Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas zaradi številnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ni utemeljen. Ker tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta – ni imela predpisane strokovne izobrazbe, je tožena stranka z njo lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, pod pogojem, da nobeden od kandidatom ni izpolnjeval pogojev in da je bila zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela, kot je določeno v 6. odst. 109. čl. ZOFVI. Gre za specialno določbo, skladno s katero je mogoče skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas izven pogojev po 52. čl. ZDR, tako da v takem primeru ne pride do transformacije delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 31. 8. 2008 dalje z mesečno bruto plačo 1.364,56 EUR ter da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 23. 8. 2007 in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008, sklenjena za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu učiteljice in jo pozvati na delo in ji zagotoviti delo od 31. 8. 2008 z vsemi pravicami in obveznostmi, vključno s plačo in vpisom delovne dobe od 31. 8. 2008 dalje ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med strankama je nesporno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena daljše časovno obdobje, na podlagi več sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ravno ta okoliščina ima po samem zakonu za posledico, da se šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkušati, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določb Zakona o delovnih razmerjih, zmotno je uporabilo določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Le-ta ne dopušča t.i. veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v daljšem obdobju. Razlogi izpodbijane sodbe so protispisni ter se nanašajo na vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ali ne. To vprašanje v tej pravdni zadevi ni relevantno. Tožnica je iz naslova večletnega dela pri toženi stranki pridobila pravico, tožena stranka pa obveznost, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko šteje za sklenjeno za nedoločen čas. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2007, pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2006 do 31. 8. 2007, pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2005 do 31. 8. 2006, pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2004 do 31. 8. 2005, pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2003 do 31. 8. 2004 in pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2002 do 31. 8. 2003. V delovnem razmerju pri toženi stranki je bila tudi v obdobju od 1. 9. 1996 do 31. 8. 2002. Sodišče prve stopnje bi moralo pri razsoji pravnega razmerja uporabiti zgolj določbe Zakona o delovnih razmerjih. Poudarja, da tožnica ni imela sklenjene nobene pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Sodišče prve stopnje pa bi moralo v tej zadevi izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka ni podala obrazloženega odgovora na tožbo. Poudarja, da ima tožnica pridobljeno pravico do dela za nedoločen čas. Prosi za razpis pritožbene obravnave in na njej zasliši tožnico in ravnatelja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka ni podala obrazloženega odgovora na tožbo. Po določbi 278. člena ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Odgovoru na tožbo mora priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odgovor na tožbo v opisani vsebini dovolj jasno obrazložen, saj iz njega izhaja stališče glede nasprotovanja zahtevku ter ponudba dokazov. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za odločitev z zamudno sodbo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 31. 8. 2008 dalje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 2002 do 2007, vedno za čas 12-ih mesecev za delovno mesto učiteljica razrednega pouka. Dne 4. 8. 2008 je podala zahtevo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tožena stranka je zahtevo („smiselno“) zavrnila kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica nikoli v času zaposlitve pri toženi stranki ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, zato tožena stranka z njo niti ni smela skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je zahtevek v celoti zavrnilo.

Delovno razmerje se praviloma sklene za čas, ki ni v naprej določen, le izjemoma pa za v naprej določen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja torej izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar zakon izrecno določa vse razloge, iz katerih se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas (52. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

V skladu z določbo 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS št. 12/ 96 in naslednji) morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno strokovno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit po uspešno končanem pripravništvu v skladu s tem zakonom. Po določbi 94. člena ZOFVI mora imeti učitelj visokošolsko izobrazbo (pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje) in pedagoško izobrazbo.

Tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izpolnjevala vseh pogojev, in sicer ni imela predpisane strokovne izobrazbe. Kljub temu je tožena stranka s tožnico lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi, vendar za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ni izpolnjeval pogojev in je taka zaposlitev bila potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela (6. odstavek 109. člena ZOFVI). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v konkretni zadevi ni bistveno vprašanje ali tožnica izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč, da je bistveno le, da je tožnica zaradi večletnega dela pri toženi stranki, pri njej v delovnem razmerju za nedoločen čas. Zmotno je pritožbeno navajanje, da gre za verižno sklepanje pogodb za določen čas. Tožena stranka namreč s tožnico ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi tega, ker ni izpolnjevala predpisanih pogojev in je lahko z njo sklepala le pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 6. odstavka 109. člena ZOFVI. Gre za specialno določbo, skladno s katero lahko delodajalec sklene delovno razmerje za določen čas izven pogojev, določenih v 52. členu ZDR in v tem primeru ne pride do transformacije delovnega razmerja. Tudi ni nezakonito, da delodajalec z istim delavcem, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev, sklene več pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj z delavcem, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev, ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.