Jedro

Roki za zastaranje terjatve iz naslova reparacije za čas nezakonitega delovnega razmerja tečejo od dneva nastanka vsakokratnega prikrajšanja, to je od dneva zapadlosti posamezne plače oziroma regresa za letni dopust v plačilo, in ne šele od pravnomočne ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 8.888,06 EUR za obdobje od 15. 11. 2000 do vključno avgusta 2001, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od prve do vključno desete alinee), - v 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od neto razlike v plači v skupnem znesku 12.259,53 EUR za obdobje od maja 2002 do vključno avgusta 2003 (od prve do vključno šestnajste alinee), - v 3. točki izreka tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za obračun regresa za leto 1995, 1996, 1997, 2000 in 2001 v skupnem bruto znesku 1.820,58 EUR in po plačilu pripadajočih davkov za izplačilo neto zneska v skupni višini 1.370,00 EUR, - v 4. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti na neizplačane regrese za leto 1995, 1996, 1997, 2000, 2001, pri čemer so zakonske zamudne obresti obračunane od tolarske protivrednosti po CPT, plačljive pa so v EUR in da je dolžna tožena stranka izplačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneskov 381,81 EUR in 399,75 EUR za obdobje od 2. 10. 2003 do 1. 10. 2006, vse v 8 dneh in pod izvršbo, - v 5. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki njene pravne stroške v višini 3.175,07 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 813,76 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati za obdobje od 15. 11. 2000 do decembra 2001 neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 12.443,98 EUR, pri čemer je iz 1. točke izreka razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo le zakonske zamudne obresti za december 2001 od neto razlike v plači 680,94 EUR za obdobje od 20. 12. 2007 dalje. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za mesece od maja 2002 do 22. oktobra 2003 izplačati zakonske zamudne obresti od neto razlike v plači v skupnem znesku 13.478,96 EUR. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 1995, 1996, 1997, 2000 in 2001 v skupnem bruto znesku 1.820,58 EUR, od posamičnih vtoževanih bruto zneskov plačati davke in tožnici izplačati neto znesek regresa v skupnem znesku 1.370,06 EUR, pri čemer je v 3. točki izreka opredelilo tudi pripadajoče bruto oziroma neto zneske regresa za vsako vtoževano leto. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova zakonskih zamudnih obresti na neizplačane regrese za leto 1995, 1996, 1997, 2000, 2001, 2002 in 2003 plačati znesek 3.036,46 EUR, pri čemer so zakonske zamudne obresti obračunane od tolarske protivrednosti po CPT, plačljive pa so v EUR, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. V 5. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 6.841,45 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških (5. točka izreka izpodbijane sodbe) in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku glede stroškov ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da naslovno sodišče tožnici ni priznalo vseh pravdnih stroškov, ki so ji nastali v predmetnem pravdnem postopku in ki jih je tožnica priglasila v skladu z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi določb ZPP glede stroškov pravdnega postopka (predvsem določb glede potrebnosti posameznih pravdnih stroškov, glede povrnitve stroškov, glede na uspeh v pravdi in glede pobota pravdnih stroškov) ni uporabilo pravilno oziroma ni ravnalo skladno z zakonom. Razen tega naslovno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve glede odmere pravdnih stroškov. Sodišče je o tej zadevi odločalo tudi na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem pa je pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Zoper navedeno sodbo v celoti pa se pritožuje tudi tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in samo odloči na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob pravilni uporabi določb ZPP bi moralo tožničin tožbeni zahtevek zavrniti in ji naložiti povrnitev pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na sodbo opr. št. VIII Ips 195/2005 z dne 14. 2. 2006, saj ta ni oprta na identično dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v tem individualnem delovnem sporu. Za del tožbenega zahtevka je tožnica že pridobila izvršilni naslov, ki pa po višini ni bil konkretiziran. Zahtevek tožnice je zastaran, saj zastaranje ni pričelo teči šele s pravnomočnostjo t.j. z vročitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003 v zvezi s sodbo opr. št. II Pd 633/1995 z dne 27. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 2. 10. 2003. Zahtevki tožnice, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, so zastarali. Za predmetne zahtevke je tožnica že pridobila izvršilni naslov, saj je prav na podlagi „vmesne sodbe“ terjala plačilo zneskov, ki so predmet tožbe. Sodna odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 322/2005, ki se sklicuje na to, da za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden in da je šteti, da zastaralni rok lahko teče šele od prejema pravnomočne odločbe, je pravno zmotna. V ZDR je določen petletni zastaralni rok, ki pa ni mogel začeti teči šele 2. 10. 2003. Glede na to, da je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena 2. 10. 