Jedro

Ker je tožnici, ko je odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna, delovno razmerje prenehalo veljati po samem zakonu, od prenehanja delovnega razmerja nima več lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 5. 2008 ter da sodišče ugotovi, da prvotožnici ne preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerje pri drugotožniku.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 9. 12. 1999 razvidno, da je pri prvotožnici kot glavna bolezen ugotovljena paranoidna shizofrenija, kot druge bolezni (poškodbe) pa so navedene vdrt več kosovni zlom desnega čelno senčničnega predela lobanje, zlom lobanjskega dna v predelu desne očesne votline z zamikom in leve piramidalne kosti, kot bolezni (poškodbe), ki ne vplivajo na delovno zmožnost, pa so navedene: travmatska okvara desnega vidnega živca in slepota desnega očesa. Tožnica je torej invalid I. kategorije zaradi pretežno paranoične shizofrenije in podrejeno, zaradi poškodbe glave. Če je prvotožnica delala do nesreče, je po nesreči bila takoj delovno nesposobna, kar bi bilo potrebno upoštevati tudi v izvedenskem mnenju. V nadaljevanju podrobno opisuje, kako je prišlo do poškodbe glave ter vpliv te poškodbe na njeno psihofizično stanje. Prvotožnica je bila na Zavodu za zaposlovanje ... prijavljena v času od 6. 10. 1994 do 8. 12. 1996. Od 9. 12. 1996 do 27. 3. 1998 je bila zaposlena kot pisarniška uslužbenka pri drugotožniku, dne 27. 3. 1998 pa je bila napadena in je zadobila poškodbo desnega dela glave. Po mnenju prvotožnice bi bilo treba raziskati, zakaj je tožnica do nesreče lahko delala, če je imela paranoično shizofrenijo in ali je šele poškodba bila tista, ki je v povezavi z navedeno obolelostjo povzročila delanezmožnost in nesamostojnost. Potrebno je rešiti vprašanje priznavanja pravic iz pokojninskega zavarovanja, torej vprašanje upravičenosti do upokojitve in priznanja pravice do invalidnine. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prvotožnici ne preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 5. 5. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 2. 2008, s katero je bilo odločeno, da prvotožnici preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku z dnem 25. 8. 2005. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. odstavku 13. člena določa, da se obvezno zavarujejo delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila prvotožnica v delovnem razmerju pri drugotožniku, torej v njegovi odvetniški pisarni in tudi prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja z zavarovalno podlago 029 od 9. 12. 1996 dalje. Toženec je z odločbo, opr. št. ... z dne 14. 12. 1999, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 8. 2000 ugotovil, da prvotožnica za svoje in drugo delo ni sposobna niti s skrajšanim delovnim časom zaradi poškodbe izven dela od 9. 12. 1999 dalje in da je pri njej od tega dne dalje podana I. kategorija invalidnosti. Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je bila zavrnjena iz razloga, ker njena delovna doba ni pokrivala ene tretjine delovnih let. Do nastanka invalidnosti je dopolnila tri leta in en dan, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi potrebovala tri leta in štiri mesece pokojninske dobe (2. alineja 68. člena ZPIZ-1). Navedeno odločitev je presojalo sodišče prve stopnje. S sodbo, opr. št. Ps 1260/2000 z dne 3. 7. 2003 je bil tožbeni zahtevek na odpravo prej navedenih odločb toženca ter da se prvotožnici prizna pravica do invalidske pokojnine ter pravica do invalidnine za telesno okvaro, zavrnjen. S sklepom pa je sodišče zavrglo tožbo v delu, da se prvotožnici prizna delovna doba za obdobje od 6. 1. 1994 do 8. 12. 1996 ob pogoju, da plača prispevke za dokup te dobe. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Psp 462/2003-3 z dne 25. 8. 2005 pritožbo prvotožnice zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Zadevo je presojalo še revizijsko sodišče in s sodbo in sklepom, opr. št. VIII Ips 335/2005 z dne 28. 2. 2006 revizijo zavrnilo.

Toženec je pri vprašanju prenehanja lastnosti zavarovanca upošteval, da je odločba o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti postala pravnomočna s sodbo, opr. št. Psp 462/2003 z dne 25. 8. 2005. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljnjem besedilu: ZMEPIZ) v 2. odstavku 45. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Nastanek pravnega razmerja sporoči zavodu zavezanec z vložitvijo prijave na predpisanem obrazcu (3. odstavek istega člena). Skladno s 1. alinejo 47. člena pridobijo osebe iz 13. člena ZPIZ-1 lastnost zavarovanca z dnem vstopa v delovno razmerje. V 2. alineji 49. člena ZMEPIZ pa je določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlago za zavarovalno razmerje. V 1. odstavku 50. člena je nadalje določeno, da se postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca.

Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je toženec postopek glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca začel po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotavljal, kdaj je prvotožnici prenehalo delovno razmerje. V zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pa je potrebno izhajati iz določbe 1. odstavka 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZDR), kjer je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Po stališču sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi že toženca, je odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna dne 25. 8. 2005 (datum odločitve pritožbenega sodišča v zadevi Psp 462/2003-3). Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo že po samem zakonu, v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča od navedenega dne dalje tožnica nima več lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Nenazadnje iz pritožbenih navedb niti ne izhaja, da bi bil sporen datum prenehanja delovnega razmerja, ter da je pri prvotožnici podana I. kategorija invalidnosti, temveč naj bi se po mnenje tožeče stranke moralo upoštevati, da je bila prvotožnica nesposobna za delo že od nesreče dalje ter da se kot vzrok invalidnosti ugotovi poškodba pri delu in da se ji prizna pravica do pokojnine. Tožnica tako v bistvu uveljavlja, da se ponovno ugotavlja invalidnost (vzrok in datum nastanka). Omenjeno ni predmet tega postopka in torej za rešitev predmetne zadeve tudi ni odločilno. Vprašanje invalidnosti je bilo predmet presoje v že citiranih odločbah toženca in pa sodnih odločbah, ki so se nanašale na spor glede priznanja pravice do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.