Jedro

Neveljaven oziroma ničen pravni posel ne izključuje avtomatično dobrovernosti priposestvovalca, pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice.

Stališče, da tožnik in njegovi predniki niso mogli biti v dobri veri, ker je bila v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena (prva) toženka, je pretirano strogo in v nasprotju z novejšo sodno prakso. V času prevlade družbenolastninskih razmerij zemljiška knjiga namreč ni imela takega pomena, kot ga ima v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in zemljiškoknjižnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki proti prvi toženi stranki spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnik I. N., roj. ..., pridobil lastninsko pravico na zemljiški parceli št. 148/1, vpisani pri z. k. vložku št. 163, k. o. x., na podlagi priposestvovanja in se na podlagi te sodbe vpiše lastninska pravica na ime tožnika I. N.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Prva tožena stranka mora tožniku povrniti 588,00 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženki za priznanje in vpis lastninske pravice tožniku na zemljiški parceli št. 148/1, vl. št. 163, k. o. x. (I. točka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev priposestvovanja iste nepremičnine (II. točka). Tožeči stranki pa je naložilo še plačilo pravdnih stroškov prve tožene stranke v znesku 327,50 EUR (III. točka).

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišču prve stopnje očita, da ga ni zaslišalo, niti ni te svoje odločitve obrazložilo, prav tako pa napačno presodilo arondacijsko odločbo iz leta 1962. Gre za dvostransko pogodbo, kjer je pravni prednik izročil zemljišče, druga stranka pa mu ni plačala odškodnine ali izročila drugega zemljišča v zamenjavo. Če ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, je niti drugi stranki ni treba. Pomanjkanje soglasja javnega pravobranilstva pri prehodu lastninske pravice na nepremičninah v odstopni izjavi, je sprenevedanje in nesprejemljiv formalizem, saj tega niso določali predpisi. Upoštevati bi morali načelo ekvivalentnih dajatev, vestnosti in poštenja ter načelo prepovedi zlorabe pravic. Če bi tožnik imel listino, primerno za vpis lastninske pravice, potem ne bi bila potrebna predmetna pravda. Napačno je očitanje nevestnosti in slabe vere, saj je bila odstopna izjava priglašena davčni upravi. Pravni prednik tožnika se je zanašal na pristnost takšne listine, zlasti zato, ker je sporno zemljišče nemoteno užival. Tožeča stranka je na isti dejanski in pravni podlagi dosegla vpis lastninske pravice na parc. št. 148/2 k. o. x., a se sodišče do tega ni opredelilo. Parceli št. 148/2 in 148/3 sta bili vpisani na podlagi sodne poravnave, na podlagi katere pa je bila podpisana predmetna odstopna izjava. Takrat temu ni nihče nasprotoval. Sodba II Ips 551/98, ki jo je predložila prva toženka, ni primerljiva, saj je šlo za dogovor iz leta 1983, ko je še bila družbena lastnina.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena proti prvi toženi stranki.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, ki večinoma niti niso bila sporna, nobenih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve priposestvovanja zaradi pomanjkanja dobre vere tožnikovega pravnega prednika in njega samega, je napačno. Neveljaven oziroma ničen pravni posel ne izključuje avtomatično dobrovernosti priposestvovalca, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, seveda pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Stališče, da tožnik in njegov pravni prednik glede na stanje zemljiške knjige, kjer je že od 15. 2. 1995 kot lastnica vpisana prva tožena stranka, nista mogla biti v dobri veri, je pretirano strogo, v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega prava in tudi v nasprotju z novejšo sodno prakso.