2006, je petletni zastaralni rok za izplačilo obresti in razlik v plači na dan vložitve tožbe že potekel. Odločitev v pravnomočni sodbi VDSS, opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003 v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 633/1995 z dne 27. 12. 2000 (pravnomočna je postala 2. 10. 2003) ni odločitev o judikatni terjatvi, za katero naj bi veljal 10-letni zastaralni rok za vtoževane regrese. Po prepričanju tožene stranke so vsi zahtevki za plačilo regresa zastarali. Odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj sodišče ni upoštevalo uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu, moralo pa bi upoštevati tudi dejstvo, da se je del spisa v tem individualnem delovnem sporu razločil in se vodi pod novo opr. št. I Pd 1418/2008. Tožena stranka je podala tudi odgovor na tožničino pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu s tožbo, ki je bila priporočeno oddana na pošto dne 2. 10. 2006, vtoževala denarne zahtevke iz naslova zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 5. 6. 1995 do 2. 10. 2006 na izplačane plače in razlike v plačah za obdobje od 18. 5. 1995 do 14. 11. 2000, za obračun plače za obdobje od 15. 11. 2000 do 22. 10. 2003, za izplačilo pripadajočih neto plač za navedeno obdobje, za izplačilo zakonskih zamudnih obresti na neizplačane plače za navedeno obdobje, za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 1995, 1996, 1997, 2000, 2001, 2002 in 2003 ter povrnitev pravdnih stroškov, vse v zneskih, kot to izhaja iz tožbe. Med postopkom je tožnica s pripravljalnimi vlogami z dne 25. 9. 2007 (list. št. 59 – 63), z dne 2. 10. 2007 (list. št. 71 – 75) in 12. 3. 2010 (list. št. 281 – 284) modificirala tožbeni zahtevek (zaradi poprave pisnih pomot, zaradi spremembe vtoževanih zneskov iz tolarske v evrsko valuto, zaradi ugotovitev sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance S.L., univ. dipl. oec.). Dne 21. 5. 2008 je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. II Pd 1083/2006 odločilo, da bo ločeno obravnavalo del tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na izplačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 5. 6. 1995 do 2. 10. 2006 na izplačane plače in razlike v plačah za obdobje od 18. 5. 1995 do vključno 14. 11. 2000 v znesku 55.867,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2006 dalje, pri čemer se ta del tožničinega tožbenega zahtevka od tedaj dalje vodil pod opr. št. I Pd 1418/2008. O preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki ni bil razločen iz predmetnega individualnega delovnega spora, je sodišče prve stopnje že odločalo in mu s sodbo opr. št. II Pd 1083/2006 z dne 16. 6. 2008 delno ugodilo (za izplačilo plače za čas od oktobra 2001 do 22. 10. 2003 po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto plač, za obračun in izplačilo regresa za leto 2002 in 2003 skupaj z delom vtoževanih zakonskih zamudnih obresti), v preostalem pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo in naložilo toženi stranki, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 6.268,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožnica in tožena stranka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1394/2008 z dne 9. 7. 2009 pritožbi tožnice ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in zavrnilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo, revizije v zvezi z odločitvijo o regresu za letni dopust za leto 2002 in 2003 pa ni dopustilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je del tožničinega tožbenega zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja. V skladu z uveljavljeno sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1780/2003 z dne 18. 3. 2005, sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 173/2006 z dne 14. 2. 2007) je zavzelo stališče, da je pričel zastaralni rok za uveljavljanje denarnih terjatev tožnice iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja teči šele 2. 10. 2003, ko je postala sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 633/95 z dne 27. 12. 2000 pravnomočna (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003). S citiranima sodbama sta bila namreč pravnomočno razveljavljena sklepa tožene stranke z dne 18. 5. 1995 in 4. 7 1995, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega je bilo s tema sodbama razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 18. 5. 1995, temveč da ji še traja in da je dolžna tožena stranka tožnici za čas od 18. 5. 1995 dalje do 30. 9. 1997 in od 1. 6. 2000 do 14. 11. 2000 izplačati plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila zaposlena pri toženi stranki, za čas od 1. 10. 1997 do 31. 8. 1999 razliko med plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejela pri drugem delodajalcu in za čas od 1. 9. 1999 do 31. 5. 2000 razliko med plačo, ki bi šla tožnici, če bi delala pri toženi stranki in prejetim nadomestilom pri Zavodu RS za zaposlovanje. Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da je dolžna tožnici za čas od 18. 5. 1995 v delovno knjižico vpisati delovno dobo, razen za čas, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu in da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške. Prav tako je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1394/2008 z dne 9. 7. 2009 ugotovilo, da sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu ni odločalo pravilno, saj bi moralo upoštevati drugi odstavek 154. člena ZPP (glede na uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu).

