Jedro

Iz revizijskih navedb ne izhaja, da bi uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo, ki je predmet tega sodnega postopka. Zato ni nobenih razlogov, da bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne pazi več.

Izrek

Revizija P. J. se zavrže, revizija J. J. pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 5. 5. 2008 ter ugotovilo, da tožnici P. J. ni prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke odločeno tako o njeni invalidnosti I. kategorije kot tudi o vzroku invalidnosti. Z dokončno odločbo, ki jo je tožena stranka izpodbijala v tem sporu je bilo, po uradni dolžnosti na podlagi 49. člena ZMEPIZ, odločeno, da tožnici P. J. z dnem pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti, preneha lastnost zavarovanca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja okoliščine svoje zaposlitve in poškodbe, ki je privedla do invalidnosti. Invalidske pokojnine tožnica P. J. ni dobila, ker so ji manjkali trije meseci delovne dobe, dobiva pa socialno podporo. Doba čakanja na delo se ji ni priznala, storilca kaznivega dejanja pa se ni našlo. Vseeno pa bi bila upravičena do invalidske pokojnine in invalidnine. V časovnem obdobju od nesreče do odločbe invalidske komisije o invalidnosti I. stopnje, obstaja časovna točka, ko bi imela zadostno delovno dobo za upokojitev. Možno je tudi premakniti čas zdravljenja tako, da bi imela zadostno delovno dobo, saj zdravljenje desnega očesa še ni zaključeno. Odkritje storilca bi z veliko verjetnostjo pomenila ugotovitev, da je do napada prišlo v trenutku, ko se šteje, da je bila tožnica še v službi.

4. Revizija P. J. ni dovoljena, revizija J. J. pa ni utemeljena.

5. Revizijo v imenu tožnice P. J. je vložil njen pooblaščenec, ki ni odvetnik. Glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP taka revizija ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP). Iz revizije tudi ne izhaja, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče upoštevati določbo četrtega odstavka 86. člena ZPP.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Revizija zgolj omeni bistvene kršitve določb postopka, ne navede pa domnevnih kršitev oziroma ne utemelji s čim naj bi jih sodišče zagrešilo. Iz revizijskih navedb izhaja le nestrinjanje z dejansko podlago za odločitev. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Iz revizijskih navedb ne izhaja, da bi uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo, ki je predmet tega sodnega postopka. Zato ni nobenih razlogov, da bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne pazi več. V tem postopku pa ni mogoče izpodbijati pravnomočne odločitve o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije invalidnosti, kar ima po določbi 119. člena ZDR po zakonu samem za posledico prenehanje delovnega razmerja in s tem tudi prenehanje zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na tej podlagi.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo J. J. zavrnilo, ker nima nobene relevantne utemeljitve (378. člen ZPP).