Jedro

Ob ugotovitvi, da pristojni občinski upravni organ nikoli ni izdal odločbe, da mora tožnik zemljišče izročiti občini in da je tožnik zemljišče ves čas užival, je pravilna odločitev, da prehodna določba 64. člena ZSZ velja tudi zanj. Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že večkrat odločila, da se je prenos pravice uporabe na nepremičninah lahko odvijal tudi zunajknjižno in je zato v vsakem posameznem primeru treba preučiti kdo je resnični nosilec te pravice. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da iz 13. in 64. člena ZSZ izhaja, da je imel tožnik ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih zemljiščih. To pa pomeni, da je pravilna odločitev, da je na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, pridobil lastninsko pravico na zemljišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 4981/1 in parc. št. 4980/3 k. o. ... Ugotovilo je, da sta bili navedeni nepremičnini tožniku formalno odvzeti z Odlokom o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju ... (v nadaljevanju Odlok), da pa mu nikdar nista bili dejansko odvzeti iz posesti. Sodišče je odločilo, da je po 3. členu Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLP) lastninska pravica lastnikov zemljišč res prenehala z dnem uveljavitve Odloka in je takrat občina pridobila pravico uporabe. Obrazložilo je, da je po 7. členu ZPLP lahko prejšnji lastnik zemljišče uporabljal, dokler ni pristojni občinski organ izdal odločbe o izročitvi nepremičnine občini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je ZPLP prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, v nadaljevanju ZSZ), ki pa je v 13. členu v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki, katerih zemljišče je v družbeno lastnino prešlo na podlagi ZPLP in pravice do brezplačnega uživanja oziroma uporabe zemljišča še niso izgubili, na teh zemljiščih pridobili pravico uporabe. Tako je ugotovilo, da je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) tožnik imel pravico uporabe in je tako na podlagi tega zakona pridobil lastninsko pravico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožena občina predlagala dopustitev revizije in njenemu predlogu je bilo ugodeno s sklepom II DoR 397/2010 tako, da je bila revizija dopuščena glede vprašanja: „Kdo je imel po razlastitvi z odlokom o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L.II, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravicah na zemljiščih, namenjenih za kompleksno gradnjo, pravico uporabe in kdo je postal lastnik nepremičnin na podlagi ZLNDL?“.

3. Tako sedaj tožena občina vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči tudi o stroških postopka. Navaja, da drugi odstavek 4. člena Odloka določa, da z dnem uveljavitve Odloka na zemljiščih, na katerih je prejšnjim lastnikom prenehala lastninska pravica, pridobi pravico uporabe tožena občina. Meni, da z uveljavitvijo ZSZ te pravice ni mogla izgubiti, še posebej upoštevaje 64. člen ZSZ, kjer je med drugim zapisano, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč. Poudarja, da je sicer res, da zemljišče tožniku ni bilo odvzeto, ampak je lastninsko pravico izgubil, poleg tega pa je na podlagi 7. člena ZPLP prejšnji lastnik zemljišče lahko uporabljal le na način, da se ne menja njegova oblika in svojstvo. Navaja, da zgolj dejstvo, da tožniku nikoli ni bila izdana odločba, da ji mora zemljišče izročiti, ne more privesti do zaključka, da je z uveljavitvijo ZSZ toženka pravico uporabe na tem zemljišču izgubila in jo je pridobil tožnik.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da je glede na jasno določilo 64. člena ZSZ odločitev sodišč pravilna. Poudarja, da odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 241/2001, na katero se je v predlogu sklicevala tožena stranka, v reviziji pa se sicer nanjo ne sklicuje več, ne pride v poštev, saj je bil v tej zadevi zahtevek vložen na podlagi 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki pa ni bil podlaga za prenehanje lastninske pravice v tem primeru.

5. Revizija ni utemeljena.

6. ZPLP je res v 3. členu določal, da na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, preneha lastninska pravica na podlagi Odloka skupščine občine, s katerim je v skladu z določbami 4. in 5. člena ZPLP določeno, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev. V drugem odstavku tega člena je bilo določeno, da lastninska pravica na zemljišču preneha z dnem, ko začne veljati Odlok in da s tem dnem pridobi pravico uporabe na zemljišču občina. V 7. členu ZPLP je bilo določeno, da prejšnji lastnik zemljišča lahko uporablja to zemljišče na način, s katerim se ne menja njegova oblika in svojstvo, vse do dneva, dokler za premoženjsko-pravne zadeve pristojni občinski upravni organ ne izda odločbe, s katero odloči, da ga mora izročiti občini.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je ZPLP nadomestil ZSZ. Za razliko od ZPLP je ZSZ v 10. členu določil, da z začetkom veljavnosti Odloka zemljišče sicer postane družbena lastnina, vendar občina na zemljišču pridobi le pravico upravljanja ne pa pravico uporabe. V 13. členu ZSZ je bilo določeno, da ima na stavbnem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, na podlagi odloka iz 10. člena ZSZ prejšnji lastnik oziroma uporabnik pravico uporabe, dokler občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko pravne zadeve, ne izda odločbe, s katero odloči, da ga mora izročiti občini za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta. V 64. členu med prehodnimi določbami ZSZ pa je navedeno, da določbe tega zakona veljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zaradi kompleksne razlastitve ali zaradi prenehanja lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, če pravica uživanja oziroma uporabe zemljišča ali prednostne pravice uporabe zemljišča za graditev niso izgubili oziroma je niso uresničili na podlagi predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona.

8. Ob ugotovitvi, da pristojni občinski upravni organ nikoli ni izdal odločbe, da mora tožnik zemljišče izročiti občini in da je tožnik zemljišče ves čas užival, je pravilna odločitev, da prehodna določba 64. člena ZSZ velja tudi zanj. Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že večkrat odločila, da se je prenos pravice uporabe na nepremičninah lahko odvijal tudi zunajknjižno in je zato v vsakem posameznem primeru treba preučiti kdo je resnični nosilec te pravice(1). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da iz 13. in 64. člena ZSZ izhaja, da je imel tožnik ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih zemljiščih. To pa pomeni, da je pravilna odločitev, da je na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, pridobil lastninsko pravico na zemljišču. 9. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške revizijskega postopka, obenem pa tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 422,28 EUR (750 točk po 0,46 EUR, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV).

Op. št. (1): Primerjaj na primer z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 785/2009 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1381/0