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje v celoti sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča in ponovno postavilo izvedenca finančne stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje o tem, do kakšne višine glavnic in obresti bi bila tožnica upravičena še za obdobje od 15. novembra 2000 do oktobra 2001. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje izdelal, nanj je podala pripombe tožnica, nakar je sodni izvedenec izdelal še popravek izvedenskega mnenja. Tožnica je v skladu s tem izvedenskim mnenjem modificirala tožbeni zahtevek in ga oblikovala v svoji vlogi z dne 12. 3. 2010. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2010 je tožnica pojasnila, da zadnja modifikacija tožbenega zahtevka vsebuje nekaj tiskarskih napak, zato je predlagala, da sodišče upošteva zneske, kot jih je ugotovil izvedenec finančne stroke v mnenju z dne 5. 3. 2010, kolona 17, tožena stranka pa je izjavila, da je tožnica s tem popravkom na naroku dejansko uskladila tožbeni zahtevek z zadnjo dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 5. 3. 2010. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje o preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se je obravnaval v tem individualnem delovnem sporu, z izpodbijano sodbo ponovno odločilo in mu v celoti ugodilo. Pri svoji odločitvi je zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek tožnice ni zastaral, saj je zastaralni rok za vtoževane denarne terjatve pričel teči šele 2. 10. 2003, ko je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 633/95 z dne 27. 12. 2000 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003 pravnomočna.

Kot je bilo že ugotovljeno, so sodišča, ki so odločala v individualnih delovnih sporih v zvezi z denarnimi terjatvami delavcev, ki so jih imeli do delodajalca na podlagi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS), štela, da tečejo zastaralni roki v zvezi z reparacijskim (in tudi reintegracijskim) zahtevkom šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja (tako npr. sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005, sklep opr. št. VIII Ips 112/2000 z dne 5. 12. 2000, sodba opr. št. VIII Ips 106/2005 z dne 25. 10. 2005, sklep opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, Pdp 173/2006 z dne 14. 2. 2007, …). V sklepu opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 je Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa 83. člen ZTPDR. Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden, sicer pa ga je šteti za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Upoštevajoč zgoraj opisano uveljavljeno sodno prakso je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1394/2008 z dne 9. 7. 2009 del sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 1038/2006 z dne 16. 6. 2008, s katerim je bil del tožbenega zahtevka tožnice zavrnjen zaradi zastaranja, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v ponovno sojenje.

V obdobju po tej odločitvi pritožbenega sodišča pa se je Vrhovno sodišče RS drugače opredelilo do pričetka teka zastaralnih rokov za denarne terjatve v zvezi z obstojem pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Tako je v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 izrecno navedlo, da stališče, ki ga je zavzelo v zadevi VIII Ips 322/2005 glede teka zastaralnih rokov za reparacijski zahtevek, ob upoštevanju kasnejše sodne prakse ni utemeljeno. V zadevi opr. št. VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, v kateri je tožnik zahteval plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadalj., ki se je v tistem obdobju uporabljal kot predpis RS) veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka na nastanek škode (objektivni zastaralni rok), ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (nezakonito prenehanje delovnega razmerja). Glede na navedeno je potrebno po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS glede začetka teka zastaralnega roka v zvezi s pravnomočno odločitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zavzeti enako stališče, bodisi da se denarna terjatev uveljavlja kot reparacija, bodisi kot odškodnina. Stališče iz zadeve VIII Ips 286/2007, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (temveč na nastanek prikrajšanja), velja tudi za reparacijske terjatve. Ob takšni materialnopravni razlagi pričetka teka zastaralnih rokov glede reparacijskih zahtevkov, ki jih uveljavlja tožnica v tem individualnem delovnem sporu, je potrebno ugotoviti, da tečejo od dneva nastanka vsakokratnega prikrajšanja, t.j. od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače oziroma regresa za letni dopust v plačilo in ne šele od pravnomočne ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ki je bilo ugotovljeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 633/1995 z dne 27. 12. 2000 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003).