7. Zemljiškoknjižni podatki sami po sebi nimajo nujno za posledico ovrženja domneve dobrovernosti, saj bi bilo priposestvovanje nepremičnin v tem primeru praktično izključeno. Tožnikov pravni prednik je ob podpisu odstopne izjave s singularno prednico prve toženke, tj. z L. m., vedel za zemljiškoknjižno stanje, a se je zanesel, da bo spremembo uredila nasprotna stranka, kot se je sama z odstopno izjavo z dne 21. 11. 1991 tudi zavezala. Upravičeno se je lahko zanesel tudi na veljavnost te izjave, saj je bilo po eni strani že z Ustavo RS (25. 6. 1991) konec družbenolastnisnkih razmerij, po drugi strani pa v resnici ni šlo za neodplačno razpolaganje, pač pa kvečjemu za vrnitev brez nadomestila „odvzete“ nepremičnine. To pa predstavlja ustrezno podlago, iz katere je tožnikov prednik lahko izvajal svojo dobroverno posest. Na ta način je ob ponovni pridobitvi posesti zemljišča, ki mu je bilo z arondacijsko odločbo iz leta 1962 odvzeto, brez dvoma imel pravico do posesti, neskrbnosti pa mu ni mogoče očitati. Po dolgih letih od odvzema te iste nepremičnine, za katero mu odškodnina nesporno ni bila plačana, niti mu ni bilo ponujeno drugo primerno zemljišče, je tožnikov pravni prednik končno pridobil listino, na podlagi katere mu je zemljiškoknjižni lastnik priznal njegovo lastninsko pravico in mu zemljišče prepustil v posest ter uporabo. Očitanje slabovernosti, češ da se vsa ta leta ni prepričal, ali je prednica prve toženke izpolnila svojo obveznost in uredila zemljiškoknjižno stanje, tako kot so se sporazumeli, in da je bil v slabi veri, ker ni prejel ustreznega zemljiškoknjižnega sklepa, je zmotno in v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli dobre vere in poštenja. Preveč bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem, ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj, saj se določena skrbnost zahteva tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki s tem lahko prepreči vzpostavljanje položaja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (1). Pri vsaki presoji dobrovernosti je pomemben tudi časovni kontekst. Ravnati v dobri veri pomeni tudi ravnati v skladu z dobrimi običaji. Zato tudi ni moč spregledati tega, da zemljiška knjiga v času prevlade družbenolastninskih razmerij, iz katerega v bistvu izvira sporna zadeva, ni imela enakega dejanskega pomena, kot ga ima oziroma bi ga morala imeti v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in zemljiškoknjižnega prava (2).

8. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila med strankami sporna le dobra vera kot element priposestvovanja, poteku ustrezne časovne dobe in posesti prva toženka ni oporekala. Glede na to, da je od podpisa odstopne izjave z dne 21. 11. 1991 do dopisa z dne 18. 1. 2005, s katerim se je tožnik obrnil na drugo toženko (kdaj je prišlo do zapuščinskega postopka, ni natančno razvidno, vendar to samo po sebi ne more spremeniti ocene o tožnikovi dobrovernosti, sploh pa ne o dobrovernosti njegovega prednika) preteklo že več kot deset let, je podan tudi ta pogoj (2. odst. 43. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

9. Pritožbeni očitek tožnika glede presoje obstoja dobre vere se tako izkaže za utemeljenega, zato ostali očitki niso niti pomembni, vendar pa tudi utemeljeni niso. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker tožnika ni zaslišalo, saj to za ugotovitev pravno pomembnih dejstev ni bilo potrebno, svojo odločitev pa je sodišče v sodbi tudi obrazložilo. Prav tako ni res, da je šlo arondacijski odločbi iz leta 1962 za dvostransko pogodbo, ker je to upravna odločba oziroma oblastveni akt države. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi tudi ne opira na pomanjkanje pristanka državnega pravobranilstva: tožnik to očitno meša z razlogi sodbe, na katero se sklicuje prva toženka (II Ips 551/98), ki pa dejansko ne obravnava primerljivega primera položaja. Tudi to, da je tožnik dosegel vpis lastninske pravice na sosednjih parcelah na podlagi sodne poravnave, za obravnavano zadevo ni pravno pomembno.

10. Toženčevi pritožbi je bilo treba po povedanem delno ugoditi in po 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki spremeniti ter zahtevku v tem delu proti prvi toženki ugoditi.

11. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega dela tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki pa je pravilna, saj slednja s tožnikom neposredno ni bila v pravnoposlovnem razmerju in mu zato ne more biti zavezana, prav tako pravilna pa je tudi presoja, da druga tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana, saj kot lastnica ni vpisana v zemljiško knjigo. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče sicer v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe ni našlo napak.

12. Delna sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožniku, ki je v tej pravdi proti prvi toženki v bistvenem uspel, mora slednja povrniti stroške rednega postopka (3. odst. 154. čl. ZPP). Prizna se mu nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 136,50 EUR, nagrada za narok v znesku 126,00 EUR (tar. št. 3102), nagrada za vpis zaznambe 70,00 EUR (tar. št. 3452), materialni stroški (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, 20% DDV ter sodna taksa za tožbo 165,00 EUR. Vsi potrebni stroški postopka tožnika so 588,00 EUR, stroškov pritožbenega postopka pa ni priglasil. V primeru zamude bo prva toženka dolžna še zakonske zamudne obresti.

(1) Prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3224/2011 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2008. (2) Prim sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 808/2011, Vrhovnega sodišča RS II Ips 796/2008 in druge.