Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik zemljišče, ki mu je bilo odvzeto na podlagi ZPLP, ves čas od odvzema obdeloval sam ali preko svoje družine, da ga tožena stranka ni ovirala pri uporabi, ni zahtevala izročitve in nikoli ni izdala odločbe, naj se ji zemljišče izroči, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da tožniku ni prenehala pravica uporabe na spornem zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah I in III izreka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: - v točki I izreka ugotovilo, da je tožnik lastnik parcele št. 4981/1, vpisane v vl. št. 2203 k.o. P. in parcele št. 4980/3, vpisane v vl. št. 2477 k.o. P. in se na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu na navedenih parcelah vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, - v točki II izreka je zavrglo tožbo v delu, ki se glasi na izbris lastninske pravice toženke in vzpostavitev lastninske pravice tožnika, - v točki III je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1279,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, torej zoper točki I in III izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo. V zadevi je nesporno, da je tožniku lastninska pravica na spornih parcelah prenehala z dnem uveljavitve Odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L., ki je bil sprejet na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravicah na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, Občina P. je na spornih nepremičninah, ki sta postali družbena lastnina, pridobila pravico uporabe. Glede na to, da je tožniku lastninska pravica nesporno prenehala, je neutemeljen njegov zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, saj za to nima pravnega temelja. Tožnik po tem ni nikoli pridobil pravice uporabe, saj jo je imela od navedenega trenutka tožena stranka, kar je bilo vpisano tudi v zemljiški knjigi. Ker tožena stranka te pravice ni nikoli (npr. s pogodbo) prenesla na tožnika in ker je ni pridobil tudi na kakšni drugi podlagi, je njegov zahtevek neutemeljen. Nesporno je, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL tožena stranka tista, ki je imela pravico uporabe vknjiženo v zemljiški knjigi, zaradi česar je bila na podlagi zakonske določbe s sklepom sodišča vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Če tožnik trdi, da je bila vpisana v zemljiško knjigo brez materialne podlage, bi to stanje lahko saniral le z izbrisno tožbo, ne more pa zahtevati ugotovitve lastninske pravice, saj za ugotovitveno tožbo ni niti zatrjeval, niti izkazal pravnega interesa. Stališče, da se morebitna neskladja med resničnim dejanskim stanjem in vpisom v zemljiško knjigo zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa rešujejo le z izbrisno tožbo, je že zavzela sodna praksa (I Cp 1413/2007, II Ips 64/2005). Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 241/2001 zavzelo stališče, da Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravicah na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev možnosti vrnitve razlaščenih nepremičnin ne predvideva ne glede na to, ali je razlastitveni upravičenec izvršil kakšna dela v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, ali ne.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je navedlo, da je tožnik uspel s pretežnim delom zahtevka, kar pa ni res. Očitno je uspel le s polovico svojega zahtevka, z odločanjem o drugem delu pa so prav tako nastali stroški postopka, saj je sodišče stroške za vsako posamezno dejanje odmerilo upoštevaje 20.000,00 EUR, nato pa to kot utemeljeno priznalo tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri tem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo z vidika bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki pa jih ni zasledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejanske okoliščine, ki tudi za pritožbo niso sporne. Predmet spora sta nepremičnini s parc. št. 4981/1, k.o. P., in št. 4980/3, k.o P., ki sta v stari zemljiškoknjižni izmeri ustrezali nepremičnini s parc. št. 3686/3 k.o. Pi.. V zemljiški knjigi je kot lastnica vpisana tožena stranka na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1). Občina P. je z Odlokom o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. – dodatno (2), ki je bil izdan na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravicah na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev – ZPLP (3), določila zemljišča, ki so namenjena za stanovanjsko graditev in drugačno kompleksno graditev po sprejeti zazidavi L. - dodatno in je tožnikovo zemljišče s parc. št. 3686/3 k.o. Pi. zajeto v prvem odstavku tretjega člena Odloka (I. Nezazidana stavbna zemljišča) pod zaporedno št. 75. Z dnem uveljavitve Odloka je na vseh zemljiščih, ki so bila zajeta z Odlokom, prenehala lastninska pravica prejšnjih lastnikov in je bila vzpostavljena družbena lastnina, z istim dnem je Občina P. na zemljiščih, tudi tožnikovem, pridobila pravico uporabe (drugi odstavek 4. člena Odloka, enako drugi odstavek 3. člena ZPLP). Po določbi 7. člena ZPLP je prejšnji lastnik zemljišča lahko uporabljal to zemljišče vse do dneva, dokler pristojni občinski upravni organ ni izdal odločbe, s katero je odločil, da ga mora izročiti občini (identično določbo ima Odlok v 5. členu). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik v konkretnem primeru zemljišče, ki mu je bilo odvzeto na podlagi ZPLP, ves čas od odvzema sam ali preko svoje družine obdeloval, tožena stranka ga ni ovirala pri uporabi, ni zahtevala izročitve in ni nikoli izdala odločbe, naj se ji izroči zemljišče. Tožena stranka med postopkom ni oporekala takšnim trditvam tožnika in tudi v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni nikoli izdala odločbe, da ji mora tožnik izročiti sporna zemljišča. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni prenehala pravica uporabe na spornih zemljiščih. ZPLP je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (4). 64. člen ZSZ/84 je določal, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zaradi kompleksne razlastitve ali zaradi prenehanja lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, če pravice uživanja oziroma uporabe zemljišča niso izgubili na podlagi predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. 13. člen ZSZ/84 je določal, da ima prejšnji lastnik pravico uporabe, dokler pristojni občinski organ ne izda odločbe o izročitvi. Tožnik je torej imel na spornih nepremičninah na podlagi določbe 13. člena ZSZ/84 pravico uporabe (5), ki je vse do uveljavitve ZLNDL ni izgubil, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik po uveljavitvi Odloka ni imel pravice uporabe. Vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini namreč ni bil konstitutivnega, temveč le deklaratornega značaja, in izostanek vpisa v zemljiški knjigi še ne pomeni, da upravičena stranka ni mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena ZLNDL (6).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik lahko uspel le z izbrisno tožbo. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL 25.7.1997 pravico uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico, je utemeljeno postavil ugotovitveni lastninski zahtevek in je s tem izkazal tudi pravni interes za takšno tožbo. Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso, ki ni primerljiva s predmetno zadevo.

Pritožba tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločbo. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je tožnik v postopku uspel s pretežnim delom celotnega uveljavljenega zahtevka, zaradi odločitve o preostalem delu zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Ob upoštevanju vseh okoliščin spora je zato odločitev pravilna, saj ima oporo v določbah drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Višine odmere stroškov po posameznih priznanih postavkah pritožba ne izpodbija.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča pravilna. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah I in III izreka (člen 353 ZPP).

op. št. 1: ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97. op. št. 2: V nadaljevanju Odlok, objavljen je bil v Uradnih objavah Občine P. dne 2.6.1978, veljati je začel osmi dan po objavi.

op. št. 3: Uradni list SRS, št. 19/1976 op. št. 4: Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84. op. št. 5: Primerjaj: odločbi VSK Cp 948/2009, I Cp 851/2006, odločba US Up-403/2001. op. št. 6: Primerjaj: odločbi VS RS II Ips 220/2004, II Ips 664/2001.