Z ozirom na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretežni del tožničinega tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu, zastaral. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 2. 10. 2006, kar z ozirom na 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002; enak zastaralni rok vsebuje tudi določba 346. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pomeni, da so zastarale vtoževane glavnične terjatve, ki so dospele v plačilo do 2. 10. 2001, v skladu z 347. členom OZ pa tudi zakonske zamudne obresti za obdobje pred 2. 10. 2003. Iz izvedenega dokaznega postopka (izvedensko mnenje z dopolnitvami, A2, A3) izhaja, da vsakomesečne plače v obdobju od oktobra 2000 do decembra 2001 niso nikoli zapadle v plačilo po 5. dnevu v mesecu za pretekli mesec, zato so zastarale vse glavnične terjatve iz naslova vtoževane plače za obdobje do vključno avgusta 2001 (plača za september 2001 je dospela v plačilo 5. oktobra 2001). Glede na to je v tem delu tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen, medtem ko je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane plače za obdobje od septembra 2001 do decembra 2001. Tožnica je bila do teh izplačil plače upravičena, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo (s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče). Prav tako so zastarale (glede na 3-letni zastaralni rok) tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od neto razlik v plači za obdobje od maja 2002 do vključno avgusta 2003 (o katerih je odločalo sodišče prve stopnje v 2. točki izreka v alineah od 1 – 16). Ker je neto plača za september 2003 zapadla v plačilo 5. oktobra 2003, neto plača za oktober 2003 pa 5. novembra 2003, je tožnica upravičena do izplačila vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači za september 2003 in oktober 2003, kar je povsem pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker so vse vtoževane terjatve iz naslova regresa za letni dopust zastarale (najkasneje je zapadla v plačilo terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2001 in to 7. 6. 2001, kar izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 18. 1. 2008 in dopolnitve k temu mnenju), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v celoti zastarala tako glavnična terjatev iz naslova regresa za letni dopust, kot tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od teh regresov. Tožnica je zakonske zamudne obresti od neto regresov za letni dopust vtoževala za obdobja leto 1995, 1996, 1997, 2000, 2001, 2002 in 2003. Ker je tudi zadnji regres (za leto 2003) zapadel v plačilo 6. 6. 2003 (A2, izvedensko mnenje), torej pred več kot tremi leti od dneva vložitve tožbe, so vse vtoževane zakonske zamudne obresti iz tega naslova zastarale, razen zakonske zamudne obresti od že prisojenih neto zneskov regresa za letni dopust za leto 2002 (381,81 EUR) in za leto 2003 (399,75 EUR) za obdobje od 2. 10. 2003 do 1. 10. 2006 (sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 1083/2006 z dne 16. 6. 2008).

