Jedro

Tožniku kot sindikalnemu zaupniku ni mogoče priznati posebnega varstva (da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti nezakonita), saj ni izkazano, da bi bil sindikat pri toženi stranki organiziran kot samostojni pravni subjekt, pa tudi ker tožena stranka ni bila obveščena o izvolitvi tožnika za sindikalnega zaupnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, podana s strani tožene stranke dne 22. 7. 2008 tožniku S.V., nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo na delovno mesto vzdrževalec, mu od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga prijaviti v socialno zavarovanje ter mu povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, v obeh primerih pa, da toženi stranki naloži povrnitev tožniku nastalih stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče s tem, ko je tožniku z izpodbijano sodno odločbo zanikalo status sindikalnega zaupnika, kršilo z Ustavo RS zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom. Sodišče v obrazložitvi sodbe sicer navaja, da verjame tožniku, ki je navajal, da je prepričan, da je sindikalni zaupnik in da je v tem svojstvu sodeloval tudi z direktorjem tožene stranke. Vendar je sodišče tudi navedlo, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj kljub navedenim okoliščinam tožnika ni štelo za sindikalnega zaupnika. S takim stališčem se tožnik ne strinja, saj mu ni bilo omogočeno, da bi svoje trditve dokazal na način, neodvisen od ugotovitve, ali je sindikat izpolnil svoje obveznosti po formalni zakonodaji ali ne, saj za to ni in ne more biti odgovoren. Sodišče bi zato moralo izvesti vse predlagane dokaze in v zadevi odločiti ne zgolj po črki zakona, pač pa predvsem po načelu pravičnosti, saj je bilo toženi stranki znano, da se tožnik udeležuje sej sindikatov sindikalnega odbora. Da je toženi stranki bilo znano, da je tožnik izvoljeni sindikalni zaupnik, pa izhaja tudi iz sklepa št. ... o sprejemu letnega plana ur za leto 2006, saj je bil sklep podpisan s strani direktorja tožene stranke. Ne strinja se tudi z razlago sodišča prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, kjer se navaja, da se mnenja Komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini ni moč preverjati iz razloga, ker naj bi ga pripravila komisija, ki je nepristranska in katere odločitev je po prepričanju sodišča kombinacija dejanskega stanja in strokovne ugotovitve. S takšnim zaključkom sodišča se tožnik ne strinja, saj na ta način praktično nima nobene možnosti zahtevati od sodišča, da samo po vsebini preveri pravilnost odločitve komisije še posebej v konkretnem primeru, ker je tožnik že v fazi odločanja komisije ugovarjal vsebini obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožena stranka priredila listinsko dokumentacijo, ki jo je morala predložiti komisiji tekom postopka in to na način, da je ukinila ravno tisto delovno mesto, katerega bi tožnik lahko zasedel na njegove preostale zdravstvene zmožnosti. Tožnik je zato predlagal, da sodišče pribavi spis inšpektorja za delo in se prepriča o razlogih, zaradi katerega je bil pregled pri toženi stranki opravljen, predvsem pa o razlogu ukinitve delovnega mesta vzdrževalec specialist, ki je bilo ves čas obstoja družbe sistemizirano in čeprav ni bilo nikoli dejansko zasedeno, bi sistemizirano delovno mesto lahko ostalo prosto še naprej. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, kot so bili predlagani in na podlagi katerih bi dejansko stanje bilo razjasnjeno v povsem drugačni luči, zaradi česar je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, so s tem bile tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter pravica do enakosti pred zakonom, kot to izhaja iz določila 14. člena Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Očitek pritožbe, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani in na podlagi katerih bi dejansko stanje bilo razjasnjeno v povsem drugačni luči, zaradi česar naj bi tožniku bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice in temeljne svoboščine, je neupošteven. Tožniku niso bile z ničemer kršene z ustavo zajamčene pravice in svoboščine, saj ga sodišče ni obravnavano neenako v smislu 14. člena Ustave RS. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je za tako ravnanje imelo podlago v drugem odstavku 213. člena ZPP, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev in mu s tem zagotovilo enako varstvo pravic, kot drugim udeležencem v tovrstnih postopkih.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2005 za nedoločen čas na delovnem mestu vzdrževalec. Z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2007 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dvigovanja bremen težjih od 8 kg in brez dela z rokami nad višino ramen, s polnim delovnim časom od 10. 9. 2007 dalje. Dne 24. 10. 2007, je tožena stranka poslala tožniku izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, v kateri ga je obvestila, da mu ob upoštevanju njegove preostale delovne zmožnosti in strokovne izobrazbe ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Obenem ga je seznanila, da bo nemudoma pričela s postopkom pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija). Ta je dne 11. 7. 2008 podala mnenje, iz katerega izhaja, da Komisija po preučitvi predloga s priloženo dokumentacijo o ugotovitvah in predlogih Zavoda RS za zaposlovanje in pripombah tožnika meni, da tožena stranka tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99-69/2006) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/04 in 72/05). Po prejemu mnenja Komisije je tožena stranka tožniku dne 23. 7. 2008 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s 30-dnevnim odpovednim rokom.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da je Komisija na podlagi obsežne dokumentacije utemeljeno zaključila, da tožena stranka utemeljeno ni mogla tožniku zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto in da so s tem izpolnjeni vsi predpisani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ in 40. člena ZZRZI. Zaradi navedenega in ker iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je torej tožena stranka izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga invalidnosti v skladu z zakonitimi predpisi, je potrebno ugotoviti, da je sporna odpoved povsem zakonita. Pritožbena zatrjevanja, da je tožena stranka listinsko dokumentacijo, ki jo je morala predložiti Komisiji, priredila šele tekom postopka, ker naj bi šele takrat ukinila delovno mesto, katerega bi tožnik lahko zasedal, pa so neupoštevne iz razlogov, ki so obširno navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe in s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in jih ne ponavlja.

Pravno pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, s katero se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, da tožniku kot sindikalnemu zaupniku, ni mogoče priznati posebnega varstva po 113. členu ZDR. V petem odstavku 8. člena ZDR se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu tega zakona. Po 208. členu ZDR pa sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu, lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga zastopa pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. ZDR v drugem odstavku 208. člena izrecno zahteva, da mora sindikat delodajalca obvestiti o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika. V konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bil sindikat pri toženi stranki organiziran kot samostojni pravni subjekt, kar pomeni, da pri tem sindikatu ne gre za reprezentativni sindikat v smislu 3. odstavka 9. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin – Ur. l. RS, št. 13/93). Posledično temu tožena stranka uradno nikoli ni bila obveščena o izvolitvi tožnika za sindikalnega zaupnika. Ne glede na navedeno velja poudariti, da 210. člen ZDR določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 113. členom ZDR, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. Kot je povedal direktor tožene stranke, pri toženi stranki nimajo Podjetniške kolektivne pogodbe, prav tako pa z nobenim sindikatom ni sklenjen noben dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo po ZDR. Zaradi navedenega je potrebno poudariti, da tožnik ni sindikalni zaupnik, ki bi po določbah ZDR užival posebno varstvo, kar pomeni, da ni nikakršnih ovir, da tožena stranka tožniku ne bi mogla izdati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tudi iz tega razloga materialno pravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso bistvenega pomena (360. člen ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP).