Jedro

Po 4. členu ZOFVI-B se časovne omejitve sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas začnejo uporabljati s 1. 1. 2010. Ker je tožnica zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila do 31. 8. 2008, se na časovne omejitve iz drugega odstavka 53. člena ZDR ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 31. 8. 2008 zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas z mesečno bruto plačo 1.364,56 EUR in veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 8. 2007, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pod enakimi pogoji, jo pozvati nazaj na delo in ji izplačati zapadle zneske plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko zakonito sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer na podlagi 109. člena (pravilno: šestega odstavka 109. člena) Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji), ker ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta učiteljice.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in soglašalo s pravnim zaključkom, da je tožena stranka več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenila zakonito.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena daljše časovno obdobje (več kot tri leta), ravno ta okoliščina pa ima za posledico, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev, ker se do tega ni opredelilo, zaradi česar se izpodbijana sodba ne more preizkusiti. Zmotno naj bi bilo uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni uporabilo določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), pač pa je uporabilo določbe ZOFVI, ki se na tožnico ne nanašajo, glede na njeno izobrazbo in glede na okoliščine konkretnega primera. V tej zadevi ni pomembno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, ampak gre za vprašanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Posledic veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ZOFVI ne ureja, zato bi bilo treba uporabiti ZDR. Revizija tudi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker je bil odgovor na tožbo neobrazložen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbo, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi po določbah ZOFVI, skuša revidentka storiti prav to.

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščine večletnega nepretrganega dela tožnice pri toženi stranki. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Sodišče druge stopnje je pojasnilo razloge o odločilnih dejstvih (zadnji odstavek na stani 3 obrazložitve), očitno pa se revidentka z njimi ne strinja, ker svoje nestrinjanje izraža tudi skozi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8. Katero kršitev naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje v zvezi z izdajo zamudne sodbe revizija ne obrazloži. 9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Na dejansko ugotovitev, da je tožnica s toženo stranko sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto učiteljice razrednega pouka, ker za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjevala pogojev, je revizijsko sodišče vezano. Tožnica niti ni zatrjevala, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi katerega od drugih razlogov, določenih v ZDR. Delovno razmerje za določen čas je izjema od pravila, vsebovanega v prvem odstavku 10. člena ZDR, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je mogoče skleniti le iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 52. člena ZDR. Izven pogojev, določenih v 52. členu ZDR, pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoče zakonito skleniti. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po 54. členu ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Po trinajsti alineji prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. V spornem primeru je tak zakon ZOFVI, ki v šestem odstavku 109. člena določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

12. Revizija se zavzema za uporabo ZDR, in sicer smiselno določbe drugega odstavka 53. člena ZDR, ki omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za isto delo. Pred uveljavitvijo ZDR sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (delovnega razmerja za določen čas) ni bilo omejeno, zato je ZDR v prehodnih določbah dveletno časovno omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbi drugega odstavka 53. člena ZDR pomaknil na 1. 1. 2007, za manjše delodajalce pa na 1. 1. 2010 (prvi odstavek 237. člena ZDR). Za prehodno obdobje je kot dopustni čas trajanja določil tri leta, razen v primerih iz četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR in v primerih, ki jih določa zakon.

13. ZOFVI je v razmerju do ZDR specialni zakon. V skladu s trinajsto alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR je v šestem odstavku 109. člena ZOFVI določil samostojni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v 4. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-B, Ur. l. RS št. 108/02) pa je določil, da se časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbah ZDR v vzgoji in izobraževanju začnejo uporabljati s 1. 1. 2010. Zadnjo pogodbo, pri kateri uveljavlja transformacijo, je tožnica sklenila za čas do 31. 8. 2008, kar pomeni, da se že iz tega razloga na časovne omejitve iz drugega odstavka 53. člena ZDR ne more uspešno sklicevati.

14. Ker niso podani uveljavljani razlogi, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.