala urediti zemljiškoknjižno stanje na ta način, da bi tožnikov pravni prednik pridobil lastninsko pravico, tega pa nato ni uredila niti njena pravna naslednica - prva tožena stranka. Gre torej tudi za razloge na strani države, ki prav tako ni izpolnila obveznosti na podlagi arondacijske odločbe, je pa sicer upravičenka do arondacije poskusila v korist tožnikovega pravnega prednika urediti zemljiškoknjižno stanje tako, da bi bilo pravno pravilno in pravično vzpostavljeno stanje pred arondacijo - v smislu navedene zakonodajne ureditve - ter s tem vzpostavila dobrovernost, ki se je nato ohranjala v času trajanja priposestvovalnega roka (glej še razloge v nadaljevanju). Kot torej pravilno zaključuje sodišče druge stopnje, je treba presojati dobrovernost tudi v časovnem kontekstu nastale problematike, upoštevaje vse nanizane, v izpodbijani sodbi ugotovljene dejanske okoliščine. Domneva dobrovernosti ob vsem povedanem ni izpodbita.

10. Revidentka se sklicuje tudi na 44. člen SPZ, vendar prvič šele v reviziji, kar predstavlja „preskakovanje pravnih sredstev“. Zato dejanskih in pravnih trditev, ki utemeljujejo uporabo navedene materialnopravne zakonske določbe že zgolj iz tega razloga ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 267. člena ZPP).

11. Kot je bilo že obrazloženo, je prehodna določba 269. člena SPZ izenačila dobroverno posest ter zakonito in dobroverno posest iz ZTLR z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ, ter unificirala rok priposestvovanja iz ZTLR na enotnih 10 let, če se - kot očitno v spornem primeru (od 11. 3. 1993 dalje, ko je sporno zemljišče po samem zakonu iz družbene lastnine prešlo v lastnino države) - do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003)(8) priposestvovalni rok iz ZTLR še ni iztekel. Revidentka v zvezi s tem vprašanjem sicer pravilno opozarja na to, da v konkretnem primeru priposestvovanje ni moglo teči od odstopne izjave z dne 21. 11. 1991, ko je bila sporna nepremičnina še v družbeni lastnini, temveč šele od lastninjenja dalje - to pa je, kot že omenjeno, od 11. 3. 1993. Tudi glede sporne nepremičnine je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, in ne že s sprejemom nove ustave.(9) Revidentka pa se neutemeljeno zavzema za to, da je pričel teči omenjeni priposestvovalni rok šele od leta 1995, ko se je opravila vknjižba na njeno ime; ta je bila glede na učinke ex lege pridobljene lastninske pravice le deklaratornega značaja.(10) Priposestvovalna doba je tako vendarle potekla že dne 11. 3. 2003, torej vsekakor pred 18. 1. 2005, ko se je po smrti pravnega prednika tožnik pričel pogajati s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov o izvršitvi vknjižbe na svoje ime, ta pa zahtevi po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja ni ugodil. Kolikor se revidentka sklicuje na okoliščino, da tožnik ni mogel več biti dobroveren že v trenutku dedovanja po pokojnem pravnem predniku, torej izpodbija materialnopravno prav tako pravilne zaključke sodišča druge stopnje, da ob opisanih okoliščinah tudi sam zapuščinski postopek še ni mogel izpodbiti tožnikove dobrovernosti, ker sporna nepremičnina ni spadala v zapuščinsko maso.

12. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi v okviru dopuščene revizije niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo. Odločitev o višini temelji na stroškovniku in Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Primerjaj v primerljivi zadevi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (2): Glej o tem sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 551/1998 z dne 25. 8. 1999. Gre za odločbo, ki je bila sprejeta v pravdnem sporu glede iste parcele, ko je bil neutemeljeno tožen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

Op. št. (3): Glej sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012, ki pa ne obravnavata identična primera, kot je sporni.

Op. št. (4): Glej v teoriji M. Tratnik v M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 265. Glej tudi v sodni praksi v primerljivi zadevi, kot je sporna: Sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (5): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012. Op. št. (6): Uradni list RS štev. 10/1993. Zakon je pričel veljati 11. marca 1993. Op. št. (7): Primerjaj prvi odstavek 14. člena ZSKZ.

Glej tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na primer: Sodbo X Ips 291/2009 z dne 25. 5. 2011, sodbo II Ips 12/2015 z dne 29. 1. 2015. Op. št. (8): Uradni list RS, štev. 87/2002. Op. št. (9): Primerjaj na primer: sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012. Op. št. (10): Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 12/2015 z dne 29. 1. 2015.