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo plače za obdobje od 15. 11. 2000 do vključno avgusta 2001, za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači za obdobje od maja 2002 do vključno avgusta 2003 in v celoti tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo regresa za letni dopust za leta 1995, 1996, 1997, 2000 in 2001 skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2002 in 2003), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (5. alinea 358. člena ZPP, 353 člen ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi bilo potrebno v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnice tudi zato, ker je tožnica že pridobila izvršilni naslov. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 633/1995 z dne 27. 12. 2000 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 243/2001 z dne 22. 8. 2003, je bilo (opisno) odločeno le o denarnem delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače za obdobje od 18. 5. 1995 do 14. 11. 2000, tako da se navedena sodba ne more šteti za izvršilni naslov v zvezi s terjatvami, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Terjatve iz naslova plače in zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, se nanašajo na drugo obdobje, o terjatvah iz naslova regresa za letni dopust pa v citiranih sodbah sploh ni bilo odločeno (niti opisno). Posledično temu je irelevantna pritožbena navedba tožene stranke, da terjatev iz zadeve opr. št. II Pd 633/1995 v zvezi s Pdp 243/2001 ni judikatna terjatev. Iz izpodbijane sodbe nadalje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 195/2005 z dne 14. 2. 2006, saj sodišče prve stopnje citirane sodbe v obrazložitvi niti ne omenja, zato je tudi ta pritožbeni očitek tožene stranke neutemeljen.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da obe pravdni stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške v tem postopku napačno odmerilo. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na to, da se je zaradi delno spremenjene sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče o pravdnih stroških obeh strank ponovno odločilo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo dejstvo, da je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe 151.392,11 EUR, po razločitvi postopka se je ta vrednost zmanjšala na 95.524,83 EUR, naknadno z utesnitvijo tožbenega zahtevka pa na 30.780,97 EUR. Pri ugotavljanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz delno pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 1083/2006 z dne 16. 6. 2008. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki se na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) uporablja pri priznanju in odmeri pravdnih stroškov v tem individualnem delovnem sporu, tožnici priznalo priglašene stroške za sestavo tožbe 1600 točk, za modifikacijo tožbenega zahtevka 1200 točk, za sestavo dveh pripravljalnih vloga 2 x 1200 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 1600 točk in za trajanje 50 točk, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 11. 7. 2007, 5. 10. 2007, 7. 11. 2007 in 2. 4. 2008 4 x 800 točk in za trajanje skupaj 200 točk, za sestavo pripomb na izvedensko mnenje in dopolnitev tega mnenja v priglašeni višini 2 x 300 točk, za sestavo pritožbe z dne 21. 7. 2008 1000 točk, za sestavo odgovora na poziv z dne 1. 3. 2010 100 točk, za sestavo pripravljalne vloge dne 12. 3. 2000 675 točk, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 19. 1. 2010 in 11. 6. 2010 2 x 450 točk in za trajanje skupaj 150 točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter jih ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR odmerilo na 7.682,83 EUR. Poleg tega je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve sodne takse v skupni višini 1.978,78 EUR, skupaj torej 9.661,62 EUR.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške odgovor na tožbo 1600 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 1600 točk, za sestavo dokaznega predloga z dne 20. 6. 2007 50 točk, za sestavo dveh pripravljalnih vlog 2 x 1200 točk, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 11. 7. 2007, 5. 10. 2007, 7. 11. 2007 in 2. 4. 2008 4 x 800 točk, za pripombe na izvedensko mnenje 800 točk, za vlogo z dne 14. 8. 2007 50 točk, za sestavo pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo opr. št. II Pd 1083/2006 z dne 16. 6. 2008 750 točk, poleg tega pa je toženi stranki priznalo tudi stroške zastopanja na narokih za glavno obravnavo dne 19. 1. 2010 in 11. 6. 2010 2 x 450 točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 6.376,61 EUR, skupaj s plačano sodno takso pa 7.554,74 EUR.

Pritožbeno sodišče ostalih stroškov, ki sta jih priglasili tožnica in tožena stranka ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami Odvetniške tarife. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela z 60 %, tožena stranka pa z 40 %, zato je tožnica upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v znesku 5.796,97 EUR, poleg tega pa tudi do dela plačanih stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke v znesku 400,00 EUR. Pritožbeno sodišče je namreč na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo, da celotne stroške v zvezi z izvedencem nosi tožena stranka. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke, je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih stroškov v znesku 3.021,90 EUR, po pobotu tako ugotovljenih zneskov pa je dolžna tožena stranka tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov nastalih v dosedanjem postopku v znesku 3.175,07 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pritožila zoper celotno izpodbijano sodbo, pri čemer je s pritožbo uspela do 80 %, zaradi česar ji je tožnica dolžna povrniti del teh pravdnih stroškov glede na uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 875 točk po Odvetniški tarifi, kar znese 401,62 EUR (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) in stroške sodnih taks za pritožbo v znesku 615,06 EUR, kar znaša skupaj 1.017,20 EUR, 80 % od navedenega zneska pa 813,76 EUR, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožnici v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov tožene stranke v zvezi s sestavo pritožbe ni priznalo, ker so priglašeni v nasprotju z Odvetniško tarifo, prav tako pa pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih pravdnih stroškov tožnice, saj je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu. Ker odgovor tožene stranke na tožničino pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije stroške v zvezi s tem odgovorom.